Nepojasnjena in odmevna ozdravitev dveletnega dečka Metoda Lipovška z Iga vzbuja hvaležnost in čudenje. V oddajo Srečanja smo povabili njegova starša Ano in Lovra, ki sta tudi s solzami v očeh pričevala o tem čudežu. Molilci za Metodovo zdravje so prepričani, da je čudežno ozdravitev mogoče pripisati priprošnji Božjega služabnika škofa Antona Vovka.
Ko je posvetil z lučjo, ga je zagledal, kako je lebdel na gladini vode ...
Tisto usodno soboto se je družina, po pripovedovanju očeta Lovra, pripravljala na praznovanje rojstnega dneva sina Blaža. V nekem trenutku pa se je zgodilo, kot da bi jih nekdo pocukal za rokav, da so se začeli preštevati. »Pogrešali smo najmlajšega Metoda. Vid in Blaž sta preiskovala okolico, sam pa sem šel gledati tisti najhujši možni scenarij, da bi nam padel v zbiralnik deževnice.« Sprva ga sploh ni opazil, ko pa je pogledal z lučjo, je zagledal, kako je lebdel na gladini vode. »To je bil najhujši trenutek takrat. Tudi sam ne vem, kako sem v tisti grozi padel notri k njemu, vem samo to, da sem ga zagrabil in podal Vidu. Nesel ga je k Ani v hišo, sam pa sem še nekaj časa bil ujet v zbiralniku, ker nisem mogel ven.«
Ko so mu prinesli lestev, da je splezal ven, sta skupaj z Ano začela Metoda oživljati, Vid, ki je bil najbolj pogumen, pa je poklical na pomoč. »Pokazal je zrelo držo in zbranost. Z Ano sva nemočno oživljala Metoda, ki je bil že čisto podhlajen, bled in poln vode, brez znakov življenja.« Reševalci so prišli po 15 minutah, šele po posredovanju ekipe, po približno 25 minutah, pa je Metodov srček ponovno začel biti. »Ko smo se borili z Metodom, sem videl naše otroke, ki so prvi prosili Boga, da nam pomaga.«
Mama Ana vso to dogajanje opisuje kot velik šok, kasneje zanikanje resničnosti, obenem pa zavedanje resnosti stanja. »V meni je bil jasno prižgan alarm, da Metod verjetno ne bo preživel. Ko pa je srček začel biti, sem si to razlagala na način, da ga je Bog ohranil samo za to, da se bomo od njega lahko poslovili. Metod namreč ni kazal nobenega znaka življenja. Tudi pot na urgenco in čakanje na hodniku so me spremljali strah in negotovost, čez vse to pa naval adrenalina in borbe.« Sledilo je nemočno čakanje, nobenih informacij, vse kar so jo vprašali je bilo, koliko časa je bil Metod pod vodo, tega pa, kot pripoveduje, ni vedela. »Bila sem sposobna samo moliti in bila sem prepričana, da je Gospod gospodar življenja, da pri njemu ni nič nemogoče in da vse, kar se bo zgodilo, se bo zgodilo po Njegovi volji.«
Edem v porastu, poškodbe možganov, pljuč in srca
Kasneje ji je zdravnica na lep, spoštljiv in realen način povedala, da je stanje zelo resno in da ima obsežno poškodbo možganov zaradi pomanjkanja kisika, da je edem, torej oteklina v glavi, v porastu, da je celo zabrisana meja med sivo in belo možgansko cono in da ima poškodovana pljuča in srce. »V tistem trenutku sem se zbrala, da sem te informacije sploh dojela. Zdravnica je dejala, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči in da ni nikogar, ki bi lahko napovedal, ali bo Metod preživel oz. v kakšnem stanju bo, ko se bo zbudil. V spominu so mi ostale besede, ko je rekla, da smo ga dobro animirali, vprašljivo pa je, ali je dobro, da smo sploh ga, glede na to, da so tako hude poškodbe.«
Čas doma pa je tekel drugače, Lovro pripoveduje, da so na pomoč pri oskrbi ostalih otrok priskočili družinski prijatelji, sam pa je imel opravka s policijo in kriminalisti. »Ko pa so zaključili delo, sem se sesedel. Zagrabil sem Sveto pismo, ga odprl in prva misel, ki sem jo prebral je bila, naj bom iskren v svojih molitvah in naj prosim Boga, da bo poskrbljeno za nas.« Tako sta Metoda in njuno stisko ves čas izročevala v roke Gospoda in Marije.
Ko sem prišla in sem ga poklicala, je Metod odprl oči, stegnil roke, začel jokati, kot da bi hotel razložiti kaj se je zgodilo, klical je imena bratcev in sestrice ... Jokali smo vsi, jaz in del osebja, ki so bili prisotni.
