Zakonca Barbara in Milan Čivre | (foto: ARO)
Zakonca Barbara in Milan Čivre o veri, zakonu in poslanstvu
Srečanja s. Meta Potočnik
Ob začetku šolskega in pastoralnega leta smo v oddaji Srečanja gostili zakonca Barbaro in Milana Čivre iz Maribora. Milan je stalni diakon, Barbara pa njegova življenjska spremljevalka in pomembna sopotnica tudi na poti služenja v Cerkvi. Spregovorila sta o veri, družini, vzgoji otrok, stalnem diakonatu in o tem, kako služenje drugim bogati njun zakon.
Milanovo delo obsega katehezo, je voditelj župnijske Karitas, vodi besedna bogoslužja in pomaga pri potrebah župnije s pogrebi, porokami in krsti. V Centru za duhovne poklice deluje kot asistent pri formaciji in pripravi novih kandidatov ter pripravnikov za stalni diakonat ter pri Nadškofijski Karitas Maribor opravlja službo referenta za pripravo izrednih delivcev svetega obhajila.
Stalni diakon v službi Boga in ljudi
Stalni diakon je posebna služba v Cerkvi. Milan, vi ste uradno že upokojenec, a dela vam ne manjka. Vi, Barbara, pa ste poslovodja Slomškove knjigarne Ognjišča v Mariboru. Ob tem sta močno vpeta v življenje in delo katoliške skupnosti v Mariboru. Kje je izvir vajinega služenja?
Milan: Zame je resnični izvir evharistija in molitev ter Sveto pismo. Tudi kakšna strokovna literatura, ki mi odpira nove pogled na versko življenje.
Barbara: Jaz moram zase tudi reči, da molitev in sveta maša, to dvoje je nekako glavni vir, kjer črpam moč. Z Milanom sva skupaj hodila, oziroma še skupaj hodiva v stolnico pred Najsvetejše, ki je tam izpostavljeno vsak dan v stranski kapeli. To počneva že od svetega leta Božjega usmiljenja, vsak mesec vsaj dvakrat molit pred Najsvetejše, kar je tudi močna opora.
Kakšna je vajina pot vere?
Milan: Torej, jaz ne izhajam iz ravno verne družine. Mama me je vpisala k verouku. Mama je bila verna, očeta pa nisem nikdar videl, da bi bil v cerkvi. Je pa spoštoval mamino odločitev, jo tudi spodbujal. Moje versko življenje se obrnilo, oziroma začelo, pravzaprav, ko sem začel v 2. razredu ministrirati. In od takrat naprej sem bil potem tudi kot ministrant aktiven. In od tistega časa naprej moje versko življenje kar konstantno raste. Potem je bil pomemben čas, ko sem spoznal Barbaro Seveda pa so prišli tudi trenutki v puberteti, ko sem malo manj zahajal v cerkev. A sem se hitro ujel nazaj, saj sem živel v takšnem okolju, ker so bili tudi moji prijatelji vsi verni. In to se pozna v življenju.
Barbara: Jaz pa izhajam iz verne družine. Moram reči, da to ne govorim samo o svoji matični družini, ampak sorodstveno gledano. Se pravi, okolje, v katerem sem se gibala, to so bili moji sorodniki, vsi, ki so bili verni, in ni bilo težko vero ohranjati v takem okolju ali pa jo nekako v tistem svojem času živeti, že kot mladinka, kot v osnovni šoli, ves čas. Ko so bili najini otroci majhni, sem včasih malo na hitro opravila ali molitev ali pogovor tudi z Bogom. Ampak vedno sem vedela, kam se obrniti. In to je pomembno.
Pravite, da sta se spoznala in ste od takrat, gospod Milan, malce bolj poglobili tudi svojo vero, oziroma sta jo začela živeti skupaj. Kako sta se pa spoznala?
Milan: Pri mladinskem verouku je bilo. Jaz sem prišel iz druge fare k sv. Križu, kjer je bil takrat župnik Majc. Imel je kar tri skupine in za tisti čas je bil sodoben duhovnik. Privlačen. In tam sva se spoznala. Barbara pa je bila iz stolnice, a se je z družini preselila v to župnijo, kjer je nastajalo novo naselje.
