Konflikti z mladimi so naporni, toda odnosi se lahko potem izboljšajo

Svetovalnica | 30.12.2020, 12:10 Mirjam Judež

Govorili smo o mladostnikih in izzivih, ki jih ti časi prinašajo. V Svetovalnici smo danes gostili Marijo Krebelj, posvečeno sestro v skupnosti Emanuel, sicer pa profesorico slovenščine in teologije. Marija je posvečen laik, dela kot učiteljica slovenščine v Vzgojnem zavodu Planina. Z njo se je na daljavo pogovarjala Tanja Dominko.

Delo z otroki, ki imajo v življenju težave

»To so otroci, pri katerih so bile prisotne različne zlorabe v njihovih družinah, zanje je značilno avto-destruktivno vedenje ali agresivno vedenje do drugih. Nekdo je rekel: »Mi smo otroci, ki jih nihče ni želel.« To je boleča misel, a ti otroci se velikokrat res tako počutijo. Mi smo tam zato, da jim pokažemo, da to ni res, da smo veseli, da so prišli v naše življenje, kar je res. Meni se zdi pomembno, da smo z mladostniki to, kar smo, da čutijo, da jim želimo dobro in jih spoštujemo tudi, če so kakšne neprijetne stvari. Stik z njimi vzpostavim s humorjem, s toplo besedo, odvisno od karakterja. V šoli potrebujem kar nekaj časa, da vsakega začutim in skušam se odzvati na način, da se lahko otroku najbolj približam. Na začetku mi je bilo zelo težko, ampak sem bila kar prepričana, da je to to, kar želim v življenju delati. To delo mi je res v veselje, zelo velik izziv so mi ti otroci, vedno znova me presenečajo, tudi ogromno dobim od njih. Gre za izmenjavo. Znajo pokazat veselje, ljubezen, tudi če pride do težkih konfliktov. Meni v resnici polepšajo življenje. Včasih pride v zavod kakšen mlad človek, za katerega si rečemo, kako bom prišel do njega? In po pol leta, letu pride do sprememb. Če se počuti sprejetega, upoštevanega, spoštovanega, potem se na koncu ponavadi odpre. Spoštovanje je tisto bistveno, da ga obravnavamo kot osebo, ki je sposobna, ki ima talente, čeprav jih mogoče ne kaže. Vsako stvar pozitivno ovrednotimo, če je to le mogoče in na koncu se odprejo. Otroci v zavodu se imajo radi, a prihaja do mnogih konfliktov, ker čustveno ne uspejo predelati stvari, primerno odreagirati, se kontrolirati. Čustveni izbruhi niso posledica zlobe ali da bi nekdo namerno želel škodovati komu, ampak gre za določene čustvene stiske, ki privrejo ob določenih sprožilcih ven. Sprožilec je lahko neko moje dejanje, ki je otroka spomnilo na neko neprijetno stvar, ki jo je nekoč doživel.«

Napetosti med sorojenci v družini so nekaj običajnega

»To je normalno, da med sorojenci prihaja do napetosti, ker se tako brusijo, na tak način se učijo odnosov. Če je prehudo, je treba poseči vmes, gotovo je naporno in je potrebno povedati, kaj je prav, kaj narobe, včasih kaznovati neprimerno dejanje, ni se pa potrebno preveč obremenjevati, če pride do teh »malih ravsanj«.«

Otroci želijo imeti steber in oporo, čutiti, da se jaz ne bom zlomila, če bo prišlo do neke krizne situacije. Otroci želijo, da jim stojim ob strani.

Kako ji to, da je sestra, pomaga pri delu z mladimi?

