Za tem nasmehom se skrivajo težke rane maminega nasilja in celo poskusa uboja

Srečanja | 22.01.2021, 10:43 Rok Mihevc Marjana Debevec

Družine v času epidemije ostajajo zaprte za štirimi stenami. Nekatere pričujejo, kako dragocen je ta čas, ki ga preživljajo skupaj, kako na novo odkrivajo lepoto odnosov in spoznavanja drug drugega. Pri drugih pa se napetosti, ki so bile prej nekoliko prikrite, zdaj le še bolj poglabljajo. Prihaja do nasilja in zlorab. Da je pomembno, da smo pozorni na to, kar se dogaja in znamo priskočiti na pomoč, poudarja tokratni gost oddaje Srečanja Damijan Janžekovič, ki ga je gostila voditeljica Marjana Debevec.

Sprva nedolžnemu popivanju je sledil prvi udarec, nato drugi, tretji ...

Ko Damijan pomisli na otroštvo, je njegova prva asociacija strah, ki ga je doživljal kot otrok. »Moja biološka mama je v veliki meri popivala in tako postala vedno bolj agresivna. Najprej je bila to verbalna agresija, torej poniževanje in degradiranje. Potem sem bil deležen prvega, nato drugega udarca in to se je začelo stopnjevati. Iz nekaj občasnih udarcev je to postalo nekaj rutinskega in vsakodnevnega.« Živel je z mamo, babico, prababico in stricem, s katerim imata 9 let razlike. Družino je doživljal kot pristno, ko pa se je vmešal alkohol, je tudi tisto dobro zbledelo...

Prisluhnite celotnemu pričevanju Damijana Janžekoviča

»Prepričala me je, da si to zaslužim.«

Babica in stric nista vedela, kaj se dogaja, ker o tem ni govoril na glas, šele s časom pa so bile vidne posledice na njegovem telesu. Na vprašanje, zakaj otrok, ki doživlja fizično, psihično ali spolno nasilje, o tem ne spregovori, odgovarja, da ga je mama prepričala, da si to zasluži. »Dobro je manipulirala in situacije je obračala, kot da sem si sam kriv. Vedno je ponavljala, da si to zaslužim in sem jaz tisti, ki povzročam udarce sebi. Da če bi bil priden, se mi to ne bi dogajalo. Potem se res sprijazniš, da je to nek del življenja, da ti je to namenjeno. Zakaj o tem ne spregovorimo? Preprosto, ker vsakič, ko smo tepeni, smo opomnjeni, da je to posledica naših dejanj. Bal sem se tudi odziva okolice, saj sem bil znan kot priden in dober otrok.«

Izgovore za modrice je iskal v svoji nerodnosti, preoblačil se je na stranišču

Ob vsem tem je vedno občutil tudi sram. »Že v primerih, ko sem se igral zunaj in je mama prišla v svojem elementu in začela kričati, me je bilo sram, ker so vsi videli, kako me je prijela za lase in odvlekla domov.« O tem nikoli ni želel govoriti, saj je bil prepričan, da si zasluži, da ni na nivoju drugih otrok, ki imajo zdrave, pristne in funkcionalne odnose s svojimi starši. »Udarce sem skrival kolikor sem lahko. Če so bili vidni, sem iskal izgovore v svoji nerodnosti. Ko pa sem bil v šoli, sem pri športni vzgoji čakal, da so se sošolci že preoblekli, velikokrat sem se tudi na stranišču, da mi ne bi nihče postavljal vprašanj, o katerih nisem želel govoriti.«

Tudi sam je postal fizično nasilen do drugih

Veliko je prejokal, saj je bil zelo čustven otrok in stvari so mu prišle do živega. Na dolgi rok pa je v sebi začel čutiti gmoto v prsnem košu, ki se je večala. »Stiskalo me je pri srcu, težje sem dihal, zbujal sem se utrujen, bil sem nejevoljen, nečimeren, sčasoma sem začel burno odreagirati, imel sem dolg jezik, stresal sem jezo, bil sem tudi fizično nasilen do drugih. To je bilo zame nekaj nepredstavljivega in nisem vedel, kako bom na dolgi rok živel s tem.«

