Miha Kramli: Modra svetloba iz ekranov »ubija« ambicije otroka

Svetovalnica | 03.12.2020, 14:32 Mirjam Judež

Terapevt Miha Kramli je bil gost v oddaji, v kateri smo govorili o pasteh nove tehnologije in nevarnostih, ki jih prinaša. Zdaj je tu šolanje na daljavo, na nek način smo se znašli v protislovnem položaju. Do začetka šolanja na daljavo smo morali mladino odganjati od tipkovnic in ekranov, potem pa smo morali vse to dobesedno potisniti v njihove sobe in tam so računalniki, tablice, morda z rahlo prekinitvijo čez poletje, tudi ostali. Se je v drugem valu zaznalo povečanje števila klicev zaskrbljenih staršev? »Velikega vzpona te problematike zaradi Covida ni. Ta je izostril le tisto, kar se je dogajalo v letih nazaj. Ker smo več skupaj, smo sedaj bolj pozorni, koliko naš otrok, partner preživi pred monitorji.« Pogovor na daljavo je vodil Blaž Lesnik.

Pazimo na prostorsko omejitev uporabe nove tehnologije

»Sedaj damo v otrokovo sobo te telefone, tablice, da delajo za šolo. Omenil bi, da moramo starši paziti na prostorsko omejitev uporabe nove tehnologije. Če damo dojenčka, ki se plazi, na tla, mu damo na izbiro kupček njegovih igrač ali telefon, daljinec. Dojenček se bo raje plazil do telefona, ker mu že kot dojenčku to predstavlja velik izziv. Že pri majhnih otrocih je treba pazit, da so te naprave zunaj njihovega vidnega polja. Tudi pri otroku, mladostniku je potrebno, da v svoji sobi nima elektronike (tablice, telefona), ampak v skupnem prostoru. Gre za oblikovanje družinske kulture nastanitve nove tehnologije in hkrati družinske kulture uporabe nove tehnologije. Sveža nemška raziskava je pokazala, da v Nemčiji ni več na prvem mestu v družini človek, ampak monitor. Mislim, da je v Sloveniji podobno.«

Ko otrok dela za šolo, ima lahko računalnik, tablico v sobi, ko se zabava, igra igrice, … pa naj bo v skupnem prostoru

»Kjer je manj otrok, je pogosto slišati v ozadju izbruhe staršev (preklinjanje, zmerjanje drug drugega, …). Otrokom je izjemno neprijetno, ko so izpostavljeni težkim situacijam. Teh klicev je veliko. Tu je potrebno opozoriti sledeče. Eno je delo s pomočjo nove tehnologije, ko jo lahko začasno preselimo v osamljen kotiček. Zaradi pretirane uporabe nove tehnologije (tako pravijo otroci in starši, ki pokličejo) je vedno več glavobolov, pečejo oči, vedno težje so otroci skoncentrirani, pregorevajo. Delo s pomočjo nove tehnologije ne zasvoji, utrudi pa. Prostorska omejitev bolj velja, ko otrok ali odrasel uporablja novo tehnologijo za zabavo, sprostitev. Ko delamo s pomočjo elektronskih naprav, začutimo utrujenost, naveličanost, ko pa se mi zabavamo, ne čutimo utrujenosti, ampak v sebi čutimo: »bodi vedno dlje, vedno več tvegaj, naj bo vedno bolj intenzivno«. Starši se moramo naučiti, kdaj naš otrok dela s pomočjo novih tehnologij in je lahko samostojno v sobi z računalnikom, kadar se zabava, mora biti v skupnem prostoru. Dogajajo se tudi zlorabe, da so otroci nekako za računalnikom, kot da delajo za šolo, v resnici se pa zabavajo. Dobro je, da se starši informiramo, kakšen urnik uporabe nove tehnologije bo v tem jutru. Kateri predmeti so, če imajo domačo nalogo, moramo starši vprašati, kateri program boš uporabljal, koliko časa boš delal to nalogo, vmes te pridem pogledat, na koncu želim videti izdelek.«

Od nove tehnologije bomo vedno bolj odvisni, kar ni narobe, z njo pa ne smemo biti zasvojeni. Črta med odvisnostjo in zasvojenostjo je izredno tanka in žal mnogo staršev ne prepozna, kdaj njihov otrok zdrsne v zasvojenost. 

