V življenju trnje, na grobu cvetje. Zakaj ne obratno?

Za sožitje 31. 10. 2020, 23:52 Rok Mihevc Nataša Ličen

Začutili smo vaše stiske, bolečine, izgube… V večernem sobotnem pogovoru v živo, ki ga je gostila Nataša Ličen, je bil z nami dr. Jože Ramovš in naši dragi poslušalci in poslušalke. S pogovorom smo lajšali bolečine, se spominjali pokojnih … Bili smo si blizu v teh, za marsikoga, težkih praznikih. Objavljamo nekaj misli večera.

»Zdravje ni samo telesno. Je duhovno, socialno, duševno. Duševno in duhovno podpira telesne moči. Eno je telo, drugo je duševnost, tretje je socialno zdravje.«

»Človek, ki se celo življenje ukvarja s komunikacijo in odnosi, je vedno v skušnjavi, da reče, pogovora ni nikoli preveč. A ga je lahko hitro preveč in je vsaka beseda preveč. Besed, ki jih je treba povedati bližnjemu, javnosti, ni nikoli preveč. Takšne, ki so potrebne, takšne, ki so smiselne. Prava beseda ob pravem času pa ni tako enostavno. Npr. pri zadnjih besedah ... Če človek ne reče v pozni starosti svojemu očetu, materi »hvala, za življenje«, potem ne bo imel nikoli več prilike.«

»Spominjanje pokojnih je osnovna značilnost človeka. Je znak kulture. Stvar, ki priča, da smo ljudje in ostajamo ljudje. Molitev je tista, ki nam pomaga ostati povezan na duhovni in verski ravni čez grob.«

Prisluhnite celotnemu posnetku večera v živo

»Nisem še srečal človeka, ki bi res nalašč iz hudobije ali zlobe delal drugemu hudo. Ljudje to delamo iz nemoči. Človek si želi biti z najbližjimi, ima dober namen, a ima v glavi svoje predstave. Tudi svojih besed nimamo toliko pod komando, kot si mislimo. Tudi pri komunikaciji nas pri ovinkih velikokrat zanese proti slabemu namenu.«

»Grob je zadnje dejanje dolgotrajne oskrbe.«

»Pogovor je za medsebojne odnose to, kar je za telo dihanje. Pogovor o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.«

"Kaj je v nas, da bližnjemu ne rečemo prave besede? Kaj nas zadržuje? Mislim, da smo ostali sami za sabo v razvoju. To nas zavira. Tu je tudi individualizem, moje trenutno počutje, vrtimo se okoli sebe."

"Naš cilj: biti jutri boljši kot smo danes." 

Z nami so bili tudi srčni poslušalci in poslušalke. Vsak s svojo zgodbo, bolečino, a tudi radostjo in upanjem. Stanka iz Novega mesta je povedala zanimivo misel »V življenju trnje, na grobu cvetje. Zakaj ne bi bilo obratno?« Bernarda nam je prebrala svoje misli, ki jih je podelila z domačimi ob teh praznikih. Hedvika iz Prekmurja nam je zaupala svojo bolečino ob izgubi svojega mladega sina. Meta iz Kamnika, ki je po operaciji zbolela za covidom in je hvaležna vsem za podporo. Jože iz Novega mesta je poklical iz bolnišnice, kjer se zdravi za kostnim rakom. Sprejel je svojo bolezen, zdaj moli za druge, saj se mu zdi sebično moliti zase.

Magda iz Vipave je pripovedovala o pokojnih ljudeh, ki jih je srečevala, sosedih in vaščanih. Branko iz Murske Sobote, stari znanec gosta Ramovša, sta se skupaj spomnila na skupnega prijatelja prof. Antona Trstenjaka in se vprašala, kaj bi on danes sporočil občemu svetu ... Vera iz Nemčije je v stiski, ker ne more več hoditi, priklenjena je na posteljo, rada bi se vrnila v Slovenijo. Mihela je spregovorila o pogovoru, lepi besedi, da danes težko najdeš dobrega sogovornika, pa tudi, da piše dnevnik »pogovora s seboj«. Štefanija iz Maribora se je navezala na »bogastvo« grobov.