Robert Božič
Miha Močnik
Alen Salihović
P. Toni Brinjovc (foto: Izidor Šček)
P. Toni Brinjovc | (foto: Izidor Šček)

Kar zmrazi me, ko kdo žalujočemu reče "saj bo bolje" …

19.11.2020, 10:24 Rok Mihevc

Žalovanje je tema, ki jo hitro odrinemo na stran. V resnici je smrt vsak trenutek bližje, kar morda bolj občutimo v časih, ko svet stiska pandemija. Svoj pogled na zmotna prepričanja o žalovanju, ki so še kako razširjena med nami, je v oddaji Globine z nami delil turniški župnik minorit p. Toni Brinjovc.

  • Svojce je treba ob hudem šoku izgube najbližjega pomiriti s pomirjevali.

Telo zahteva žalovanje, ne moremo ga prenesti okoli. Če bomo zablokirali žalovanje, bomo samo podaljšali ta težki čas. Človeško telo je sposobno prebaviti tudi takšne stvari kot je žalovanje. Ni treba takoj seči po pomirjevalih, ker je lahko še huje. Če nisi izjokal, ko je bil čas za to, težje odžaluješ, ko je vse to že za tabo.

  • Po začetnem šoku gre samo še na bolje.

To mislijo vsi, sploh tisti, ki spremljajo žalujoče. A ni tako. Po šoku se začne šele druga faza žalovanja, ko se zavemo, da drage osebe ni več med nami. Teden dni je tisto obdobje, ko se vse prepleta, ko je delo s pogrebom in urejanjem stvari. Ko pa se to pomiri, se začne žalovanje druge faze. Ko ugotoviš, da človeka telesno ni več. Kristjani se namreč ne poslavljamo od osebe, ker oseba živi v srcu. Poslavljamo se samo od trupla, materialnega vidnega telesa, oseba pa živi naprej, tudi v Bogu. Potreben je čas in prostor za žalovanje. Pomagati, da človek začne razmišljati v smeri, da tisto, kar smo imeli skupnega z umrlim, je spravljeno in ni dokončno izgubljeno. To so spomini, ki jih je treba negovati.

Ali dolgo ohranjanje ritualov, kot so obisk pokopališča, temna oblačila, sveče doma in molitve, res škoduje?
Ali dolgo ohranjanje ritualov, kot so obisk pokopališča, temna oblačila, sveče doma in molitve, res škoduje? © Pixabay

  • Družinski člani žalujejo podobno.

To nikakor ne drži. Velika razlika je že med spoloma. Ženskam pomaga, da se zjočejo in govorijo o svojih čutenjih, občutkih in spominih. Moški smo bolj rezervirani pri tem, ni nam potrebno toliko govoriti ali se zjokati. Raje gremo kam, sekati drva, športati in preko te fizične aktivnosti moški veliko odžalujemo. Tudi otroci bodo zelo drugače odreagirali. Ponavadi jih podcenjujemo, jih ščitimo, a ni potrebe po tem. Znajo zelo intuitivno odžalovati in grejo naprej.

Velikokrat rečem, sveta maša, ki jo bomo obhajali za pokojnega oz. skupaj z njim, nas že uvaja v nov način srečanja z njim. Ne več fizično, ampak na neviden način.

  • Dolgo ohranjanje ritualov, kot so obisk pokopališča, temna oblačila, sveče doma in molitve, škoduje.

Kaj je za nekoga predolgo? Vsak posameznik mora preiti določene stopnje žalovanja, to pa je odvisno od posameznika. Težko bi rekli, kaj je predolgo. Če se res po ne vem koliko letih pojavi nedotaknjena soba, njegove stvari, da še vedno nekdo upa, da bo prišel od nekod, je treba poiskati pomoč pri terapevtih ali duhovnih spremljevalcih. Kakšno ohranjanje ritualov krepi naš spomin in ta odnos, uvaja ga na drugačen način. Poznam primer, ko tudi po šestih letih od pokojnega sina niso prodali avtomobila in so čuvali njegovo sobo kot sveto. Tu pa je treba poiskati pomoč.

Prisluhnite celotni oddaje Globine

  • Če bo žalujoči potreboval pomoč, bo že sam prosil zanjo.

Treba je pristopiti in vprašati za pomoč. Tudi zaradi tega so včasih nosili črnino eno leto. Ne, ker bi bil izraz kakšnega žalovanja, ampak, da je drugi vedel, da so v fazi žalovanja. Okolica hitro pozabi, pri družini pa je takrat najbolj živo. Si v največji žalosti.

Mi moramo Boga prositi tolažbe. Ker Bog se bo oglasil in pride ta tolažba, ki te dvigne in greš lažje naprej.

  • Jok je treba zaustaviti in skriti pred drugimi družinskimi člani.

Kaj naredimo, če rečete, da ne smete jokati? S tem ne dovolimo žalovanja, ne dovolimo prostora in časa za žalovanje. Lepo je, če rečeš, »ja, zjočite se«. Pri grobu in truplu se joče, poglejmo tudi Sveto pismo. Tudi Jezus je jokal ob smrti Lazarja. Zakaj se joče? Ker vidimo, da je naša ljubezen premajhna, da bi tega človeka obdržala pri življenju. Ena ljubezen pa je večja. To je Božja ljubezen, ki obudi sina in vse ostale. Jok je pokazatelj, da nas je nekaj prizadelo in je nekaj normalnega, zato ne skrivajte joka pred otroki in okolico.

  • Pogovori o umrlih tudi po mesecih žalovanja so škodljivi, saj vzbujajo bolečine.

Dejansko ti pogovori samo pomagajo pri žalovanju, zlasti pogovori o umrlem. Moja izkušnja je, da takoj po smrti, ko so prišli svojci k umrlemu, smo skupaj zmolili, pokropili, potem pa se pri postelji začeli spoštljivo pogovarjati o umrlem. To so bili tako lepi trenutki, saj osveži spomin, kaj vse lepega so skupaj doživeli. Kako premostiti to izgubo ravno s tem, da to, kar je bilo, to ostaja. Spomin je vedno živ, zato pogovori o umrlih nikakor niso škodljivi.

Kaj osebi, ki žaluje sploh reči? Kako jo bodriti?

Če ne veš, kaj reči, bodi raje tiho. Primi za roko, ramo. To veliko več pomeni kot neke prazne flance, »saj bo bolš«. To me kar zmrazi. Mi lahko garantiraš, da bo res bolje? Raje reči, »verjamem, da je težko, vidim tvoje solze«.

Preberite še:

Bo na oni strani dolgčas?

V življenju trnje, na grobu cvetje. Zakaj ne obratno?

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Duhovnost , Globine

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cerkev, križ, verniki (photo: Mateus Campos Felipe) Cerkev, križ, verniki (photo: Mateus Campos Felipe)

Kdo mora v cerkvah preverjati pogoj PCT?

Od 15. septembra naprej morajo vsi verniki, ki bodo prišli k sveti maši, izpolnjevati PCT pogoj - to pomeni, da morajo imeti dokazilo o prebolelosti, cepljenju oz. testiranju. Prav tako iz ...

Kamniško-Savinjske Alpe (photo: ARO) Kamniško-Savinjske Alpe (photo: ARO)

PCT ključ do uspeha, cepivo pa rešitev!

Poletje je v teh dneh nekoliko podaljšalo svoj rok trajanja in to se je ob koncih tedna poznalo tudi v naravi. Številni so zavili na morje, ob jezera, veliko se jih je odpravilo tudi v hribe. K ...