Bo na oni strani dolgčas?

Duhovnost | 02.11.2020, 08:40 Rok Mihevc Blaž Lesnik

Velika večina nas letos ni obiskala grobov, odpadla so srečanja med sorodniki, ki vedno lepo zaokrožijo praznik vseh svetih. V teh dneh vsi potrebujemo besede topline in občutek srečanja, čeprav na daljavo. Zato smo na praznični večer oblikovali živ stik z vami, poslušalci in poslušalkami. Mnogo je bilo takih, ki so se z veseljem pridružili in delili z nami misel ali spomin na nekoga, ki je že pri Bogu. Občestvo smo ustvarili s frančiškanom Christianom Gostečnikom, duhovniki iz vseh šestih škofij in dvema redovnicama.

S. Bogdana Kavčič: Kakšen odnos do pokojnih imajo v deželah misijonov?

Uvodoma smo se zazrli tudi v misijone. Misijonarko sestro Bogdano Kavčič smo vprašali, kako pri njih gledajo na umirajoče, kako vzdržujejo stik s pokojnimi? »Začudena sem, da ljudje preprosto spremljajo človeka na pokopališče, kasneje pa nimajo navade, da bi še hodili tja, prinašali cvetje ali kaj preprostega. Imajo pa spomin v srcih, se pogovarjajo o pokojnem, da mrtvi ne izginejo. Imajo vero v posmrtno življenje.«

P. Christian Gostečnik: Smrt je globoka učiteljica

»Letos nismo bili razpršeni po grobovih, a smo na nek način imeli milost biti skupaj in razmišljati o notranji sferi, kdo smo mi in kam gre naša pot. To pot zaznamuje vprašanje o življenju kot takem. Smrt je globoka učiteljica, je sestra, ki nas pelje v čisto druge vode kakor si lahko zamišljamo. Da je vsak dan pomemben, da so odnosi pomembni, da je najpomembnejši sedanji trenutek. Da se praznike obeleži ravno s tem koncentriranjem, kdo si, koga imaš rad, na koga se obrneš, ko ti je hudo, komu si pomemben, kdo je pomemben tebi ... Odnosi, ki nas najbolj zaznamujejo, so v teh dneh toliko bolj dragoceni in globoki.«

»Če se kje res vidi, da je duhovnik res veren, da verjame v to, kar oznanja, sta to dva momenta v življenju, dve priliki. Pri katehumenih in pri ljudeh, ki se poslavljajo. Kaj reči ljudem, ko se poslavljajo? To je nekaj tako globokega. Ko pride, ali zmrzneš, ali blebetaš, ali si tiho in primeš tega človeka ter rečeš, tu sem, s tabo. To je trenutek, ko človek odhaja v drugo naročje. V večnost. Prehod, ki nam je popolnoma nepoznan. Če se prepustiš, da znaš v polnosti izročiti tišino in molitev, tam največ pomeni. Vse ostalo je blebetanje, ker nimamo besed.«

»Vsi smo rojeni za večnost, za Ljubezen, ki nas čaka na oni strani. Ni nobene loterije, nobenega kredita, ki bi vodil v to. V ljubezni bomo vsi zaživeli, v Ljubezni se bomo dobesedno kopali. Bo tista, ki nas bo vse objela in prežarila. Ljudje se včasih bojijo, da bo na oni drugi strani dolgčas. A ob Ljubezni ni dolgčasa. Nikoli.«

P. Marko Novak: Zaželel sem si, da bi bil z njim, ko bi se srečal z obličjem neskončne toplote

Je bolniški duhovnik novomeške škofije in sam spremlja umirajoče. Kako doživlja pot umirajočih v objem svetega? »Umirajočega v objemu svetega sem izkusil v Veri in luč, ko sem Lučko spremljal v bolnišnici. Bil je drugačen otrok, a poln radosti, veselja, nežnosti in človeške tople bližine. Imel sem milost, da sem bil ob njem, ko je ugasnil. Takrat se je za nekaj trenutkov na njegovem obrazu zrcalil tako topel nasmeh, taka radost, da sem si prav želel, da bi bil na tej poti, da bi bil z njim, ko bi se srečal z obličjem neskončne topline, nežnosti in ljubezni.« Srečal se je tudi z umiranjem in smrtjo mladega dekleta. »Njene zadnje besede so me presunile. »Še bo sijalo sonce.« Potem je lučka ugasnila in se zlila s soncem. Izkušnje, ki govorijo, kako je vredno uravnavati pogled v tisto globino, kjer se razkriva sveto skozi trpljenje.«