Poistovetil se je s stiskami Harryja Potterja

Na srečo pa je vseeno imel »čustven prostor«, kamor se je lahko zatekel. To sta bila prijatelja, s katerima so še danes najboljši prijatelji. »Bil sem obdan z neko ljubeznijo in toplino vsaj znotraj svoje družbe. Takrat sem lahko pozabil na vse, kar se je dogajalo doma, za pičel trenutek sem bil normalen otrok.« Rad je prebiral tudi knjige, posebej pri srcu mu je bil lik Harry Potterja. »Prisotno je bilo veliko čarovnije in popolnoma drugačen svet. Poistovetil sem se z njegovimi stiskami, tudi sam je bil velikokrat odrinjen, ljudje so ga gledali čudno in že v otroštvu je bil zaznamovan. Veliko vzporednic sem vlekel z njim.«

Večkrat je želel umreti

Žal pa je prišlo tako daleč, da je večkrat želel umreti in škodovati samemu sebi. Sprva je delal zareze po zapestju in rokah. »Kratke zareze, da me je zaskelelo po telesu, oz. da sem začutil fizično bolečino. Ščasoma sem dojel koncept, da če bom sebi na fizični ravni delal bolečino, me bo notranja bolečina pustila pri miru.« Tega se je vse pogosteje loteval, tako je zapestje zamenjala roka, stegno, noge in vsak del telesa, ki ni bil preveč zaznamovan. »Nisem želel, da brazgotine ostanejo. Kakšne so ostale kot opomnik, kaj sem dal skozi in česa sem se posluževal.« Ko so za to izvedeli v družbi, so vsi začeli pritiskati nanj in mu želeli pomagati. »Ko je to ugotovila babica in sta tudi najboljša prijatelja pritisnila name, sem se odločil, da tega ne bom več počel. Ne zaradi sebe, ampak zaradi njih, saj sem jih postavil v neprijeten položaj in to me je bolelo bolj kot to, da sem škodoval sebi.«

Za seboj ima Damijan tudi nekaj poskusov samomora. »Večkrat sem si želel umreti, ker sem bil nesrečen in žalosten. To življenje je bilo nepredstavljivo, nisem si domišljal, da bi lahko na dolgi rok živel s takšnimi občutki in težo, ki sem jo nosil.« Zadeva se ni izboljševala in nasilja je bilo vse več. »Starejši kot sem bil, večja bremena sem moral nositi in na trenutke sem se zlomil. Takrat sem si škodoval in na nekih točkah sem si želel svoje življenje zaključiti. Na mojo srečo, neuspešno.«

Mama mu je hotela celo vzeti življenje

Najhujši dogodek, ki se mu je pripetil v življenju, je bilo, ko ga je mama hotela celo ubiti. »Zame je bil čisto običajen dan, bil je petek, težak teden v šoli, želel sem si počitka. Ko sem prišel domov je babica že spala, mami ni bilo doma, predvideval sem, da je v kakšnem bližnjem lokalu. Zaspal sem in trdno spal, niti slišal nisem, kdaj je prišla domov. Na neki točki pa sem znotraj sebe začutil, da nekaj ni bilo v redu, nekaj mi je pravilo, da se moram zbuditi. Ko sem odprl oči, sem nad seboj zagledal mamo, ki je imela v roki lovski nož, katerega je želela uporabiti proti meni. Refleksno sem odreagiral in ji ga zbil iz rok, njo odrinil stran in v tistem trenutku se mi je snelo. Zavrelo je v meni in popadla me je neka jeza, preprosto sem skočil nanjo.« Pravi, da po tem dogodku nikoli več »ni bil normalen«, ni mogel več spati, zatekal se je k alkoholu, zaostal je v šoli. »V celoti sem popustil. Nisem vedel, kako bom naprej z življenjem, nisem videl izhoda.« Vzporedno so mu starši najboljšega prijatelja ponudili zavetje in streho nad glavo. Po premisleku se je le odločil, da odide iz toksičnega okolja. »Od takrat naprej ni bilo več isto.«

