Dr. Jože Možina: Ponavlja se vzorec, da je za dosego cilja dovoljeno vse

Moja zgodba | 23.11.2020, 11:27 Rok Mihevc Jože Bartolj

»April 1941: Zlagoma, iz obteženih oblakov, kot iz težkih misli so padle zle slutnje na ramena in globlje v srce. Zlo fašizma in nacizma, ki je zastrlo Evropo, je udarilo tudi k nam, padlo in zarezalo globoko. Slovenski človek je trpel v krču okupatorjevega in kmalu še bratskega ubijanja, ki je po razsežnosti brez primere v narodovi zgodovini.« Naš gost je bil zgodovinar in novinar dr. Jože Možina, avtor ene najodmevnejših knjig zadnjega časa Slovenski razkol. To je bila uvodna oddaja v cikel, ki bo podrobneje predstavljal vzroke in posledice državljanske vojne pri nas.

Po tolikih desetletij kasneje se ponavljajo določene vzporednice ...

Knjiga Slovenski razkol ni namenjena širjenju razdora in razkola, ampak pojasnjevanju te teme, da razkola ne bi bilo, je uvodoma povedal dr. Jože Možina. »Knjiga je aktualna, ker se nam na določenih točkah ponavljajo vzorčni primeri in nastavki, seveda v drugih okoliščinah in toliko desetletij kasneje se vidijo določene vzporednice. Tudi sam se bojim tega, ker gre predaleč. Ponavlja se vzorec, da je za dosego cilja dovoljeno vse. Da niso pomembna niti življenja, da se lahko s propagando naredi karkoli, zlaže. In to je strašljivo. Časi so takšni, tudi v globalnem smislu, ne samo v Sloveniji. Tisto, kar mi lahko storimo je to, da se informiramo, izobražujemo in smo pripravljeni, koliko je to mogoče.«

Naročite se na podkast oddaje "Moja zgodba"

Knjiga prinaša olajšanje in daje samozavest

Navkljub medijskem molku je knjiga doživela peti ponatis in to kaže, kako živa in s sedanjostjo prepletena je naša zgodovina, pravi avtor. »Čeprav gre za strokovno monografijo je knjiga razumljiva. Živa zgodovina je tisto, kar je prisotno v naši naciji, zato se ljudje tako zelo zanimajo. Vidiš, kako so ljudje v vseh teh desetletjih trpeli zaradi pritiska laži. In ta knjiga tudi v simbolnem smislu prinaša neko olajšanje, tudi potrditev smisla tega trpljenja in vztrajanja v pričakovanju resnice. Daje samozavest ljudem, da je tisto, kar so prej govorili ali slutili, utemeljeno v knjigi.«

Prej je na tisoče knjig izhajalo v dobi enoumja ...

Pomen knjige je, da v temelju spreminja vedenje o 2. svetovni vojni na Slovenskem, da kot nobena doslej, razbija partijski monolit o resnici te vojne. To pravijo tudi strokovnjaki in ljudje, ki so jo prebrali. »Res se to zgodi, a jaz nisem imel tega namena. Na začetku sem hotel napisati zgodbo o tem obdobju, ki me je od nekdaj zelo zanimalo. Vemo za povojen pomore, ne poznamo podrobnosti o poveljevanju in odgovornosti, a vemo, kaj se je zgodilo, te stvari se ne da skriti. Ta ključ razumevanja zapleta na začetku, kaj je bilo prej, kolaboracija ali revolucija, to me je vedno zanimalo, zato v središče in jedro zgodbe nisem dal nobene ideologije. Ker prej je na tisoče knjig izhajalo v dobi enoumja. Nekatere so sicer koristne kot sekundarni vir, a vendarle je bilo tam treba častiti partijske like in narodnoosvobodilni boj, vse je bilo podvrženo ideologiji.«

