P. Christian Gostečnik in voditelj Blaž Lesnik | (foto: Rok Mihevc)
Sveti Frančišek nas uči živeti z negotovostjo in v sedanjem trenutku
Novice Uredništvo Radia Ognjišče
Sveti Frančišek Asiški ni ustanavljal šol, vendar ga osem stoletij po njegovi smrti še vedno prepoznavamo kot velikega učitelja. V oddaji Za življenje je klinični psiholog in frančiškan p. dr. Christian Gostečnik spregovoril o njegovi potrpežljivosti, ponižnosti, zaupanju v Boga in sposobnosti živeti v negotovosti.
Učitelj potrpežljivosti, ponižnosti in čakanja
Frančišek je odraščal v premožni trgovski družini v Assisiju in sprva živel podobno kot njegovi vrstniki. Nato pa je zaslišal klic, ki ga je usmeril na povsem drugačno življenjsko pot. Po besedah p. Gostečnika se njegova veličina kaže tudi v tem, da na Božji odgovor ni čakal pasivno, temveč je dovolil, da je klic v njem postopoma dozorel. Zato ga je opisal kot »učitelja potrpežljivosti, ponižnosti in čakanja«.
Prav v tem je Frančišek lahko zgled staršem in učiteljem. Ti lahko otrokom in mladim marsikaj povedo ter jim postavijo potrebne meje, ne morejo pa namesto njih opraviti poti notranjega dozorevanja. Včasih morajo potrpežljivo čakati, da otrok spregovori, prepozna svojo pot in odkrije darove, ki so mu bili položeni v življenje.
Znal je živeti z negotovostjo
Tudi Frančišek ni bil vedno brez dvomov. Na gori La Verna se je spraševal, ali je njegova pot res prava in ali ni morda zgolj sanjač z zamislimi, ki jih drugi ne morejo uresničiti. Njegova skupnost je hitro rasla, številni bratje pa niso imeli enake notranje izkušnje Božjega klica kot on. »Frančišek je znal živeti z negotovostjo. Znal je počakati, da mu Gospod spregovori,« je poudaril p. Gostečnik. Stigme, ki jih je prejel na La Verni, je razumel kot znamenje oziroma potrditev njegove poti.
Življenje je nepredvidljivo ter prepleteno z veseljem, trpljenjem, boleznijo, notranjim nemirom in trenutki, ko ni jasnih odgovorov. Frančiškov zgled nas uči, da pred negotovostjo ne pobegnemo, ampak vztrajamo, čakamo in poslušamo, dokler ne spregovorita srce in vest.
Tudi kadar se zdi, da Bog molči, je treba ohraniti zaupanje. Frančišek je odgovore iskal v tišini, samoti in molitvi. Iz tega globokega odnosa z Bogom je črpal zavest, da je ljubljen, hoten in poslan.
»Želen si, hoten si, ljubljen si«
To sporočilo bi morali po Gostečnikovih besedah otrokom posredovati tudi starši in učitelji: »Želen si, hoten si, ljubljen si.« Šele človek, ki v sebi nosi občutek sprejetosti, lahko pogumno stopi v svet in začne odgovorno iskati svojo pot.
Dober učitelj ni samo posredovalec znanja, ampak tudi vzgojitelj, ki v učencu prepozna nekaj, česar ta sam še ne vidi. Verjame vanj, ga spodbuja in vztraja ob njem tudi takrat, ko je uporniški, ranjen ali težaven.
Pri tem je pomembno, da je tudi učitelj pripravljen postati učenec. »Če se sam v razredu ničesar ne naučim, nisem pravi profesor. Če se ničesar ne naučim od človeka, ki mu skušam pomagati, ne opravljam terapije,« je opozoril p. Gostečnik. Največkrat rastemo prav ob ljudeh, ki nas izzivajo in silijo k ponovnemu premisleku o našem ravnanju.
Otrok ni last staršev, ampak dar
Frančiškova odločitev, da zapusti očetovo hišo in se odpove premoženju, je bila za njegovo družino izredno boleča. Oče je pričakoval, da bo sin nadaljeval njegovo delo in prevzel vse, kar je ustvaril. Frančišek pa je začutil drugačen klic ter mu sledil kljub nerazumevanju in nasprotovanju okolice.
Ta zgodba po Gostečnikovih besedah nagovarja tudi današnje starše. Otrok ni njihova last ali podaljšek njihovih načrtov, ampak dar. Naloga staršev je, da v njem prepoznajo njegove sposobnosti, značaj, hrepenenja in poklicanost ter mu pomagajo razviti najboljše, kar nosi v sebi.
Vsak otrok mora starše na neki način preseči in oditi po svoji poti. Zanje pa je to preizkušnja zaupanja: ali verjamejo, da bo zmogel živeti tudi brez njihovega stalnega vodenja, in ali mu dovolijo, da sprejme odločitve, ki morda niso enake njihovim pričakovanjem.
Smrt zanj ni bila konec, ampak prehod
Frančiškani na predvečer godu svetega Frančiška obhajajo tranzitus, spomin na njegov prehod iz zemeljskega v večno življenje. Po besedah p. Gostečnika je bil Frančišek tudi učitelj umiranja in poslavljanja.
Pred smrtjo je želel, da ga slečejo in položijo na zemljo. Z njo je bil globoko povezan, saj je ljubil celotno stvarstvo – travo, cvetje, gore, vodo, živali in ljudi. Telo je prepustil zemlji, sam pa je v veri hrepenel po dokončnem srečanju z Bogom.
Njegovi bratje so žalovali, vendar so ob smrti občutili tudi notranji mir. Njihovo slovo ni govorilo le o koncu, ampak o začetku novega življenja. »To je bilo znamenje, da se tam ni nekaj končalo, ampak se je šele v polnosti začelo,« je povedal sogovornik.
Mojster sedanjega trenutka
Sveti Frančišek nas po njegovih besedah uči, da čas, ki nam je podarjen, izkoristimo za dobroto do drugih ter za veselje nad ljudmi in stvarstvom, ki nas obdajata. Bil je »mojster sedanjega trenutka«. Prihodnost namreč še ni naša, preteklost pa je že minila. Naše resnično življenje se odvija v odnosih, ki jih imamo tukaj in zdaj.
»Tu smo doma, ker se tu rojevamo za nebesa. Nebesa so v sedanjem trenutku, s temi ljudmi, s katerimi smo danes,« je sklenil p. Gostečnik. Prav v sedanjem trenutku moramo poiskati Boga, človeka in naravo – in prav v tem je bil sveti Frančišek velik učitelj.
O čem je p. Christian Gostečnik še govoril?
V oddaji Za življenje je p. Christian Gostečnik spregovoril še o pomenu učiteljev in njihovem sodelovanju s starši, o razlikah med zdravo avtoriteto, avtoritarnostjo in permisivno vzgojo ter o postavljanju jasnih meja otrokom. Odgovarjal je tudi na vprašanji poslušalk o odnosu med najstnikom in novorojenčkom v isti družini ter o otrocih, ki zavračajo pogovor na štiri oči.
Poudaril je, da se morajo starši najprej umiriti sami, če želijo mirno vstopiti v otrokov svet. Pogovor z otrokom ne sme biti omejen samo na trenutke, ko ta naredi nekaj narobe. Otrok mora tudi ob uspehih, porazih in vsakdanjih dogodkih čutiti, da je sprejet ter da se lahko vedno vrne k staršem.