POSNETEK CELOTNE ODDAJE SREČANJA

Kljub fizičnemu in psihičnemu nasilju, jo je imel rad

Vsak otrok si želi materine pozornosti in ljubezni, to je tisti, kar je v nas in naravno, ker naj bi mati otroka brezpogojno ljubila. Tudi on je iskal njeno pozornost, četudi je izvajala nasilje nad njim. »Trudil sem se ugajati njenim zahtevam. Konstantno sem pospravljal po stanovanju, kuhal, trudil za najboljše ocene, ker je bilo to zanjo zelo pomembno, saj je bila tudi ona odlična. Kar je bilo pri meni nižje od ocene pet, ji je bilo v sramoto. Živel sem njene neuresničene sanje oz. tisto, kar je ona želela na vsak način. Jaz pa sem ji želel ugajati na tisoč in en način. Želel sem jo obdajati z ljubeznijo, čeprav je ni nikoli vračala. Kot otrok sem si želel, da bi me objela, mi rekla, da me ima rada, da bi se zavedala, da jo imam jaz rad, kljub temu kaj vse mi je storila Vsakič znova sem ji oprostil, saj sem si samo želel, da bi imela tak odnos, kot ga imajo ostali otroci in starši.«

Hrepenel je po očetu, ki ga ni bilo

Oče ni bil nikoli prisoten v njegovem življenju. Že pri rojstvu se je umaknil oz. sta šla z mamo vsak svojo pot. »Nisem veliko vedel o njem, skrivalo se je to pred mano. Tipičen odgovor je bil, da mi bodo povedali, ko bom starejši. Spoznal sem ga pri 12 letih, takrat sem dobil okvirno sliko o njemu, kdo in kakšen je. Po pol leta se je on odločil, da ne čuti potrebe po tem, da bi z mano ostal v stiku. Takrat mi je navrgel nekaj tipičnih nasvetov, ne piti, ne kaditi, znajdi se v življenju in tako kot je prišel je tudi odšel. Kasneje sem izvedel, da se je celo življenje ukvarjal s kriminalom, da ima polno kartoteko in polno grehov na svoji duši. Na neki točki sem si rekel, da je bilo bolje, da ni bil del mene in družine, četudi sem celo otroštvo hrepenel po njemu.«

Raje ostal doma in bil tepen, kot da bi odšel v rejniško družino

Nasilja kot mladoleten ni prijavil, niti se ni obrnil na Center za socialno delo. Edino kar je potožil, so bili starši njegovih dveh prijateljev, ki so mu pomagali in svetovali. »Če bi prišlo do prijave, sem se bal, da bi me vzeli in dali v rejniško družino. Tega pa nisem želel, saj sem bil zelo navezan na babico in strica, nisem ju želel izgubiti. To je vedela tudi mama in je to izkoriščala kot manipulacijo. Večkrat mi je navrgla, da se je zanimala za rejniško družino, konstantno mi je grozila s tem. Ona je bila tista, ki mi je dala negativno konotacijo rejništvu, da me bodo tam še bolj tepli in se izživljali nad mano. Nisem želel v nepoznano okolje in biti deležen tega, kar mi je govorila. Raje sem ostal doma in bil tepen.«

Po prijavi na CSD se je zadeva pometla pod preprogo in vsak je odšel svojo pot

Kasneje, ko se je odselil k prijateljevi družini, je le podal prijavo na Center za socialno delo. Pričala sta tudi starša prijateljev in povedala svoje doživljanje v vseh teh letih. »Mamo so poklicali na zagovor. Dramatično je odigrala svoj del, kričala in jokala je, da sem jaz tisti, ki je problematičen, da sem se jaz obrnil proti njej, da sta me babica in stric vzgajala tako, da sem zloben proti njej, da zaradi mene popiva, da sem zahteven in razvajen otrok, da iščem pozornost. Na koncu sem bil jaz krivec in ona žrtev.«

Po nekaj srečanjih pravnih oseb in odvetnikov, se je zadeva, kot opisuje Damijan, preprosto pometla pod preprogo in vsak je šel svojo pot. S tem so ga na Centru za socialno delo prizadeli in razočarali. »Nimam zaupanja do njih. Ga bom imel, ko se bo sistem centrov spremenil oz. ko bo na novo postavljen. S svojim načinom dela in obnašanjem so me motivirali, da se bom celo življenje boril za sebi podobne. Da bom pomagal vsem ranjenčkom. Intenzivno bom delal, da se bo sistem nekako izboljšal, da pride do reforme oz. konkretne spremembe za dobrobit nas vseh.« Ob tem je pomembno opozoriti, da če se žrtvi ne prizna, da je bila zlorabljena, je to neke vrste ponovno zloraba. »Enostavno se počutiš izigranega in razočaranega, izgubiš zaupanje v vse ostale sisteme. Ne vidiš smisla, ker misliš, da te bodo vsi razočarali na enak način.«