»Jokali smo vsi, jaz in osebje«
Metodovo stanje je bilo zelo negotovo in nestabilno še v nedeljo in ponedeljek, nevrološko se je slabo odzival, vsake toliko časa pa so mu s strani pritekle solzice, pripoveduje Ana. Izredno slaba prognoza, nič kaj obetavne informacije, stanje je bilo vprašljivo. Nato pa je ponedeljkov CT glave zgodbo obrnil v pozitivno smer. »Edema v glavi ni bilo več. Bila je šokantna novica tako za nas kot za osebje. Tako so se odločili, da ga bodo v torek začeli zbujati. Zbudil se je zvečer, kar je bilo spodbudno, povedali pa so, da bodo naslednje ure odločilne, saj se bo pokazalo, v kakšnem stanju je.« Na njihovi ocenjevalni lestvici stanja otroka po komi je Metod zbral 8 točk od 15. »A to mi takrat ni bilo pomembno, želela sem čimprej do Metoda. Ko sem prišla in sem ga poklicala, je Metod odprl oči, stegnil roke, začel jokati, kot da bi hotel razložiti kaj se je zgodilo, klical je imena bratcev in sestrice ... Jokali smo vsi, jaz in del osebja, ki so bili prisotni.«
Metod je v naslednih dneh dokazoval, da je v redu, hitro je začel jesti, hoditi, govoriti in z velikim žarom je ves čas dokazoval, da je dobro. »Ko so prišli še rezultati magnetne resonance, da je Metodova glava brez posledic, je ta informacija kar završela po celotni pediatrični kliniki in Univerzitetnem kliničnem centru. Bil je velik šok, obenem pa veselje in nedojemanje.«
Sporočila nevernih prijateljev: »Ne znam moliti, ampak bom bral«
Ves čas tega dogajanja jih je spremljala molitev. Ne samo družine, ampak tudi župnijske skupnosti in širše. »Sva del neokatehumenske poti in imamo izkušnje, da ko je sestra in brat v stiski, se obrne na skupnost in prosi za molitveno podporo. Tudi v župniji se je razširila vest o naši tragediji in začeli so se pozivi k molitvi. Odziv je bil ogromen. Že takoj prve dni so prihajale novice, celo iz drugega konca Slovenije, da poznajo našo zgodbo, da so z nami in da molijo za Metoda. Tudi veliko ljudi, ki so se že oddaljili od občestva Cerkve, so se začeli obračati na Boga, dobili smo celo sporočila kolegov, »ne znam moliti, ampak bom bral«.«
»...zagotovo bo prišel osmi dan, ki bo dan veselja.«
Molili so devetdnevnico k nadškofu Antonu Vovku, pobuda za to je bila s strani župnika Janeza Avsenika dana že v ponedeljek zvečer. Razposlana je bila kar elektronska pošta, da bo zaradi korona časa potekala pri družini z Iga na prostem, lahko pa molijo tudi doma. »Zanimivo je bilo to, da se je ravno v torek, ko je Metod zadihal, Lovrotu, ki je doma nestrpno čakal na informacije, odprla Božja beseda prve knjige Kraljev, da bo »zagotovo prišel osmi dan, ki bo dan veselja«. Ko je doma skupaj z mojo sestro premleval te besede, nam je postalo jasno, da je bil to ta osmi dan, ko je Metod prišel iz bolnišnice. In to celo na datum 19.5, ki je rojstni dan škofa Vovka. Zanimivo je, kako je večkrat Božja beseda govorila nekaj, česar nisva razumela, a šele potem, ko pogledaš nazaj, vidiš, kako je Božja beseda neverjetna, kako naju je ves čas vodila in usmerjala, obenem pa tolažila in nakazovala veličino Božjega delovanja,« je v oddaji povedala Ana.
Močno povezana s Kureščkom
Molitvena podpora jima je pomenila ogromno, pripovedujeta oba, bila je ključna v trenutkih, ko sta bila obupana in sta se izbubljala v neveri. »Nosila naju je na krilih, bilo je poskrbljeno za naju.« Močno sta bila povezana tudi s Kureščkom. »Z Lovrotom sva vsako jutro, preden me je odpeljal v bolnišnico, odpeljala na Kurešček in v Marijine roke sva predala najine skrbi, pomisleke, predvsem pa Metoda. Potem sva se pomirjena odpravila proti Ljubljani.«
Metod je dobro napredoval, kazal je, da si želi domov. Doma je najprej stekel v objem bratcev in sestrice, pokazal je vse, kar zna, počel je stvari, ki jih je prej in žarel. »Žarel v veselju in zahvaljevanju,« ganjeno pojasnjuje mama Ana. Kako pa si medicinsko osebje razlaga to, kar se je zgodilo? »Medicinske razlage nismo dobili, bilo je več komentarjev v smislu, da ima Metod dobrega angela, tudi besede, »to pa je čudež, samo čudež«. Edina razlaga, ki jo je podal zdravnik je bila ta, da je Metoda rešila hladna voda in da je morda to pripomoglo k dobremu stanju.«
Kakšno je sporočilo vsega tega dogajanja?
»Prvo je gotovo to, da je Bog z nami, da je usmiljen in da je njegova veličina večja, kot jo lahko doumemo. Včasih se čudiva, kako sva bila lahko midva del tako velikega Božjega posega. Božja previdnost je v Njegovi ljubezni neizmerna. Jasno sporočilo je tudi, da je občestvo Cerkve živo in da lahko s svojo molitvijo dela čudeže,« je prepričana mama Ana, oče Lovro pa spodbuja k odprtosti do Boga. »Mnogi se k molitvi ne zatekamo, ker mislimo, da smo sami dovolj močni. Prositi za pomoč in s skupnimi močmi je molitev uslišana.«
Slovenija, Cerkev na Slovenskem, Srečanja, Pozitiva
Lepote Postojnske jame že več kot dvesto let občudujejo obiskovalci z vsega sveta. Mogočen podzemni raj od leta 1824 gostom razkrivajo jamski vodniki, ki vsak na svoj edinstveni način ...
Kaj pravi zakon o ustavnem sodišču in kaj bi moral vsebovati? Za nekatere so stvari jasne, drugi bi o tem modrovali. Ustavni sodniki Marko Šorli, Rok Svetlič in Klemen Jaklič so se včeraj ogradili ...
Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...
Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.
Ministrstvo za naravne vire in prostor je na podlagi strokovnega mnenja Zavoda za gozdove Slovenije in Zavoda RS za varstvo narave ter študije o stanju populacije medveda, ki jo je pripravila ...
