Naš gost: Miha Ledinek, legenda Šmarne gore

Naš gost | 25.11.2020, 06:56 Jure Sešek

V tokratni oddaji Naš gost smo posredno gostili Šmarno goro. Z nami je bil legendarni oskrbnik gostilne na najbolj obleganem vrhu Ljubljane. Pogovarjali smo se o težkih začetkih, lepoti gostinskega poklica, ljubezni do družine, domovine in prijateljev. Miha Ledinek je nagrajenec za življenjsko delo na področju gostinstva, njihova družinska gostilna je pred leti prejela Turistični nagelj in naziv Gostilna Slovenija. Pogovor je potrdil resnico, da naš gost rad živi in veselje razdaja naokrog.

Bilo je v letih osnovne šole, ko se je v misel Mihe Ledineka vsadilo: »Kuhar bom.« In res, pot ga je vodila v Ljubljano, pripeljala v šolo in v Hotel Slon. Oboje je pomembno za življenje, najbolj pa del poti, ki ga je združila z dekletom, pozneje soprogo, ki je še danes sooblikovalka vseh njegovih zamisli. In teh nikoli ni bilo malo. Povezane so z družino, gostinstvom, kulturo, zgodovino in izročilom, športom, turizmom v najširši obliki ...

Ko sta se mlada zakonca v sedemdesetih letih preselila na Šmarno goro, jima je ta, v precej neprijaznih prostorih, nudila zavetje za ustvarjanje družinskega gnezda. "Gora je bila takrat na koncu sveta. Vrh pa s hišo brez vode, elektrike in ostalih osnovnih stvari, ki se danes zdijo samoumevne in nujne. Imel sem srečo, da mi je žena Joži zaupala in se z menoj podala na življenjsko avanturo, ki traja še danes."

Včasih na celodnevni izlet, danes na trening

Pred desetletji je Šmarna gora predstavljala nekaj povsem drugačnega od tega, kar Ljubljančanom in ostalim pomeni danes, ko jo Miha Ledinek imenuje »trim kabinet v naravi za Ljubjano«. Takrat so se družine na Šmarno goro odpravile na celodnevni izlet, saj ni bilo povezave z obronkom gore, avtobusna povezava je bila le do Šentvida. Z leti se je marsikaj spremenilo, danes mnogi tekajo na vrh s slušalkami v ušesih, ni jim kaj veliko mar za lepote gozda in petje ptic. Veselje nad naravo pa ostaja.

Na začetku je Ledinekovim pri oskrbi gostilne pomagal konj Cvetko, ki je bil na Šmarni gori petindvajset let. Miha pravi, da ga je prav Cvetko naučil kakšna je pravilna hoja v hrib, izvrstno jo je poznal, vedel je, kje se mora ustaviti, kdaj spočiti. »Ustavil se je, nadihal in šel naprej.«

»Imam tri ljubezni. Prva je družina, druga Šmarna gora, tretja ljubezen pa dobri prijatelji.« Če je človeku družina sveta, potem ne vidi težav. Če se imamo radi, ni problemov. »Ko pogledam nazaj, je bila edina večja skrb, povezana z družino, hoja hčerk v šolo, hoja v dolino in nazaj. Skušali smo pomagati, kolikor se je dalo, a največkrat sta morali peš v dolino in nazaj.« Pa vendar, pravi sogovornik, imata na osnovno šolo in goro lepe spomine. Nuša je pred leti celo prevzela očetovo obrt in je zdaj odgovorna za gostilno.

Šmarna gora je čudovit zaklad različnih lepot in bogastva

Ana Nuša Češnovar je podedovala tudi skrb in veselje do bogate kulturne dediščine na vrhu. Pa vendar, Miha še vedno z veseljem sprejme različne skupine in posameznike, ki se razveselijo njegove razlage zgodovine lepo ohranjenega protiturškega tabora, lepe Marijine cerkve in čudovite Langusove poslikave na njenem stropu. Je prava zakladnica zgodb o Prešernu, ki je obiskoval strica duhovnika in ostalih pomembnih možeh in ženah, ki so prihajali k Mariji ali v gostilno. Je skrbnik, ki ga ne boste videli v direktorski kravati in v bogati pisarni. Ne! Še danes ga najdete v kuhinji, med strežbo, pri sekanju drv ali popravilu poti. Prav pogosto pa tudi v prijaznem kramljanju s pohodniki.

Posebno poglavje v prizadevanjih družine Ledinek so že desetletja tudi različni kulturni dogodki v tamkajšnji galeriji, v cerkvi, na njenem dvorišču, ob obzidju ali v naravi. Pa šport! Tek na Šmarno goro je lani praznoval štirideset let, letos pa postal zmagovalec med gorskimi teki vsega sveta. Prestižni naslov, ki je odmeval v športnem svetu in sicer.

Pogovarjali smo se o težkih zgodbah, ki jih je vedno znova preglasil odmev lepega. Smrt drugorojenca, smrtna nevarnost žene Joži v nesreči na Triglavu ... Pa vendar Miha Ledinek pravi: »Ničesar ne bi spremenil, v življenju res ne bi ničesar spreminjal. Vse je lepo. Ni človeka, ki bi ne imel kake hude preizkušnje, brez tega ne gre. Hvala pa Bogu, da smo zdravi, da gremo še vedno lahko na Šmarno goro.« Naj bo še dolgo tako, želimo in vabimo, da prisluhnete pogovoru.