Mama mu je govorila, da je grd in da bi si zaslužil umreti

Psihično nasilje ga je veliko bolj zaznamovalo in kasneje je v življenju s to zlorabo veliko bolj borbal, da jo je predelal. »Fizično nasilje se ti v življenju ne pojavlja več in imaš veliko manj opomnikov glede dejanskih občutkih, ki jih doživljaš. Psihično nasilje pa se preprosto nadaljuje z drugimi ljudmi, ki izgovarjajo iste besede, ki jih je izgovarjala mama. Nimajo iste vsebine, občutek pa je popolnoma enak. Zato sem imel veliko težav v odnosih, ker nisem tega znal ločiti in kar nekaj sem jih tudi uničil. Ko sem začel delati na sebi in sem si poiskal strokovno pomoč, je bilo največ dela na psihični zlorabi. Dolgo časa sem imel težave s samozavestjo, saj mi je mama govorila, da sem grd, neprivlačen, da me ne bo imel noben nikoli rad, da bi si zaslužil umreti. Na takšnih stvareh je največ dela. Najprej, da se zavedaš, da to ni res. Drugo, da si to izbiješ iz svoje miselnosti in tretje, da začneš sestavljati neko novo sliko in si jo ponavljati. Se začneš ceniti, spoštovati in do sebe razviti ljubezen.« To so področja, na katerih še danes intenzivno dela. »Čeprav sem naredil velik korak od tega, je prostora za napredek še ogromno.«

Z ljubeznijo ga je obdajala prijateljeva družina

Ko se je odselil v drugo družino, je bil vesel, da se je rešil toksičnega okolja. Prepričan je bil, da bo živel neko normalno, zdravo in lepo življenje, a stvari so prišle za njim. Spopadal se je z depresijo, kot opisuje, je bil trd oreh in zelo težak najstnik. »Starša mojega prijatelja sta velikokrat morala konkretno borbati z menoj, na nobeni točki pa mi nista dala občutka, da bi jima bilo žal. Vedno sta mi stala ob strani in šla z menoj skozi čudne faze. Gotovo sta tudi veliko trpela, saj sta imela lepa in funkcionalna otroka, jaz pa sem bil popolno nasprotje. Vztrajala sta in me obdajala z ljubeznijo in toplino, kazala sta mi, kaj je zdrava družina. Takrat sem tudi jaz dobil željo po svoji lastni družini.«

Terapije najboljša investicija v njegovem življenju

Damijan si je našel psihoterapevta in začel intenzivno delati na sebi in svojih težavah. Obiskuje ga dobrih pet let, najbolj burno je bilo prvih tri. »A to je najboljša stvar, ki sem jo okusil v svojem življenju. Nekaj, kar me je dvignilo, čeprav sem do takrat imel negativno konotacijo ob besedi obisk psihiatra. Videl sem spremembe, napredek so opazili tudi ljudje okoli mene in to je nekaj kar svetujem vsakomur. To je bila zame osebno najboljša investicija za moje življenje. Ni mi žal centa za te terapije. To je edini denar, ki ga nikoli ne bom obžaloval.«

V veliko pomoč in oporo tudi vera in duhovniki

Pri izhodu iz težav sta mu veliko pomagala šport in vera. Z njo si je blizu in odnos z Bogom neguje na svoj način. Kar nekaj ljudi mu je stalo ob strani, pri tem pa še posebej izpostavi njegove obiske v cerkvi. Najprej v Mostah pri sv. Družini, kjer je bil župnik Milan Knep. »Zelo konkreten in globoko duhovni mislec, ki me je razumel in pomagal tudi ob finančnih težavah družine.« Spoznal je tudi p. Primoža Jakopa, ki je bil njegov animator priprave na birmo. »Odprl mi je popolnoma novo vizijo v veri, zaradi njega sem poglobil odnos z Bogom in vero začel dojemati kot nekaj drugačnega.« Podpore mu niso odrekli niti profesorji v srednji šoli, posebej svetovalka delavka. »Nikoli mi ni rekla, da nima časa, dala mi je tudi osebno številko, da sem jo poklical, ko sem jo potreboval. Še danes se slišiva, vesela je mojega napredka spodbuja me pri študiju.« Tudi družini prijateljev sta ga vzeli za svojega. »Sem njihov posvojenček, tretirajo me kot del družine, vedno sem dobrodošel. To je tisto, kar mi največ pomeni, da kljub situaciji čutim to zdravo in pristno funkcionalnost v družini.« V dobrih odnosih so ostali tudi z babico in stricem, podporo čuti tudi pri sodelavcih in posameznikih, ki so del njegove družbe.

