Kokoši se prosto sprehajajo med mizami

| 07.10.2020, 09:14 Nataša Ličen

Doma je najlepše. Pritrjujete? Letos se je gotovo marsikdo znova prepričal v nesporno dejstvo dragocenosti domače grude in naravnih danosti dežele na sončni strani Alp, ker je tako naneslo, da smo in še vedno svoje proste dni namenjamo odkrivanju Slovenije. Domovina lahko še veliko ponudi, če ji izkazujemo zanimanje.

Goriška Brda v zadnjih letih privabljajo vse več gostov. To so pritrjevali tudi domačini in vzrok prepoznali med drugim v dobrem sodelovanju lokalnih prebivalcev in skupnem nastopu na trgu.

Izidor Bizjak, lastnik gostišča Pri Marjotu, v rubriki Zakladi naše dediščine: »Z dejavnostjo sta v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začela starša, tako je naneslo. Počasi gradimo in nadgrajujemo družinsko tradicijo. Pri nas gostje doživijo pristen utrip, kokoši se prosto sprehajajo med mizami. To je nekaterim všeč, drugim morda ne. Je malenkost, ki poveže goste z življenjem na naši domačiji. Dvorišče obkrožajo več kot petdeset let stara drevesa. Pridelujemo svoje vino in deloma tudi domače dobrote.«

Bližina razglednega stolpa je prednost, lahko pa tudi ne. Turizem se je okrepil in prihaja vse več ljudi.

Razgled z domačije in gostišča je zaradi višine odprt na vse strani neba, na vzhodu smo deležni jutranjih meglenih cunamijev iz kobariške in bovške smeri, pogleda na Sveto Goro ter nepozabnih zahodov, ki v toplih barvah mehčajo veduto s trtami urejenih gričev.

V pogovoru ob domačih dobrotah pridejo na plano tista "prava" vprašanja, v katera ne radi "ugriznemo".
"Zakaj je nedelavnost lahko obetavnejša od dela?", se je spraševal Izidor.

"Radi delamo z zemljo, tu v Brdih od jutra do večera. Jezi pa in jemlje voljo ter moralo, ker se lahko več dobi z državno socialno podporo. Teh ne preverjajo inšpektorji, pa so tudi takšni med njimi, ki bi lahko delali, pa preračunajo, da se jim ne splača. Nadzorujejo pa nas, ki delamo. Kar ni prav."

Prisluhnite pogovoru z njim v rubriki Zakladi naše dediščine. 

Med raziskovanjem idiličnih briških vasi smo naključno srečali tudi Herka Saksido, kustosa na gradu Dobrovo. Zanimivo je bilo slišati njegovo slikovito pripoved o legendi Svetogorske Marije.