Tanja DominkoTanja Dominko
Dijak z masko (foto: Pixabay)
Dijak z masko | (foto: Pixabay)

Histerija z maskami ali brez njih?

| 29.09.2020, 12:21 Marjana Debevec

Internet je spremenil svet, saj nam v trenutku približa tudi tiste novice, ki jih uradni mediji zamolčijo. Veliko revolucijo so predstavljala družbena omrežja, kjer je bilo mogoče vse te novice tudi predebatirati, se povezovati, izražati svoja mnenja. Prav slednje pa je podprlo jez besed, ki jih ljudje sicer v živo ne bi nikoli izrekli. Dovolj je zjutraj prebrati kakšne spletne forume, pa imaš pokvarjen dan.

S pandemijo koronavirusa je vse to dogajanje dobilo še veliko večjo razsežnost. Sprašujem se, kako lahko ljudje na družbenih omrežjih delijo zapise, ne da bi jih preverili. Dovolj je le, da predstavljajo vodo na njihov mlin. Da ne govorim o odgovornosti tistih, ki lažne zapise prvi objavijo.
Zanimivo je, kako so iskalci raznih zarot nezaupljivi do vsakršnih korakov obstoječe oblasti, obenem pa so tako naivno zaupljivi do takšnih zapisov na družbenih omrežjih, ki jih vehementno delijo naprej. Influencerji so milo rečeno našli tržno nišo, da prodajajo svoje zgodbe. Če bi seveda to bile zgodbe za zabavo, bi še šlo. Ko pa gre za življenja ljudi, se človek zamisli... Sprašujem se, ali se zavedajo kakšno škodo delajo, ko ljudje delijo njihove na videz ganljive in čudovite zapise.

Zakaj si ne priznamo tesnobe?

Histerija, v kateri se je znašla Slovenija, kaže na to, da se ljudje na krize različno odzovemo: nekateri kritizirajo, druge je pretirano strah, spet drugi razmere poskušajo ignorirati, ali pa iskati krivca za nastalo situacijo, ker mislijo, da jo bodo tako lahko obvladali. Vse pa k temu ali onemu ravnanju sili neka notranja tesnoba. Kako lažje bi bilo, če bi si to priznali in se odprli prizadevanjem za skupno dobro!
Med najbolj komentiranimi so ukrepi, ki jih vedno znova sprejema vlada. Lahko se nam zdijo smiselni, ali pa ne, vendar so način, kako se lahko skupaj borimo proti tej novi bolezni. Ob vsakem novem ukrepu je moč na družbenih omrežjih zaznati negodovanja, celo cinizem in norčevanja. Grešni kozel sta tako gospod Kacin, kot ministrica Kustec Lipicerjeva, pa tudi mnogi drugi. Razumem, da je to lahko tudi ventil za sproščanje napetosti, ki se hočeš nočeš v nas nabira. Vendar pa ima tudi to svoje meje. Se je res tako težko odpovedati svoji coni udobja zaradi odgovornosti, ki jo nosimo do drugih, predvsem najbolj ranljivih?

Sem ovca? Morda!

Stanje je nedavno plastično opisala mariborska zdravnica Ninna Kozorog. Njen jasen zapis, v katerem pokaže na vso banalnost ljudi, ki mislijo, da so strokovnjaki na vseh področjih, lahko najdemo na spletu in vam ga priporočam v branje. Pravi, da tudi njej ni lahko. Vendar pa je nosila in še vedno nosi masko, pa še nima preperelih pljuč in si zdaj še veliko bolj kot prej razkužuje roke. »Zakaj? Ker sem ovca?« , zapiše omenjena zdravnica in nadaljuje: »Morda. Vem pa, da si ne bi odpustila, če bi glede na to, da delam v drugi največji naši bolnišnici, domov prinesla okužbo ter okužila mojo babico, ki jih šteje čez 80. Pa naj bo to COVID-19 ali gripa. Kaj pa vem, ali bi se zlizala.« In še doda: »Od "blizu" poznam prebolele s COVID-19. In zase vem, da nočem niti blizu tega "hudiča". Pa četudi me samo oplazi...« In svoj zapis zaključi takole: »Zato - umirimo konje. Ta boj bomo po mojem lahko dobili le, če se bomo začeli skupaj iti "kolektivnost" in "kolektivno dobro". Tega pa ne bo, če bo pol Slovenije v skafandrih, ostale pol pa brez varnostne razdalje in mask.«

Kako lahko je izzivati...