Imata otroke in vnuke. Vere jim ne moreta kar vliti v dušo. Vemo, da veliko dedkov in babic potoži, da so otroci vero opustili. Kakšna je vajina izkušnja?
Barbara: Vsak mora svojo vero doživeti in izkusiti sam. Niti jaz niti Milan, nobeden ne more za svojega otroka, če še ne vem, kako si želiš, pa zanj moliš, pa pokažeš pot, nikoli ne moreš ti živeti vere ali pa odnosa z Bogom. Vsak mora sam doživeti odnos z Bogom. In vesela sem, da so najini otroci nekako šli po tej poti vere, čeprav ni vse idealno. Za vsako stvar sem hvaležna, ki jo živijo v veri. Midva jih vedno spominjava in vabiva. Nikdar nisva otroke silila v cerkev. Pri nas doma je bila molitev, mi smo v nedeljo šli k maši in tako je to je bilo del življenja.
Milan: In se nikdar niso upirali. In tudi zdaj ni nobenih problemov. Midva seveda tudi poskrbiva, če so vnuki pri naju, da skupaj zmolimo. So še majhni, pa vero doživljajo lepo in vedo, kako je pri nama. Verjamem pa, da otroci svoje vere ne skrivajo, da jo tudi na svoj način živijo. In to seme, ki sva ga položila, bo enkrat vzklilo. To sem prepričan.
Barbara: Največjo težo ima zgled. Midva sva bila in sva še v župniji aktivna in takšni so bili tudi otroci. Peli so pri zboru, bili ministranti, ko je bil oratorij, so pomagali. In zgled
lahko daješ in dobiš samo v skupnosti. Sicer je vse to mrtvo, so besede. Ostane pri tebi, je zaprto. In tako kot z darovi. Če jih ne daješ drugim, če se ne odpreš, je kot da ničesar nimaš. Kot da si zakopal ta svoj talent oziroma dar, ki si ga prejel in ga držiš v pesti.
Kaj pomeni biti stalni diakon? Kdo je lahko stalni diakon? Kaj je namen te službe?
Milan: Diakonija je služenje. Torej namen te službe je služenje. Stalni diakon je lahko odrasel moški, lahko je neporočen, lahko je poročen. Seveda za neporočenega velja celibat, medtem ko poročen pa mora biti dovolj zrel, da postane diakon. Nekako naj bi se začel moški pripravljati takrat, ko so otroci v drugi ali pa tretji triadi. Iz preprostega razloga, da ne zamenja vloge, ki jo ima najprej kot oče. Da ne zapostavlja vlogo očeta v družini. To je zelo, zelo pomembno. Seveda je diakonat zakrament in z zakramentom pridejo milosti, ki jih dobiš. Je pa res, da mora biti ta oseba s strani Cerkve, bom rekel, priznana in kot spoštovana kot oseba, ki živi vero. Oseba, na katero se lahko zaneseš. Oseba, ki ima lastnosti dobrega človeka, nekoga, ki zelo, zelo rad pomaga, nekoga, ki je pripravljen svoje življenje dati na razpolago Cerkvi in pa seveda Gospodu. To je pa bistven element tega poklica, ki je prva stopnja svetega reda.
Žene imajo pri odločanju in v času celostne formacije zelo pomembno vlogo. Žena je namreč aktivno vključena v celoten proces priprave in formacije svojega moža ter poda soglasje k njegovi odločitvi.
Barbara: Je njegovo »iskreno "ogledalo": Žena je možu opora in opomin — iz ljubezni mu postavlja ogledalo, ga opozarja na pomanjkljivosti ter mu pomaga postaviti meje (reči "ne"), da ne zapostavi družine ali samega sebe. Z moževim posvečenjem se vloga žene v Cerkvi in javnosti spremeni, saj kot zakonca postaneta bolj izpostavljena in sta v spodbudo drugim z dobrim zgledom. Prvi zakrament stalnega diakona ostaja zakrament zakona; diakonsko služenje ne sme škodovati zakonskemu odnosu, temveč morata zakonca svoje obveznosti usklajevati in skupno služenje izkoristiti za medsebojno rast. Žene stalnih diakonov se med seboj redno srečujemo, si izmenjujemo izkušnje ter pomagajo ženam novih kandidatov za diakonat.