»V tistem trenutku je bil okupator manjše zlo kot t.i. osvobodilno gibanje«

»V središče postavljam običajnega slovenskega človeka, izhajam iz njegovih prepričanj, strahov, bojazni, njegovega interesa,« je v oddaji Moja zgodba povedal dr. Možina. »Potem se zgodba popolnoma drugače obrne. Ker gledaš, kaj je njemu povzročil okupator, partizansko gibanje in s tega vidika se zgodba popolnoma drugače obrne. Eno temeljnih spoznanj je to, da je v tisti konkretni fazi , v tistih trenutkih slovenskega razkola, prišlo do prvih uporov proti partizanov spontano, da se to ni zgodilo po želji po kolaboraciji. Ljudje so pač rekli, da ne bodo dopustili, da bi ropali in ubijali njihove ljudi. Da se je to zgodilo spontano, ne s pomočjo okupatorja. V tistem trenutku je bil okupator manjše zlo kot t.i. osvobodilno gibanje. Partizansko gibanje, ki so ga od vsega začetka obvladovali in za svoje potrebe izkoriščali komunisti. To je bil temeljni prelom. Okupator je imel zle namene s Slovenci, ampak z vidika navadnega človeka, se prvi meseci vojne tukaj v osrednji Sloveniji ne poznajo veliko. Italijani uvedejo italijanščino v šole in urade, porežejo vrhove, medtem ko se za navadne ljudi ne spremeni veliko. Celo skrbijo za oskrbo prebivalstva. Vse skupaj se zaplete spomladi 1942, ko skopni sneg, ko maloštevilno partizansko gibanje začne silovit napad. Ampak ne na okupatorja, temveč na slovensko civilno prebivalstvo, ki ni bilo oboroženo, ni bilo nobenega upora ali sile, ki bi nasprotovala partizanom. Do prvih primerov oboroženih uporov proti partizanov je ubitih na tem majhnem področju okoli 1100 neoboroženih Slovencev. Ne samo odraslih moških, ampak tudi žensk in otrok.«

Z umori so želeli preplašiti ljudi in si jih podrediti

Posebno pozornost Možina v knjigi nameni romski populaciji, to poglavje imenuje tudi kot prvi vrhunec revolucionarnega nasilja. »Partizansko gibanje pod poveljem komunistov je po logiki boljševistične revolucije uprizarjalo umore vplivnih oseb, ki bi lahko predstavljali njim ne kolaboranta z okupatorjem, ampak konkurenco pri uporu proti okupatorju, kar je perverzno. Po drugi strani pobijajo tudi berače, vaško revščino, kajžarje. To so bili umori, s katerimi so želeli preplašiti ljudi in se jih podrediti. To je akt terorizma. Komunisti so bili prepričani, da bo že leta 1942 konec vojne, saj so verjeli v neskončno mogočnost Sovjetske zveze. Pobijali so tudi sindikalne voditelje, vodilne gospodarstvenike, orožnike in tudi tiste v svojih vrstah, ki so prišli v neke spore. Dejansko je delovalo kot neka gangsterska zgodba. Drugi pritisk je bil na podeželju. Akt te priložnosti v vojni je bil, da lahko s terorjem in pobijanjem ljudi, ustrahuješ prebivalstvo in ga paraliziraš.«

Odhajajo zadnje priče, zato ohranite spomine

Koliko je še stvari, ki jih ne vemo in prihajajo na dan, za katere so si nekoč želeli, da o njih nikoli ne bi govorili. Zato dr. Jože Možina spodbuja ljudi k ohranjanju spominov, saj odhajajo zadnje priče. Zato prosi, da si zapišejo kakšne stvari. »Niso potrebni članki, ampak samo nek zaznamek, ki ga pošljejo na Študijski center za narodno spravo, ker bodo te podrobnosti nekoč pomembne. Potrebno je vedeti, da se zločin ne izplača.« Izpostavil je tudi misel nekega pričevanja, »raje smo žrtve kot da bi bili rablji in zločinci«. »Vest, ki je drugo ime za Boga, na koncu nagradi trpečega in mučenca, ga opogumi, medtem ko je zločinec tudi trajno pogubljen. O tem bo sodil Bog.«

V oddajo je poklicalo kar nekaj poslušalcev, ki so predstavili svoj pogled na dogodke in knjigo. Po mnenju Možine se tako vedno znova dokazuje, kako so te zgodbe in teme večplastne in gredo v kapilare. »Odlika te knjige, ki jo priznavajo drugi je, da sem šel v podrobnosti. Da sem z vidika usode ene vasi ali družine, na ta način utemeljil svojo tezo. Verjetno je to pravi pristop, ne pa da generalno gledaš z vrha dol in rečeš, da tako je bilo...«