S. Emanuela Žerdin: Vsak človek je pozvan, da dozori kot pšenični klas

Sestra Emanuela Žerdin se je spomnila dogodka pri verouku, ko je otrokom govorila o svetosti in svetnikih. Da to ni nekaj iz preteklosti, ampak, da so svetniki med nami. Izzvala jih je, da so povedali za enega svetnika, ki ga poznajo. »In en fantek je vstal in rekel, »to ste vi sestra«. Takrat me je bilo sram kot še nikoli v življenju.« Pa jo je Gostečnik vprašal, zakaj misli, da je fant tako mislil. »Verjetno zaradi uniforme,« je hudomušno odgovorila s. Emanuela, a še spodbudila, da je vsak človek pozvan, da postane svetnik, da dozori kot pšenični klas. Ob tem pa izrekla misli neznanega avtorja: »V nebesih boste trikrat presenečeni. Kako to, da je tudi on? Kako to, da njega ni? Kako sem jaz prišel sem?«

Spregovorila je tudi o težkih časih v domu starejših v Celju, kako morajo vsak dan znova najti upanje. »Vedno znova sem presenečena nad našimi oskrbovanci. Oni nam dajejo moči. Imamo gospoda, ki se zahvali za vsako stvar in pravi, da je vse odlično, zato smo ga poimenovali gospod Odlično. Pravi, da moramo biti ponižni pred Bogom.«

P. Toni Brinjovc: Pravil v žalovanju ni

Si znamo podeliti čas za proces žalovanja? »Pravil v žalovanju ni. Vsak je poseben. Potrebno je govoriti o svojih občutkih. Žalovanje je naporen in dolgotrajen proces, zato je pomembno, da damo prostor in čas za žalovanje, da ne vzamemo te pravice, da to omogočimo, da ne zablokiramo.« Kot bolniški duhovnik se je srečal s številnimi zgodbami. »Pri žalovanju pride do mnogih čustev. Od jeze, joka, kričanja. Pomembno se mi zdi, da si tam in da zdržiš in dovoliš vse to.«

Msgr. Miro Šlibar: Smrt je prag za naša nebesa

»Smo povezani z vsemi svetimi, veselimo se z zmagoslavno Cerkvijo in vsemi nebeščani. Hvaležen sem, da sem smel biti ob bolnikih, ki so me bogatili.« Namesto bonboniere nam je podaril tri razglednice, ki so nas povezale med seboj, bližnjimi, rajnimi, svetniki, Bogu in Marijo. »Prva – zazrimo se v Marijino podobo. Ta Marijin ljubeči pogled prepoznava vse nas. Na drugi razglednici prepoznajmo vse svete. Vsak od nas ima gotovo svojega priprošnjika. Na tretji razglednici prepoznajmo starše, botre, krstitelje, župnijska občestva, dobrotnike. Z njimi smo prejeli vstopnico za nebesa, čeprav se kdaj malo zamaže, a jo imamo, ker smo krščeni. Tudi mi rastimo za nebesa, za svetost, ki naj bo na drugačen način prisotna že tukaj na zemlji, čeprav je tako pogosta solzna dolina. Smrt je prag za naša nebesa. Bodimo zvočniki in angeli veselja do življenja. Delo za svetost je vzpenjanje.«

Marko Rijavec: Priznajmo si, da se pogrešamo

»Trenutek, ko se srečam s pokojnimi, občutim bolečino, a s tem naredim vez z njimi še bolj trdno. Pomembno, da se učimo sočutja, da si priznamo, da se pogrešamo, to naredi odnose čistejše in močnejše. Med nami okrepijo odnose in začnemo razumeti, kaj je v njih bolj bistveno in kaj manj pomembno, da bi dali večjo prednost tistemu, kar je bolj potrebujemo.
Razmislimo o stvareh in življenju. Ko grejo dnevi v krajšanje, ob temi in miru, imamo več časa za razmišljanje. Hudo mi je, da si v tej situaciji vzamemo premalo časa za razmislek, preveč govorimo. Problem je, ker živimo v družbi, kjer je dobro biti močan in pomemben. Pogrešanje ni beseda, ki jo preferiramo. Ta večer je sveta stvar. Praznine, ki jih imamo v svojem življenju, prihajajo, ne da jih polnimo, ampak, da začnemo razmišljati, da vsega ne zmoremo sami, da se opremo na nekoga drugega.«

Simon Potnik: Kot praznik velike noči

»Taka velika noč ta praznik, kajne? Moč, pa hkrati krhkost, tako doživljam praznik vseh svetih. Po eni strani idealna podoba vseh svetih, po drugi strani pa smo reveži, prestrašeni, malo sitni. Ta napetost med še in še ne. Vse kar imamo je ta trenutek, te noge, roke, to srce, ti strahovi... Novo bo prišlo, a zdaj živimo ta trenutek.

Vsak blagor izhaja iz ene revščine, pomanjkljivosti. Mi iščemo popolne ocene, izpite, naj, naj, naj, potem pa imaš eno dete, ki si ne zna čevljev zavezati, hrane narediti...«

 

Prisluhnite celotnemu posnetku večera