Molitev | (foto: Pixabay)
Kaj pomeni biti Jezusov učenec?
Slovenija Alen Salihović
»Jezus ni prišel in Bog se nam ne bliža, da bi napolnil naše glave, ampak da bi osvojil naša srca.« Tako je med pridigo na 2. nedeljo med letom v cerkvi na Tromostovju v Ljubljani dejal ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Sveto mašo smo prenašali na predvečer nedelje na katero pa ste lahko ob 10. uri iz mariborske stolnice prisluhnili nadškofu metropolitu Alojziju Cviklu. »Jezus tudi danes nas vabi: »Pridi in poglej!« Če želimo doživeti njegovo bližino, moramo odgovoriti na njegovo vabilo,« je dejal nadškof Cvikl.
Nadškof Zore se je v pridigi vprašal, kaj pomeni biti Jezusov učenec: »Ne gre za to, da bi se naučili določenih resnic ali podatkov. Gre za to, da gremo k njemu in prebivamo pri njem. Na ta način ne sprejemamo predvsem tega, kar on ve in kar pove, ampak začnemo sprejemati to, kar on je. Ko začnemo prebivati pri njem, se začne skrivnostna izmenjava: mi prebivamo pri njem in smo deležni njegovega gostoljubja, obenem pa tudi on z Očetom prihaja k nam in prebivata v nas: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23). To vzajemno prebivanje omogoča ljubezen, ki jo je on nam izkazal do konca in ki jo mi izkazujemo njemu, ko se držimo njegove besede. Takoj pa, ko začnemo prebivati pri njem, se začne tudi naše poslanstvo. Ne moreš namreč bivati pri Jezusu, biti njegov gost, ne da bi te to gnalo k bratom in sestram, da bi tudi njim povedal, koga si spoznal in pri kom prebivaš.«
Nadškof Zore je dejal še, da če bomo mi prebivali pri Jezusu, bomo morali tudi mi pripovedovati o njem; svojim bratom in sestram po krvi in svojim bratom in sestram po bogu podobnosti. »Bivanje z Jezusom je namreč tako obilno, tako prekipevajoče, da ga ne moremo zadržati zase. Bratje in sestre, ali pripovedujemo o Jezusu, ali govorimo o tem, koga smo našli. Če ne, potem morda še ne prebivamo pri njem.«
Nadškof Cvikl pa je dejal, da kristjan ni nekdo, ki ima neko megleno, nejasno idejo o Bogu, ampak je tisti, ki ima do Kristusa oseben odnos. »To se najbolj pokaže, če skušamo odgovoriti na vprašanje: »Kdo je zame Kristus?« Verjetno bi se mnogi počutili v zadregi, če bi morali javno odgovoriti na to vprašanje. Kdo je zame Kristus? Tisti, ki se je učlovečil, postal otrok in je prehodil pot, ki jo prehodi vsak od nas. Šel je na križ, umrl, premagal smrt in živi in me vodi k Očetu.«
Po besedah nadškofa Cvikla je prvi korak v duhovni rasti in zorenju povezan z željo: »Želim spoznati Boga, želim ga videti, želim ga slišati. Brez te želje, brez tega notranjega razpoloženja ne bom nikoli srečal Gospoda, ki mi prihaja naproti. To razpoloženje pa budi v meni molitev, npr. s prošnjo: »Gospod, razodeni se mi, spregovori mi?« Pomembno je, da v tej molitvi vztrajam, da se ne naveličam.«
Danes je hrup, ki nas obdaja po besedah nadškofa Cvikla velik problem. Ne samo tisti zunanji hrup, ampak tudi nemir, ki ga ustvarja npr. televizija, računalniki. »Če želimo slišati Boga, je potrebno »iti v samoto«, v zbranost, molitev, k sv. maši, je dejal in nadaljeval: »Jezus tudi danes nas vabi: »Pridi in poglej!« Če želimo doživeti njegovo bližino, moramo odgovoriti na njegovo vabilo. S svojo Besedo nam Jezus odpira tisti svet, ki ga lahko odpre le on. V srečanju z njim lahko najdemo uresničitev našega iskanja.«