Odprimo oči in srce za sočloveka v stiski

Ob tej ganljivi in pretresljivi zgodbi vidimo, kako pomembno je, da imamo ljudje odprte oči in srce, da opazimo človeka v stiski. Da prepoznamo, da se nekaj dogaja za sosednjimi vrati. »Mentaliteta v blokovskem življenju je takšna, da se tega, kar se dogaja znotraj štirih sten, človeka ne tiče. Zdaj srečujem ljudi, ki mi rečejo, da če bi vedeli, da bi pomagali. Za nekatere sem še vedno prepričan, da so vedeli, a so si zatiskali oči. Nobenemu nič ne zamerim, ne čutim jeze ali razočaranja. Razume, da je to delikatna stvar in se vsak ne čuti dovolj močnega, da bi se v to spustil. Žalosti pa me mentaliteta, da raje zamižimo in se delamo kot da ni nič, kot da bi pomagali in podali roko sočloveku. Noben ne pričakuje, da rešujemo svet in smo heroji. Samo dajmo vedeti osebi, da smo tu in se lahko pogovorimo ali pomagamo kako drugače. Zdi se mi pomembno, da se poda prijavo, da ustanove vedo, kaj se dogaja. Ko nekdo umre, je prepozno govoriti, da smo vedeli, a nismo nič spremenili.«

»Ko prestopiš prag, nisva več mama in sin«

Odkar se je odselil, z mamo nista spregovorila besede. »Ko sem pakiral škatle, mi je v mojem odhajanju, rekla, da v tistem trenutku, ko prestopim prag, nisva več mama in sin. Rekel sem ji, da iskreno nikoli nisem imel občutka, da sva bila. To je bilo najino slovo, vsaj je šel svojo pot.« Vmes sta se srečevala na ulici, saj je redno obiskoval babico in strica, a drug mimo drugega sta šla kot neznanca. To ga ne bremeni, saj je po mnogih terapijah ne obravnava kot del svojega življenja. »V svoji glavi sem za svoje mame vzel mame prijateljev in v njiju vidim potencialne babice. S svojo biološko mamo sem v celoti zaključil. Želim ji, da se nekoč najde, poskuša pozdraviti in začeti znova. Če pa ne, je to njena stvar, ona name nima več vpliva.«

Vsak bije svojo bitko in nosi svoj križ

»Ljudje se ne zavedamo, da s tem, ko bijemo bitke znotraj nas, da vplivamo na potek celega življenja. S tem, ko sem znotraj sebe tiščal občutke, sem bil pregorel, zboleval sem. Ko nekaj ni v redu, je treba to dati na plano. Ko znotraj sebe držimo neke občutke, jih ne moremo opisati in opredeliti. Ne znamo si predstavljati, kako zahtevni in veliki so. Ko to damo pred sebe, jih obračamo na tisoč in en način, vidimo, kaj vse se da narediti. Ljudje se moramo pogovarjati tudi o neprijetnih stvareh. Ljudje, ki me spoznajo in izvedo za mojo zgodbo, vedno pravijo, da jim je nerodno govoriti o svojih problemih, ker so moji za njih superiorni in njihovi brezpredmetni. Ampak poudarjam, da vsi bijemo svoje bitke, vsak nosi svoj križ in absolutno ne maram, da se naše težave in stiske obravnavajo kot neko tekmovanje. Vedno pravim, da so te bitke pomembne in da je vsaka vredna reševanja, ne glede na to, kako težka in velika je. Vsak si zasluži možnost, da se mu prisluhne in pomaga.«