Pričevanje družine Ban vas je ganilo: Katarina je v Jezusovem naročju

Oddaje | 21.04.2021, 18:40 Rok Mihevc Marjana Debevec

Decembra lani smo v Družinski katehezi gostili zakonca Ban, ki se jima je v desetih letih rodilo pet otrok. Zadnja nosečnost in pričakovanje pa ni bilo takšno, kot bi si po človeških merilih človek želel. Presenetila ju je težka diagnoza – trisomija 18 in napoved, da bo Katarina, kot so dojenčico poimenovali že v času nosečnosti, umrla med nosečnostjo, takoj po rojstvu ali v prvem letu življenja. Mala Katarina se stara komaj leto in pol zdaj crklja v Jezusovem naročju. Mlada mamica Katja je takole sporočila novico: "Hvala, ker ste to pot hodili z nami. Danes se je Katarina utrudila in zaspala. Počaščena sem, da je prišla v našo družino. Bila je pravi blagoslov." Ker se vas je pričevanje zakoncev Ban pred meseci močno dotaknilo, to vest delimo z vami in družino priporočamo v molitev. S Katjo in Klemenom smo se v Družinski katehezi pogovarjali o težki preizkušnji in o tem, kako lahko tudi trpljenje prinese nekaj lepega. Oddajo je pripravila in vodila Marjana Debevec.

Ginekologinja je bila nekaj dolgo tiho ...

»Bil je velik šok,« je uvodoma povedala mama Katja. Tudi zato, ker so bile vse prejšnje nosečnosti gladke in brez težav, bila je mlada. »Na običajnem pregledu je bila ginekologinja dolgo tiho. Čutila in slutila sem, da bo povedala nekaj drugačnega. Spomnim se njenih besed, »Katja, nekaj ni v redu«. Tudi ona je čutila težo te novice, nuhalna svetlina je bila prevelika, je dejala. Ta občutek je težko opisati z besedami. S celim telesom sem to začutila, vso telo je drgetalo.«

Kar direktno s pregleda pri ginekologinji je odšla na pregled k specialistki, na nuhalno svetlino. Pred tem je poklicala moža Klemena, pripoveduje in se spominja poti s kolesom. »Toliko je bilo adrenalina in toliko čustev je butalo ven. Razmišljala sem, naj bo tega konec kot da ni nič. Ven je butala ta človeška narava, ko sem se hotela zaščititi. Sebe in otroke, da ne bi to preveč vplivalo na našo družino. Bilo me je zelo strah.«

Prisluhnite celotnemu posnetku pričevanja zakonca Ban

»Res sem se vprašala, ali bom zmogla sprejeti tega otroka«

Sum na trisomijo 18 so potrdili in povedali tudi o možnostih preživetja. »Največja je, da umre v trebuhu ali da poroda ne preživi. Če pa se rodi, po prvem letu umre.« Tudi statistika je slaba, je po branju mnogih raziskav in podatkov, pojasnil Klemen. »90 odstotkov jih umre v prvem letu življenja.« Poiskala sta ljudi s podobnimi diagnozami in težavami in našla sta skupnost staršev, ki delijo svoje izkušnje, obstaja tudi vodič priprave na porod. Tako sta se lahko dobro pripravila v nosečnosti, sta Katja in Klemen pripovedovala v oddaji Družinska kateheza.

Splav jima ni svetoval nihče, a Katja priznava, da so se ji po glavi podile misli, kako tega ne bo zmogla. »Specialistka mi je rekla, »tako kot se boste odločili vi, tako bo najbolje za vas. Vedite pa, da niste nič krivi«. Res sem se vprašala, ali bom zmogla sprejeti tega otroka. A v sebi sem močno začutila, da ne morem narediti splava. Vse v meni je močno zakričalo, da ni šans. Da splav ne pride v poštev. Na začetku sem si rekla, kako to, da sem se to vprašala, malo me je bilo sram, da sem se, saj sem vzgojena v katoliški veri. Tudi, ko poslušam takšne zgodbe, sem proti splavu. A ko se to zgodi tebi, pride na plan tvoja človeška narava in ne zdi se mi narobe, da sem se to vprašala.«

Želela je reči »da« tej preizkušnji

Vse je bilo zelo negotovo in to negotovost sva mogla udomačiti, sta pričevala zakonca Ban. Isti dan diagnoze sta poklicala tudi duhovnika, prejela sta bolniško maziljenje, tudi velika skupina mamic je molila. »Ta zakrament je bil prelomna stvar. Klemena je bilo tudi strah, a bil je miren, videla sem, da ima gotovost v sebi, da bova zmogla. Pri duhovniku sem vse skupaj izročila na oltar, sem se potopila v ta zakrament. Rekla sem, zdaj sem v tvojih rokah in če je taka volja, naj se zgodi čudež. Če se ne, pa tudi sprejemam. Nisem želela sprejeti tega otroka pod črto, samo da bi se zgodil čudež. Želela sem reči »da« preizkušnji, tudi če se rodi otrok s posebnimi potrebami.«

