Marjan Bunič
Jakob Čuk
Tanja Dominko
Duhovnik Gabriel Kavčič (foto: Posnetek zaslona)
Duhovnik Gabriel Kavčič | (foto: Posnetek zaslona)

Kristjani smo eni prvih, ki moramo spodbujati dialog

15.01.2021, 11:14 Rok Mihevc

V oddaji Globine smo začeli z novim ciklom, v katerem se posvečamo nekaterim poudarkom zadnje papeževe okrožnice »Vsi bratje«. V njej je šesto poglavje posvečeno dialogu, ob katerem sta se tokrat ustavila voditelj Blaž Lesnik in gost moralni teolog Gabriel Kavčič. Kaj je pristen dialog, zakaj in kako ga graditi?

Okrožnica papeža Frančiška »Vsi bratje« je socialna okrožnica, v kateri je po mnenju Gabriela Kavčiča sveti oče povzel vse teme, ki so mu v letih pontifikata najbolj pri srcu. Je ena bolj pomembnejših okrožnic, čeprav ni imela takšnega odmeva kot druge. »Družbeni pogovor z novo omiko, Zidati skupaj, Soglasje in resnice, Nova omika srečanja, ki je postala kultura, Užitek ob upoštevanju drugega, Spet obuditi plemenitost.« To so podpoglavja o dialogu, ki nakazujejo, da želi papež gledati naprej po koroni, ko naj bi bil svet drugačen.

Živimo v svetu, ki je globalno povezan, hkrati pa se zdi, da je potreba po dialogu večja kot kdajkoli prej. Tudi papež Frančišek v okrožnici predstavlja ta paradoks, ki ga je najbolj očitno videti na naših družbenih omrežjih. Medijske informacije zelo pogosto niso kvalitetne, pravi papež. »Ta tema je vroča tudi v Sloveniji. Ali imamo res dostop do objektivnih informacij, ali smo obveščeni z vseh strani kot bi morali biti. Papež uporabi lep izraz, kadar se začne dogajati polarizacija, ker smo vedno bolj povezani po medijih in socialnih omrežjih, on pravi, da so to paralelni monologi. Torej, mi se lahko pogovarjamo v dialogu, lahko pa vsak govori svoje, ima svoj monolog. Tudi kakšen medij skuša svoj monolog preslikati na svoje poslušalce. In imamo monolog, ki sploh nima paralele. Za te paralelne monologe je značilna trma, ko trmasto vztrajaš na svojem stališču. Ne prideš do tega, da bi sploh slišal drugega. Največkrat tudi na socialnih omrežjih ne preberemo, kaj je drugi napisal, pa naj bo še tako kratko. Samo buta se naprej z lastnim mnenjem.«

Kaj je dialog, kako ga razumemo, kako se razume v vsakdanji stvarnosti?

»Velikokrat je beseda »dialog« malo plehka, zato je dobro prebrati besede papeža, ki dajejo temelje dialogu. Zame je dialog zmeraj iskanje resnice v komunikaciji med dvema. Dialog je to, da gresta dva skozi proces komuniciranja, ki nista dva monologa, ampak je izpeljan tako, da se ljudje znamo slišati. Glavna težava, ki nastane pri dialogu je ta, da ga razumemo kot prepričevanje drug drugega. Temu se moraš odpovedati, ker če ne kmalu ugotoviš, da nikogar ne prepričaš in še manj spremeniš. Potem se začnemo zatekati v monološke mehurčke. Mehurčke vsebine, politične in ideološke mehurčke, mehurčke lastnega prepričanja...«

Kako prepoznati monološki dialoški način?

»To so človeške slabosti. Ljudje, ki smo nagnjeni k temu, da veliko govorimo, vemo, da je to del karakterja. Ki ga tudi težko izkoreninimo. Ob tem sem se spomnil na to, da ima človek dve ušesi in ena usta. Že v igri narave se vidi, da bi ljudje morali več poslušati in govoriti. To kot duhovnik vedno znova doživljam.«

Dialoga se je treba učiti.

