Koliko rakotvornega sezama si že pojedel?

Naš pogled | 12.01.2021, 15:05 Robert Božič

Pred našimi očmi se dogajajo stvari, ki se po zdravi pameti ne bi smele. Če ste že pozabili afero s poljskim mesom, ki je vsebovalo veterinarska zdravila in so ga v večini primerov, še predenj so ga odkrile inšpekcije, zaužili ljubitelji kebaba, lahko zdaj vsi skupaj opazujemo, kako je Evropa preplavljena s strupenim sezamom indijskega porekla, ki je bil tako izdatno »razkužen« proti insektom in plesnim, da je v njem ostalo precej več rakotvornega etilen oksida, kot bi ga po evropskih predpisih smelo.

Odpoklici živil in njihov umik iz prodaje se dogajajo v takem številu in obsegu, kot mu že dolgo nismo bili priča. Tempo ne pada, v prvih dneh letošnjega leta se celo stopnjuje. In kar je še huje, med odpoklicanimi je tudi veliko BIO prehrambenih izdelkov, kar se, če gre zaupati njihovi certifikaciji, nikakor ne bi smelo zgoditi.

Kdo vse miži? In zakaj?

In zdaj smo pri bistvu zgodbe. Svet je postal majhna vas, kupuje se tam, kjer je poceni, prodaja tam, kjer je mogoče iztržiti največ. In pri tem se pogosto miži, ko se postavi vprašanje kakovosti. In žal prehrambena industrija kar pogosto miži, to namreč potrjujejo odpoklici živil, tudi ko gre za varnost našega zdravja.

Ne smemo si zatiskati oči. Zato, da je živilo varno, da ni zdravju škodljivo, je po veljavni zakonodaji odgovoren proizvajalec. Naloga inšpektorjev je, da to kontrolirajo in sankcionirajo. Pogostost sankcij nam najprej pove, kako visoka je družbena odgovornost tistih, ki živila dajejo v promet.

Mesnine okužene z listerijo, ki v večini primerov sodijo v razred nizko cenovnih izdelkov in izvirajo od enega in istega proizvajalca, moka s plesnijo, škodljivi tujki v živilih, citrusi turškega porekla, ki so obdelani s prepovedanim klorpirifosom, in še in še bi lahko prešteval objave na spletni strani Uprave za varno hrano, a nesporni zmagovalec tega neslavnega dogajanja je z rakotvorno snovjo onesnaženi sezam in celo morje izdelkov, ki ga vsebujejo. In so vsi že bili na trgovinskih policah. In smo mnoge med njimi tudi že zaužili.

Ni problem sezam, vprašljiva je zakonodaja!

Sezam je očitno številka ena želenih dodatkov v mnogih živilih, pa naj si gre za pekovsko pecivo, razne prigrizke, energijske tablice in mešanice dodatkov za kuho. Lahko sicer debatiramo, zakaj je ta eksotika tako zaželena, a pravo vprašanje v tej zgodbi je: Zakaj se na našem evropskem trgu sploh lahko znajde hrana, ki je bila s čim takim, kot je rakotvorni etilen oksid sploh obdelana?

Če se etilen oksida v EU ne sme uporabljati v prehranski verigi, zakaj sploh dovoljevati uvoz hrane, ki je bila obdelana s tem hudim strupom in posledično dopuščati njegovo uživanje, pa čeprav je v živilih prisoten v zelo majhnih, marsikdaj tudi nezaznavnih deležih?

To ni prav! Gre za dvoličnost!

Zakaj evropska pravila dovoljujejo, da je neka hrana, če so jo trgovci pripeljali iz tujine pridelana z uporabo snovi, ki jih ta ista evropska zakonodaja prepoveduje v procesu pridelave in predelave hrane znotraj Evropske skupnosti.

In če sem še bolj natančen: Zakaj naša država dovoljuje, da je na policah slovenskih trgovin hrana, ki je bila v drugih evropskih državah pridelana in predelana pod veliko ohlapnejšimi pogoji glede varnosti, uporabe kemičnih dodatkov, zdravil in pesticidov, kot veljajo za slovensko pridelavo?

Učinki sprevrženosti so mnogoplastni! Trpi domača pridelava.

Na račun take ureditve si delamo najprej veliko zdravstveno škodo, saj ljudje jemo hrano, ki škoduje našemu zdravju. Na račun zaslužka preprodajalcev se torej povečujejo izdatki za zdravstvo, trpi pa tudi domača pridelava, ki je s tem postavljena v neenakopraven oziroma podrejen položaj.

Pred nami je novo obdobje skupne evropske kmetijske politike. Precej bolj »zelena« naj bi bila, med drugim pa bo od pridelovalcev zahtevala, da občutno znižajo delež uporabe »kemije« v pridelavi. Za zahtevanje in dosego teh »ciljev« se že spretno oblikuje javno mnenje.

Z uravnilovko v odstotkih znižanja bo torej posegla na področje, kjer smo bili v Sloveniji zelo strogi in že leta zahtevamo visoke standarde varnosti. Pridelke in izdelke, ki so zato odlične kakovosti in zdravi, bo torej naredila še dražje.

Bodo odgovorni znali ta dejstva ubesediti pred bruseljskimi uradniki in pametno oblikovati nove ukrepe? Bomo kot potrošniki zmogli razmislek in zahtevali tisto, kar nam pripada? Bomo zahtevali, da za vse veljajo enake zahteve in je vsako delo v prehranski verigi vredno pravičnega plačila?