Klemen je bil Katji opora in bil je trden v sebi. Od kje je črpal moč? »Ni bilo težko stati ženi ob strani, kljub čustvom, ki so jo preplavljala. Poklical sem tudi prijatelja duhovnika, s katerim sem se pogovoril. Gotovo pa tukaj vera zelo pomaga. Da veš, da življenje ni tvoje.« Ker ga področje splava že od nekaj zanima in spremlja dogajanje po svetu, je povedal tudi, da ta zanj ni sprejemljiva pot, se je pa prvič resneje srečal s to kulturo smrti. »Žal mnogi splav sprejemajo kot eno od enakovrednih možnosti. Sva pa spoznala kar nekaj zdravnic, ki prepoznavajo svetost življenja.« Kot je povedala Katja, jo je celo nosečnost spremljala molitev vseh ljudi. »Čutila sem, da me to nosi v naročju. Tudi sveto mašo smo imeli v ta namen, naj se zgodi Božja volja v vsej polnosti, ne z eno špekulacijo. Bila sem v preizkušnji, da bi razmišljala preračunljivo, ali da bi razmišljala, da če ne bi zgodil čudež, da nismo dovolj molili.«

Oče Klemen jo je krstil takoj po porodu

Katja je rodila v porodnišnici na Jesenicah, saj se je tam že pri prejšnjih porodih dobro počutila. Zato so se tam tudi nekajkrat prej dobili. Mala Katarina je bila že 18 dni čez rok. »Očitno se je dobro počutila v mojem trebuhu, vse vitalne znake je imela v redu.« Nato so sprožili porod, ki je bil po besedah Katje lep in intenziven. »Katarino so mi položili v naročje, a ni čisto dobro zadihala. To je bil intenziven trenutek, tudi babica ni bila čisto prepričana, je že izrekla sožalje.« Katarina je prej zgledala perfektno, a je hitro nehala dihati, izgubila je barvo, je pripovedoval Klemen. »Imel sem pripravljeno blagoslovljeno vodo, saj sem načrtoval, da jo bom krstil kmalu po rojstvu. Nisem si pa mislil, da jo bom moral tako hitro. Po krstu je prišla k sebi in babica je poklicala zdravnico. Dobila je kisik, lepo je prišla k sebi.«

»Ganilo me je, koliko enih ljudi, zdravnikov in osebja, je bilo tam samo za Katarino«

Zdravstveno osebje je bilo prijazno, da so dovolili tudi ostalim otrokom, da so Katarino videli. »Bili smo pripravljeni, da če ne bi toliko časa živela, da bi jo lahko videli in da bi jo vsak malo v naročje vzel. Bilo je zelo negotovo, je bilo pa jasno, da se čudež ni zgodil v tem smislu, da bi bila Katarina zdrava. Je pa bila živa in nekateri so rekli, da je to čudež. A jaz sem morala odžalovati. Čeprav sem celo nosečnost molila za sprejem volje, sem v sebi začutila žalost. Pustili so naju pri miru, bile so naporne noči, ker je bila Katarina kar naprej na meji, tretji dan so ugotovili, da ne odvaja blata.« Takrat se je začelo drugo poglavje vsega tega, pravi Katja in opisuje, kako je bilo, ko so Katarino odpeljali. »Kot bi nekdo pol tvojega telesa odtrgal in ga odpeljal nekam. Ti pa ne veš, kaj se bo zgodilo z njim. To je bil eden težjih trenutkov, Katarina je morala biti v inkubatorju. Težko je videti svojega otroka na cevkah. Bila je šibka, komaj je dihala. Ganilo me je, koliko enih ljudi, zdravnikov in osebja, je bilo tam samo za Katarino. Čutila sem, da gre v dobre roke.«

Mala Katarina preseneča

Katarina je nedavno praznovala prvi rojstni dan. Preseneča, pravita Katja in Klemen, saj kljub napaki srca ne kaže znakov popuščanja. »Tudi kardiologa je presenetilo, da se tako dobro drži.« Čeprav so se zdravniki odločili, da je ne bodo operirali, bodo zdaj še enkrat premislili. »Vedno sva zaupala zdravnikov, saj sva vedela, da upoštevajo to, da ceniva življenje. Če oni rečejo »ne« operaciji, pa ne zato, ker bi se jim zdelo nesmiselno reševati otroka s trisomijo, ampak, ker imajo tehtne razloge. Bilo je tudi veliko razločevanja, kdaj je treba takšno življenje spustiti. Tolažba mi je bila misel »Bog ti se nisi zmotil, ko si jo naredil in da ona očitno mora biti na tem svetu. Če si jo ustvaril za ta svet, boš tudi poskrbel in dal modrost zdravnikom, da bodo svetovali, kaj je za njo najbolje.« To mi je dalo mirnost. Želela sem razčistiti stvari, da se ne odločam iz strahu. Včasih sem se vprašala, če sem Katarini čisto odprla svoje srce, da jo imam najbolj rada, kljub temu, da lahko jutri umre. Ker sem vedela, da dlje časa kot bo živela, bolj se bom navezala in več bo spominov z njo, bolj me bo bolelo, ko bo odšla. Hkrati sem pa si želela, da nikoli ne bi umrla.«