Imejmo pregled nad vsebinami, s katerimi se mladostnik srečuje na spletu

»13, 14, 15-letniki čutijo potrebo po samostojnosti, hkrati pa potrebujejo še vedno to, da starši vzdržimo to njihovo nasprotovanje, tudi grožnje, zakaj vse to nadzorujemo … Izredno pomembno je, da imamo pregled nad vsebinami, s katerimi se naš mladostnik srečuje. Saj bo to pred nami skrival, a tu moramo biti odločni: »Imam pravico kot oče, da vidim, da ti sledim.« Zato sem poudaril, če imamo mi od rojstva otroka družinsko kulturo uporabe nove tehnologije, bo pri 15-letniku potem lažje speljati te zadeve. Začne se že pri rojstvu otroka.«

Pogovor z Mihom Kramlijem

Otrok dobi občutek, da so težave v virtualnem svetu lahko in hitro rešljive, v realnem svetu pa popolnoma odpove

»Od 286 uporabnikov našega programa, ki se pri nas zdravijo zaradi pretirane uporabe nove tehnologije, je kar 37 % teh pacientov nasilnih. Ko jim želijo omejiti ali odvzeti novo tehnologijo, začnejo pretepat, kričat, razbijat. Od enakega št. zasvojenih z drogo je le 3 % nasilja. Nekemična zasvojenost je veliko bolj burna kot kemična. Tu je veliko več groženj in to je velik problem. V našem centru imamo preko 80 mladostnikov, ki bi nujno rabili bolnico ali terapevtsko skupnost, ker doma ne zmorejo postaviti strukture uporabe nove tehnologije, potrebna je zunanja pomoč. Zato je tako pomembno: ko otrok ne ve, kaj bi počel, ko mu je dolgčas … Dolgčas ni sovražnik, dolgčas je nekaj, kar človeka malo brcne v »ta zadnjo«, da začne ustvarjati, da se iz mrtvila nekako prebudi. Zdaj je pogosto tako, ko je otroku dolgčas, je družinski vzorec, da surfajo po telefončku, tablici, računalniku, … Ko mu nekaj ni všeč, gre na YouTube, potem na socialna omrežja, ko se naveliča teh, igra na igrice in otrok dobi občutek, da ko je njemu neprijetno, lahko v sekundi ali dveh zamenja »program«, občutke. V njem se utrjuje zavedanje, da v virtualnem svetu lahko spreminja občutke v trenutku, da so problemi lahko rešljivi, v realnem življenju je pa to čisto drugače. Ne moreš zamenjati človeka, ali šole v trenutku, ampak je to dolgotrajni proces. Zdaj imamo ogromno mladih in odraslih, ki so sposobni reševati probleme v virtualnem svetu, v realnem svetu pa popolnoma odpovejo. Tu je potreben celovit pristop, da se usposobi vse družinske člane, da nekako začnejo drugače uporabljati novo tehnologijo, ker od nje bomo vedno bolj odvisni, kar ni narobe, z njo pa ne smemo biti zasvojeni. Črta med odvisnostjo in zasvojenostjo je izredno tanka in žal mnogo staršev ne prepozna, kdaj njihov otrok zdrsne v zasvojenost.«

Elektronsko izobraževanje naj sledi klasičnemu, ne obratno

»Brez nove tehnologije ne bo šlo. Kariera naših otrok, naše zdravje, pridobivanje informacij je izrednega pomena. Med branjem elektronske ali klasične knjige je velika razlika. Ko beremo klasično knjigo, naši možgani podatke iz klasične knjige predelajo v znanje. Ko pa smo na elektronski knjigi, podatke iz elektronske knjige predelajo v informacije. Mi si želimo, da bi naš otrok imel znanje in informacije. Jaz imam tu ogromno mladostnikov, ki imajo informacije o marihuani, ki so zelo zaskrbljujoče, ogroža njihovo življenje, znanja pa nimajo. Zato je pomembno loviti ravnovesje med elektronsko knjigo (izobraževanjem z novo tehnologijo) in med klasičnim izobraževanjem. Elektronsko izobraževanje mora slediti klasičnemu.«