»Molim zanje, včasih me za to tudi prosijo. Zame je pomembno, da sem lahko tem otrokom res na razpolago, ker nimam svojih otrok, svoje družine. Trenutno se res lahko v polnosti posvetim otrokom pred sabo in oni tudi začutijo to predanost, »nerezerviranost«, morda »ekskluzivnost« v odnosu do njih. Včasih začutijo ljubosumje, ko se drugemu morda več posvečam. Takrat vsakemu povem: »Tebe imam rada s celim srcem. Tudi tebe imam rada s celim srcem.« In potem se pomirijo. Tudi, ko jih kregam, jim rečem, da jih imam rada, zato jim povem, da se tega ne dela. Socialna omrežja nimajo samo slabega vpliva. Prek Facebooka se mladi name pogosto obračajo med vikendi, ko nismo skupaj, ob kakšnih težkih trenutkih. V stiku smo tudi, ko zapustijo zavod. Zadnjič je bil eden nemogoč v razredu, čez vikend me je poklical, ko je potreboval psihološko pomoč, bil je v stiski. Vidim, da si res želijo tega stika. Kdaj me pokličejo z zabave, da mi predstavijo svoje prijatelje … «

Moj cilj je, da bi vsak otrok vedel, da je nekaj najlepšega na svetu, da je on sam vreden spoštovanja, da je vreden življenja, da ni nihče manj vreden kot drugi. Da lahko tudi družbi da nekaj lepega s tem, kar je.

Starši so dostikrat nemočni in izgubljeni

»Toliko je enih nasvetov, kakšni naj bomo starši, s permisivno vzgojo je storjenih dosti napak. Veliko je usmerjenosti na otroka, kar ni vedno najboljše, saj s tem ne vzgajamo odgovornih mladih, ampak želijo starši prevzeti njihovo vlogo. S tem delamo »invalide«, ki se ne bodo sposobni spopasti z življenjem, kot je treba.«

Na najdaljšo noč v letu naj bodo družine skupaj v tistem, v čemer so rade skupaj

»Družine naj bodo skupaj v tistem, v čemer so rade skupaj. Pa čeprav je to gledanje TV in pogovor vmes. Naj mladim zaupajo nek del pri izvedbi praznovanja, to jim daje občutek, da prispevajo, da so potrebni v odnosu. To, da praznujemo, ni obveza, da »moramo«, to je zato, da se imamo lepo. To ni, da »moramo«. Naj bo preprosto, da so ljudje skupaj, se kaj pogovorijo, se grejo kakšno družabno igro, obujajo spomine, pogledajo kakšne stare fotografije …«

Konflikti niso slaba stvar

»Konflikti so naporni, ampak potem se lahko odnosi izboljšajo. Ko smo najbolj v vseh čustvih, ni najbolje razčiščevati, po konfliktu pa otrokom povem, zakaj sem tako odreagirala, kaj me je zmotilo, kako bi lahko naslednjič to reševali … Včasih lahko svojo frustracijo prenašamo na otroke. Skrbim, da imam dovolj ur spanja, pa da se dobro počutim, sicer lahko v razredu povzročim veliko nemira in konflikte, če otrok začuti, da se ga bojim. Večina bo začutila nemir in otrok bo napadel. Moram paziti, kaj v srcu čutim do njega. Če se ga bojim, to ni dobro. Če čuti, da nisem to, kar sem, da zahtevam stvari, za katerimi sama ne stojim, tega ne bo spoštoval. Če ne priznam napake, ko jo naredim, če še naprej gonim svojo, ker hočem zmagati, bo tudi to začutil. Ta iskrenost do sebe in do otroka se mi zdi res pomembna. Včasih se jim tudi opravičim. Ko vztrajam pri svojem, je prav, da otrok ve, da to počnem, ker mu hočem dobro. Če otroka spoštujem, vidim v njem dobro, kar je bistveno, potem mu lahko večkrat kaj popridigam, dam kakšen ukrep. Otroci želijo imeti steber in oporo, čutiti, da se jaz ne bom zlomila, če bo prišlo do neke krizne situacije. Otroci želijo, da jim stojim ob strani.«

Če imamo mi radi Boga in če Mu pustimo, da dela v nas, to opazijo tudi ljudje, te začutijo, začutijo Njegovo ljubezen in skrb tudi preko naše ljubezni in skrbi za te otroke.