Prof. Edi Majaron | (foto: Jože Bartolj)
Naš gost: Prof. Edi Majaron
Naš gost Jože Bartolj
Naš gost je bil režiser, lutkar, pedagog in violončelist Edi Majaron, ki je pred kratkim praznoval 80. rojstni dan. Pogovor smo začeli z božičnimi prazniki in s spominom na režijo in dramaturgijo predstave Osel nazarenski, ki je bila premierno predstavljena prav na Štefanovo 1996. Avtorica likovne zasnove omenjene predstave je bila njegova soproga Agata Freyer Majaron… Poleg tega smo se spomnili tudi državnega praznika dneva samostojnosti in enotnosti. Gost je poudaril, da si enotnosti res želimo …
Ko Edija Majarona predstavljajo v intervjujih in pogovorih se vedno znajdemo pred dvema opornima točkama njegovega življenja: to so lutke in glasba. Čeprav so lutke verjetno njegova prva ljubezen, pa je pravzaprav vse življenje povezan tudi z violončelom. Mnogi ne vedo, da je bil Majaron prvi violončelist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija in nekaj časa tudi umetniški vodja Slovenske Filharmonije. Je tudi avtor številnih televizijskih glasbenih oddaj, komentator koncertov komorne in simfonične resne glasbe. Pod njegovim vodstvom je denimo nastala televizijska serija Komorna glasba skozi stoletja na TV Slovenija. Violončelo je igral v različnih zasedbah, veliko let tudi pri koncertnih mašah v ljubljanski Stolnici in frančiškanih.
Edi Majaron je pri 14. letih ustanovili svoje prvo lutkovno gledališče „Kljukec", ki se je zatem preimenovalo v Lutkovno gledališče Dravlje. Od 1955 do 1968 je sodeloval z režiserjem Jožetom Pengovom ... V pogovoru nam je zaupal kaj so mu dala tista leta. Draveljsko lutkovno gledališče se je leta 1970 preimenovalo v Lutkovno gledališče Jože Pengov. Delovalo je do leta 2000.
Majarona in njegove predstave so že zgodaj opazili v prostoru nekdanje skupne države. Tako je gostoval na različnih festivalih in kasneje tam kot svobodni umetnik režiral vrsto predstav. Konec sedemdestih let so ga končno povabili k sodelovanju v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je nato prevzeli mesto umetniškega vodje in tam deloval do izgradnje novega odra leta 1984.
Zatem je spet odšel v svobodni poklic. V letu 1992 pa je ustanovil in vodi neodvisno lutkovno skupino Freyer teater Ljubljana, ki je sicer nosila ime po njegovi soprogi, vendar pa je že ime samo nakazovalo, da si želijo delovati svobodnega duha.
Edi Majaron je režiral okoli 90 predstav v lutkovnih gledališčih Evrope, od klasike do sodobnih besedil. Nekje je zapisal, da morajo „lutkovne predstave nositi sporočilo. Če predstava nima določene dramaturgije, zamuja priložnost ..." Temu je sledil denimo tudi v predstavi Osel Nazarenski, ki je nastala v času begunskega vala v času vojn v Bosni in tudi Marija je predstavljena kot begunka, ki mora Jezusa roditi v hlevu ...
V oddaji smo omenili tudi njegovo pedagoško delo, saj je od leta 1991 do 2015 predaval metodiko lutkovne, dramske in filmske vzgoje ter scenografijo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. S svojim znanjem in poznavanjem lutkovne umetnosti je vplival na oblikovanje umetniških profilov takrat mladih lutkarjev, danes pa prepoznavnih lutkovnih umetnikov tako pri nas, kot v tujini.
Edi Majaron je tudi avtor knjige Vera v lutko, ki je sicer najprej izšla Srbiji, nato na Hrvaškem in šele kasneje (2017) z zamikom pa v knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. V njej najdemo pregled njegovega opusa, hkrati pa nudi vpogled v lutkovno ustvarjalnost 20. stoletja. S tem je slovensko lutkovno misel uvrstili v kontekst evropskega lutkovnega gledališkega dogajanja.