Modra svetloba iz ekranov »ubija« ambicije otroka, mladostnika

»Svetloba, ki jo oddajajo telefoni, monitorji, … vpliva na spanec našega otroka. Če je pretirano izpostavljen tej modri svetlobi, mu ta center v možganih, ki skrbi za ambicioznost (hočem nekaj narediti iz sebe, napredovati, živeti) počasi slabi. En primer: če imam rad Fotolov, bom z veseljem vstal ob treh zjutraj in šel slikat Štanjel. Če bom veliko na telefonu, računalniku, bom še vedno imel željo po Fotolovu, da bi naredil dobro fotko, ampak ne bom imel energije to uresničiti. Imamo ogromno mladostnikov, ki imajo velike želje, kaj bodo (zdravnik, veterinar, … ), zaradi pretirane uporabe nove tehnologije pa nimajo kapacitet, da bi te želje uresničili. Za to ni potrebna le prostorska, ampak tudi časovna omejitev.«

https://avdio.ognjisce.si/share/svetovalnica_2020_12_03_Miha_Kramli_O_odvisnosti.mp3

Kako prepoznati: smo odvisni ali zasvojeni?

Imamo 4 stopnje:

• Prva stopnja je vzorec. Ko grem po otroka, da je kosilo, on reče: »Pridem čez 2 minuti!« in se to zgodi. Poje kosilo, pomije posodo, potem gre ven, to je čisto uredu.
• Druga stopnja: grem po otroka, ker je kosilo, ne pride, kljub temu, da je obljubil. Še vedno je na Facebooku, grem tretjič, ostro postavim meje: vzel bom telefon, če ne pride, on pride z jezo, preklinja, vrže hrano vase ali celo vzame krožnik v sobo, to je pa navada. Tu potrebujemo že pomoč zunanjega strokovnjaka, ampak tudi to je še rešljivo v okviru družine.
• Tretja stopnja: grem po otroka, začne kričat, me žalit, vrže nekaj vame: to je prisilno vedenje. Tu ne moremo stvari rešiti doma, potrebna je institucija. 37 % pacientov na odvzem, omejitev uporabe nove tehnologije odreagira nasilno.
• Četrta stopnja: ko grem po otroka za kosilo, je tako globoko v teh igricah, da me ne sliši. Ko se ga dotaknem, se vznemiri, me udari, se stepeva, to je pa zasvojenost. Tu je potrebna že pomoč policije, sodstva, tožilstva, CSD, zdravstva, … Sledi prisilno zdravljenje.

Vedno več imamo ljudi, mladostnikov, otrok, ki sposobni sprocesirati to, kar je fajn, ne tega, kar je prav.

Štiri stvari, na katere moramo biti starši pozorni

1. Ali otrok uporablja programe, igrice, ki slonijo na fantazijah, manipulacijah ali na realni osnovi?
2. Ali otrok uporablja program, ki družinske člane prikazuje v pozitivni ali negativni luči? Če je otrok dve, tri ure ali več temu izpostavljen, ne bo svojih bližnjih doživljal, kot bi jih moral.
3. Ali programi in igrice, ki jih otrok uporablja, krepijo njegov karakter v pozitivni rasti?
4. Ali programi in igrice utrjujejo družinske vrednote ali jih »sesuva«?

Tisti otroci, ki nimajo takoj dostopa do nove tehnologije, v tednu dni nadoknadijo vse za nazaj.