Ni samo monološki način, obstaja interesni, prepričevalni in pristno dialoški način. Ali se je tega mogoče učiti? »Tega se je treba nujno učiti, predvsem v družini. Četudi niso neki globoki pogovori. Tudi tišina ni napačna, je tudi ene vrste dialog.«

Ali je dialog vedno mogoč?

»Tukaj bi naredil razliko med pogovorom oz. informativnim pogovarjanjem in dialogom. Pri dialogu gre za to, da drugega slišiš in se od njega nekaj naučiš, da vzameš nekaj zase. Po drugi strani pa dialog marsikdaj ni mogoč. Precej je situacij, v kateri je onemogočen. Če udariva politično debato in se spustiva na okope, niti informiranja ne bo. Ne bova prišla daleč, tudi obogatila se ne bova. To je en tak primer, ko se ljudje postavijo na okope in ne slišijo drug drugega. Druga možnost, da ni dialoga je, da se sploh ne pogovarjajo. Osnove komuniciranja naklonjenosti eden do drugega morajo biti izpolnjene, da se dialog sploh lahko začne.«

Kakšno mesto imamo kristjani pri dialogu?

»Kristjan je v službi resnice same. To pišemo tudi z veliko začetnico, ker je Kristus Resnica sama. Zato je naša zgodovina teologije občutljiva na laž. Laž v človeku samem povzroča notranjo razklanost in nasprotuje načinu govora. Govor je ustvarjen od Boga, da govoriš resnico, ne da nekoga zavajaš. Laž je v drugega vnašanje resnice. Če nekaj temelji na laži, ni nobene možnosti za nadaljevanje dialoga, ne glede na to, na kateri strani se nahajamo.«

»Za kristjana je tipično, da bo v vsaki debati iskal Resnico. Se mi dopade, ko na Radiu Ognjišče slišim vaš moto »Tudi z druge strani«. Ker ste že vnaprej narejeni tako, da boste tudi z druge strani nekaj prispevali v ta socialni dialog, da se približamo resnici. To je tipično krščanska naloga. Kristjan ne bi smel nikoli pristati na enostranske in »zaprmej« pribite rešitve, ker jih ni. Kristjan se mora zmeraj postaviti na stališče iskanja resnice. Kristjani smo eni prvih, ki moramo spodbujati dialog v naši državi. V dialogu moraš biti pozoren na tisoč in eno stvar zato da nekako prepoznaš resnico situacije ali osebe.«

Kako klic k dialogu uresničiti? Kaj lahko vsak izmed nas lahko naredi?

»Iskanje resnice. Kristjani bi res morali biti tisti, ki ne reagiramo z vso moč na prvo žogo, ampak je treba zmeraj iskati drugo plat. Dialoga se je treba učiti. Najprej v družini, naj vsak pri sebi pomisli, koliko sem v osebnem življenju sposoben prisluhniti drugemu. Največkrat ranimo tiste, ki jih imamo najbolj radi. V tem paradoksu stoji razlog, da se sploh ne znamo pogovarjati in slišati en drugega. Ko pa se slišimo, si ne znamo opravičiti.«

»Na področju države se moramo zamisliti, če smo pravilno postavili prepričanja, ki jih imamo za sveta in se od njih ne premaknemo. To hitro pripelje v relativizem in molk, tako kot je bilo zadnjih 70 let. Če kaj ni tako, kot bi po naše moralo biti, običajno molčimo. Dialoga ne more biti, če se niti začel ni. Paziti, da se sliši vse strani v vsaki debati in da se debata sploh začne. Tega nam v Sloveniji manjka. Za dialog je potrebna osnovna notranja drža, da sprejmeš možnost, da se boš od drugega nekaj naučil in da ima tudi drugi verjetno prav.«

 

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Globine

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor) Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor)

Otroci v Malečniku pisali papežu. On pa njim nazaj.

Papež Frančišek je otrokom v Malečniku poslal osebno pismo, ki ga je tudi sam podpisal. Po besedah župnijskega upravitelja župnije Sebastijana Valentana gre za znamenje posebne papeževe ...