Cerar in Peterle: Slovenska politika potrebuje več resnice, spoštovanja in skupnih ciljev

Novice 05. 10. 2026, 18:10 Alen Salihović

Slovenska politika je izgubila velik del kulture dialoga, referendumi pa so vse pogosteje sredstvo političnega boja namesto premišljenega odločanja državljanov. Nekdanja predsednika vlade Lojze Peterle in dr. Miro Cerar sta v oddaji Spoznanje več, predsodek manj opozorila tudi na pomanjkanje politične odgovornosti, nevarnost vladanja s strahom ter neusklajenost slovenske zunanje politike.

Lojze Peterle se prve demokratično izvoljene slovenske vlade spominja kot politično široko sestavljene ekipe, ki so jo kljub razlikam povezovali skupni cilji. »Osamosvojitev smo delali za vse,« je poudaril. Žal mu je, da se je občutek za skupno dobro izgubil in da je politično ozračje postalo trše. V njegovi vladi so sodelovali ljudje iz različnih političnih okolij, vendar je bila ključna njihova zavezanost skupnemu projektu.

Tudi Miro Cerar je dejal, da je bilo v času njegove vlade politično ozračje drugačno. Čeprav sta si bili koalicija in opozicija pogosto v laseh, je med njima obstajal dialog. »Bili smo kritiki in nasprotniki, pa vendar smo se pogovarjali,« je povedal. Danes je po njegovem stanje v državnem zboru skoraj sovražno, politični prostor pa vse bolj obvladujejo skrajnosti.

Peterle: Politika brez resnice zaide v toksične vode

Cerar je opozoril, da je nepredvidljivost postala nova politična normalnost: danes lahko politik nekaj obljubi, jutri to prekliče, pojutrišnjem pa znova trdi nekaj drugega. Takšno ravnanje po njegovem uničuje zaupanje, brez katerega demokratični sistem ne more dobro delovati.

Peterle je dodal, da politika, ki ji resnica ni glavno merilo, nujno zaide v »toksične vode zmerjanja, podtikanja in spotikanja«.
»Mene skrbi kultura, ki je resnica ne zanima več, ampak samo še to, kako boš drugega udaril,« je dejal.

Spomnil je na politike, kot so bili Ivan Oman, France Bučar, Miran Potrč, Majda Potrata in France Cukjati. Čeprav so pripadali različnim političnim stranem, so se znali poslušati in tudi slišati. Po Peterletovem mnenju so premogli drugačno politično in osebno izkušnjo ter večjo pozornost do izgovorjene besede.

Cerar: Težji primeri zavajanja zahtevajo odstop

Gosta sta se dotaknila tudi zavajanja volivcev glede izobrazbe, političnih obljub in osebne integritete nosilcev javnih funkcij. Cerar meni, da laganje o izobrazbi, ponarejanje diplom ali prikrivanje pomembnih postopkov terja politično odgovornost. V blažjih primerih je lahko dovolj javna kritika, v težjih pa bi moral poslanec, minister ali drug funkcionar odstopiti.

Posebej je opozoril na ustvarjanje strahu kot politično metodo. »Nasprotnika demoniziraš, ustvariš strah pri ljudeh in nato računaš, da bodo zaradi tega podprli tebe. To je šlo absolutno predaleč,« je dejal.

Ob tem je poudaril pomen spoštljivosti. Politični tekmeci se lahko ostro soočajo, vendar dialog ne sme temeljiti na žalitvah in lažeh. Tudi po burni razpravi morajo biti sposobni sodelovati in iskati skupne rešitve.

Za Peterleta je pri opravljanju političnih funkcij najpomembnejša integriteta. Če jo spremljata dobra izobrazba in izkušenost, gre po njegovih besedah za »zmagoviti trojček«.

Državna podjetja in koncept »naših«

V pogovoru sta se ustavila tudi pri upravljanju državnih podjetij in aktualnih zgodbah, povezanih z družbo Gen-I. Cerar je opozoril, da o sumih ni korektno govoriti kot o dokazanih dejstvih, dokler o njih ne odločijo pristojni organi. Kljub temu meni, da bo morala Slovenija narediti bistveno več v boju proti koruptivnim praksam in negativni kadrovski selekciji. »Integriteta je jedro vsega. Toda brez znanja in izkušenj je na neki način slepa, znanje in izkušnje brez integritete pa so prazni,« je dejal.

Peterle vzrok za težave vidi v konceptu »naših«, ki je po prvih letih samostojnosti začel prevladovati pri upravljanju države. Predlagal je, da bi imela opozicija v državnih podjetjih svojega predstavnika, ki bi imel vpogled v poslovanje in bi lahko opozarjal na nepravilnosti.

»Vsi smo kot žaba, ki se počasi kuha«

Za padec politične kulture po Cerarjevih besedah niso odgovorni samo politiki. Del odgovornosti nosijo tudi javnomnenjski voditelji, gospodarstvo, mediji in državljani. »Smo kot žaba, ki se počasi kuha in ne vidi, da se bo skuhala do te mere, da ne bo mogla več iz lonca,« je ponazoril.