»Veliko nama je pomagala »rezerva« in delo na odnosu«

Ključen je tudi odnos med zakoncema, da takšno preizkušnjo nosita. Zato sta se veliko pogovarjala že med nosečnostjo. Ko se je Katarina rodila pa priznavata, da je bilo to težje obdobje in da si nista znala podeliti vsega tega, kar se je dogajalo. »Vsak je po svoje odžaloval in razmišljal, kako bomo s Katarino. Sem se spraševala, če bomo zmogli. A prepričana sem bila, da sva ekipa, da moramo držati skupaj, drugače ne bomo zmogli,« je pripovedovala Katja in tudi Klemen je povedal, da je primanjkovalo časa. »Veliko nama je pomagala rezerva in delo na odnosu, ki ga opravljava redno. Od časa spoznavanja, do priprave na zakon in tudi sicer imava pravilo za vzdrževanje minimalne zahteve za kakovosten odnos. Zakonska skupina nama pomaga, da se najmanj enkrat mesečno pogovarjava o nečem osebnem, enkrat letno greva na duhovne vaje. Kljub vsemu temu in podpori zakramentov imava nihanja v odnosu in ponavljava stalne vzorce, ki jih vedno bolj gladiva, da so ta nihanja vedno krajša in manj intenzivna.«

»Otroci so mi celo pomagali sprejemati, da bo vse v redu«

Kako so vse skupaj doživeli otroci? Pravita, da sta jima že takoj na začetku povedala vse, skupaj so odšli tudi na bolniško maziljenje, molili so rožni venec Božjega usmiljenja. »Otroci imajo posebno zmožnost kako oni to »štekajo«. Pač razumejo. Oni so mi celo pomagali sprejemati, da bo vse v redu, da zaupamo. Skozi molitev smo se skoraj vsak dan o tem pogovarjali in pri vsaki večerni molitvi smo prosili, ne za to, da bo zdrava, ampak, da se zgodi Božji načrt. Pogovarjali smo se, zakaj so takšne stvari dobre za naše življenje, skupaj smo skušali osmisliti to trpljenje. Vera ti osmisli to trpljenje, ti da drugačno perspektivo, da je skozi Božje oči svet v drugačnih barvah. Katarina je njihova sestra in radi jo pomečkajo in pomasirajo. Se mi zdi, da jo včasih prav oni znajo najbolj umiriti. Ne bi rekla, da so jo sprejeli, ker je pač ona totalno del naše družine.« Tudi v vrtcu Dobrega pastirja in osnovni šoli Alojzija Šuštarja smo imeli veliko podporo, tudi molitveno. »Hvaležna sva za tako okolje, kjer vlada kultura življenja.«

Trpljenje Jezusa na križu in Marijin »da« kot močan zgled

Kaj pravita o trpljenju, ki se mu skušamo izogniti, oni pa so ga sprejeli? »To lahko osmisliš samo v luči vere in tega, da je bilo trpljenje potrebno za naše odrešenje. Če svoje trpljenje pridružiš odrešenjskemu trpljenju, da ga Božja ljubezen preobrazi in spremeni v nekaj dobrega, ga v tej luči ni težko sprejeti. V praksi pa si lahko zelo utrujen. Mene osebno zadene nemoč, ko vidim, da Katarini ni dobro, ko vidiš, da trpi. To je najhuje, ko ne moreš pomagati. A na eni točki moraš sprejeti, da ne moreš ničesar narediti,« pričuje Klemen. Katji sta zgled postala Kristus na križu in Marija. »Kako naj to preživim. Veliko sem razmišljala, kakšen odnos imam do trpljenja. To, da sem sprejela trpljenje kot priložnost, da sem lahko bližje križu, me je pomirilo. Čutila sem, da sem blizu Mariji, ko je tudi ona rekla »da« preizkušnji, ko je bila zavrnjena. Sprejela je življenje, tako kot sem ga jaz. Ravno tako je gledala svojega otroka, ki trpi in je umrl na križu. Ne bom rekla, da sem kot Marija, ampak, ko sem razmišljala, mi je bila v tolažbo, da sem bližje zgledu, ki nam ga daje Marija. Križ je težka stvar, nihče ga noče, bežimo stran od njega. Ko sem sedela ob Katarini na intenzivni negi, sem imel v ušesih slušalke, en čas sem poslušala rožni venec, saj sama nisem bila zmožna moliti, potem me je, kot bi me vodil za roko, nagovarjal p. Marko Rupnik pri poslušanju radijskega misijona, kako osmisliti ta križ. Bog že ve, zakaj sem rabila to preizkušnjo. Tudi ponižnost.«

»Res smo blagoslovljeni, ni nam hudega. Lepo se imamo s Katarino in lahko smo hvaležni.«