Pogovor z Mihom Kramlijem

 

V osnovni šoli naj velja omejitev: računalnik za zabavo do ene ure dnevno

»Statistično gledano so na socialnih omrežjih v vseh starostnih skupinah prevladujoče ženske, pri igricah pa moški. Če je vaš otrok izpostavljen nasilnim igricam več ur dnevno, otrok ne bo postal nasilen, ampak se mu možgani adaptirajo na nasilje. V konfliktnih situacijah, težkih izzivih bo veliko bolj burno odreagiral kot njegov vrstnik, ki ni na teh igricah, zato je tako pomembno, katere igrice igra, kaj naš otrok uporablja za zabavo in sprostitev. Dejstvo je, da mi nove tehnologije iz življenja ne moremo izključiti niti za zabavo, ampak moramo postaviti časovno omejitev. V osnovni šoli naj bo to pol ure do ene ure na dan (3. triada 1 uro na dan, do 3. triade pol ure na dan za zabavo), v srednji šoli pa eno uro na dan. V našem centru imamo ogromno mladostnikov, ki so letno več kot 3.000 ur na socialnih omrežjih in igricah, starši pa smo v službi 2.100 ur. Naše otroke imamo dlje časa v virtualnem življenju kot v odnosih. Zaradi pretirane uporabe nove tehnologije otroci ne zmorejo več sprocesirati podatkov, ki so uporabni, koristni, sprocesira samo lahke podatke. Vedno več imamo ljudi, mladostnikov, otrok, ki sposobni sprocesirati to, kar je fajn, ne tega, kar je prav.«

Gibanje je izrednega pomena

»V družini, ki ima neko kulturo uporabe nove tehnologije, ni fokus v omejevanju le-te, ampak v gibanju. Velikokrat zaradi izrednih razmer, ki jih imajo razne družine, ne grem v to, da je treba to striktno omejevati, ampak poudariti fizično aktivnost. Imamo 10 prstov, vsi imajo blazinice, na vsaki je nekaj 1.000 senzorjev, ki aktivirajo naše možgane. Če se otrok plazi, če prejema igrače, cepi drva, če kuha, reže, takrat te blazinice aktivirajo tudi naše možgane. Fizična aktivnost lahko sanira, omili posledice prekomerne uporabe nove tehnologije, zato je v gibanju res velik dejavnik pomoči pri zdravljenju pretirane uporabe nove tehnologije. Večkrat rečem, če boš 3 ure kolesaril, cepil drva, tekel, boš lahko 2 uri »na igricah«.«

Elektronske igračke naj bodo za popestritev igre, ne pa kot temelj igre

»Če vzamemo neko slikanico ali filmček z YouTube-a, bodimo starši pozorni na to, če so barve, zvoki, gibi naravni ali je vse naspidirano, izostreno. Tu moramo takoj ukrepati in otrokom pomagati izbrati nekaj, kar je v naravnem ritmu. Če je vse naspidirano, to vpliva na otrokovo dojemanje. Če je otrok veliko na tablici, računalniku in se igra na 20, 40 cm, je njegov fokus možganov na tem monitorčku. Možgani se dejansko navadijo, da je fokus življenja na 20, 40 cm in ne zaznavajo obzorja. Ti ljudje, ko bodo odrasli, v naravi ne bodo videli nekega vira zdravja, zadovoljstva, pomiritve, navdiha, ampak neko utesnjenost in bodo iz narave bežali zopet na ta monitorček in se tam pomirjali. Skrbeti moramo tudi za to, da je fokus sprostitve v obzorju, ne pa na 20 cm. Da so elektronske igračke kot popestritev igre, ne pa kot temelj igre. Popestritev pomeni igranje dvakrat, trikrat tedensko pol ure.«

Pogovor z Mihom Kramlijem

Otroci, ki so pozneje dobili v roke »igračke«, bodo vse zelo hitro nadoknadili

»Raziskava iz Los Angelesa med otroki, ki so imeli zelo zgodaj dostop do nove tehnologije in tistimi, ki ga niso imeli, je pokazala, da otrok v sedmih dneh nadoknadi »primanjkljaj« veščin, ki jih potrebuješ za delo na računalniku. Tisti, ki nimajo takoj dostopa do nove tehnologije, prav nič ne zaostajajo, zelo hitro »pridejo noter«. Do dveh let nobene elektronike. Danes smo z njo segli v otroško zibelko, kar je nedopustno.«