Mediji zaradi gledanosti in drugih interesov pogosto poudarjajo afere in negativne zgodbe, državljani pa takšne vsebine spremljajo ter s tem spodbujajo njihovo nadaljnje širjenje. Vendar morajo po Cerarjevem prepričanju spremembo začeti predvsem voditelji, saj imajo največjo odgovornost in moč zgleda.

Peterle je ob tem uporabil pregovor, da »riba pri glavi smrdi«. Glave pa niso samo v politiki, temveč tudi v medijih in med vplivneži. Današnje javno življenje po njegovih besedah bolj kot v sožitje vleče v spopad. »Naše energije gredo bolj v alergijo kot v sinergijo,« je opozoril.

Referendumi kot sredstvo političnega obračunavanja

Velik del oddaje je bil namenjen prihajajočim referendumom. Cerar je dejal, da je referendum pomembna dopolnitev parlamentarne demokracije, če je vprašanje strokovno pripravljeno in so državljanom objektivno predstavljena ključna dejstva. V Sloveniji pa se referendumi po njegovem vse pogosteje uporabljajo za ozke politične interese, prestiž in medsebojno nagajanje. »Tudi referendum, ki je dober in potreben, se izgubi v množici referendumov, pri katerih gre predvsem za politični spopad,« je opozoril.

Peterle bi si želel, da bi imeli Slovenci do referendumov podoben odnos kot Švicarji. Tam so resen izraz politične kulture, v Sloveniji pa so postali orodje boja proti političnemu nasprotniku. »Marsikdo reče: Spet se garbajo, kaj je zdaj to,« je ponazoril odnos dela javnosti. Dodatna težava je, da volivci vedno ne razlikujejo med zakonodajnimi in posvetovalnimi referendumi ter njihovimi pravnimi posledicami. Peterle je zavrnil strašenje, da naj bi zakon o parlamentarnih preiskavah pomenil uvedbo politične policije. Želi si referendumske kulture, v kateri bi ljudje na volišče odšli z občutkom, da odločajo o jasnem in pomembnem vprašanju.

Cerar je ob tem opozoril, da so nekatera vprašanja, denimo financiranje RTV Slovenija ali ureditev parlamentarnih preiskav, za povprečnega volivca zelo kompleksna. Kampanja pa rešitve na eni strani prikazuje kot najboljše, na drugi pa jih demonizira kot najslabše.

Za zahtevna vprašanja mora odgovornost prevzeti parlament

Cerar je poudaril, da je referendum vedno odločanje za ali proti, zato je primeren predvsem za jasna vprašanja. Pri zapletenih vsebinah, kjer je treba iskati kompromis med različnimi možnostmi, mora odgovornost prevzeti parlament. Podprl je možnost skupnega referendumskega dne, kadar je to izvedljivo. Vseh glasovanj pa ni mogoče odlagati, saj nekatere odločitve zaradi svoje nujnosti ne morejo čakati več mesecev.

Oba gosta sta se zavzela tudi za boljšo državljansko vzgojo. Peterle meni, da mladi pogosto ne poznajo dovolj dobro razlike med državo, vlado in politično stranko. Cerar pa je poudaril, da je treba mladim razložiti vrednost države, demokracije in pravne države ter jih učiti spoštovanja pluralnosti.

Slovenija v tujini potrebuje enoten in verodostojen glas

V zadnjem delu oddaje sta sogovornika razpravljala o zunanji politiki. Cerar je poudaril, da mora majhna država spoštovati mednarodno pravo, človekove pravice in multilateralizem ter delovati usklajeno z Evropsko unijo. Ob povabilu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu v Slovenijo je ocenil, da ga lahko legitimno povabita tako predsednica republike kot predsednik vlade. Najprimerneje pa bi bilo, da bi se pred tem uskladila in morda podpisala skupno vabilo.

Večji problem od protokolarnega vprašanja je po Cerarjevih besedah neusklajenost najvišjih državnih predstavnikov glede ključnih zunanjepolitičnih vprašanj. Peterle je dodal, da takšna neusklajenost zmanjšuje zaupanje državljanov in povzroča zmedo tudi med tujimi diplomati. »Mi s tem direndajem vznemirjamo tudi diplomatsko javnost. Z nekaterimi izjavami dajemo vtis, kot da smo velesila, vendar nismo,« je dejal.

Cerar meni, da je Slovenija v odnosu do Izraela prešla iz ene skrajnosti v drugo. Zavzel se je za ohranjanje diplomatskih odnosov, a hkrati za jasna opozorila ob kršitvah mednarodnega prava in človekovih pravic. Koalicija in opozicija bi morali po njegovem sesti za skupno mizo ter oblikovati bolj uravnoteženo in dolgoročno zunanjo politiko.

Peterleta najbolj moti, da je zunanja politika postala eden glavnih »bičev« v domačem političnem spopadu. »Treba bi bilo sesti za mizo in se dogovoriti o politiki, ki bi trajala dlje kot samo eno vlado,« je sklenil.