Gotovo se bo kasneje izkazalo, kateri ukrepi so bili primerni in kateri pretirani, pa upajmo tudi, da ne bo preveč tistih, ki so bili opuščeni. Dragi ljudje, tudi tisti, ki te ukrepe sprejemajo, so samo ljudje. So pa strokovnjaki vsak na svojem področju in iščejo rešitve za virus, ki ga do začetka tega leta nihče ni poznal. Kako naj torej vedo, kako točno ravnati? Zato so tudi koraki, ki se včasih zdijo nesmiselni, ali pa tipanje v temi. Vsi smo na istem čolnu, je med molitvijo za končanje pandemije poudaril sveti oče. Zavedajmo se tega in bodimo najprej tisti, ki gradijo in ne tisti, ki rušijo in za vsako ceno postavljajo pod vprašaj vsak ukrep, tudi nošenje mask. In kako prav je ravno tem zadnjim prišla objava dekleta, češ da so jo policisti nasilno vklenili, ker si ni hotela nadeti maske na avtobusu. Koliko črnila se je prelilo (oziroma tipkanja po telefonu ali tipkovnicah) zaradi nje. Se zavedamo, da si je ravno tega želela? Kmalu potem je bilo jasno, da je bila odstranjena iz avtobusa zato, ker je bila verbalno nasilna do voznika avtobusa in ostalih potnikov. In mar ne bi enako varuhi reda morali ravnati, če nekdo vozi s hitrostjo 150 po naselju in noče zmanjšati hitrosti? S tem namreč neposredno ogroža ostale, kot je to storilo omenjeno dekle. Ni mogla vedeti, ali je prenašalka virusa.

Pomislim na skrb za moje bližnje?

Njeno ravnanje pa je pokazalo še na eno rak rano naše družbe: nespoštovanje vsakršne avtoritete in popolno brezbrižnost do skrbi za druge. Ja, prav skrb je tista beseda, ki me v zadnjem času tako spremlja: skrb žene za moža, skrb moža za ženo, skrb obeh za njune otroke, za stare starše, za mestno četrt, župnijo, šolo, delovne kolege in še bi lahko naštevali. Skrb za druge je pravzaprav oblika ljubezni, saj zahteva, da umaknem moj ego in se posvetim drugemu. Kako pomembno je šele to v času sedanje pandemije!

Naj Luč živi v nas!

Veliko nas lahko nauči ta čas, če se bomo le prepustili glasu vesti v sebi. Seveda to pomeni, da bomo morali vstati iz kavča, kot pravi papež, opustiti marsikatero navado, mogoče bo tudi kdaj bolelo, ko se bo treba čemu odpovedati. Časi, v katerih živimo, so namreč izredni. Po pandemiji gotovo ne moremo biti enaki: ali bomo slabši, ali pa boljši. Iščimo načine, da v središče postavimo človeka; da preden napišemo nekaj na družbena omrežja, premislimo, ali s tem gradimo, ali rušimo; da pomislimo na zdravstvene delavce, infektologe, politike, ki se dan za dnem spopadajo z nečim, kar je še vedno uganka; da odpremo srce sosedom, ljudem v stiski in jih vsaj pokličemo ali izrazimo znamenje naklonjenosti. Življenje je preveč veliko in sveto, da bi ga zapravljali za iskanje načinov, kako druge blatiti, diskreditirati, dokazati svoj prav. Rajši pustimo Luči, da živi v nas in med nami. Ta Luč, ki je Bog sam, lahko spreminja tok zgodovine.

Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media) Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media)

Nič več v treh krstah

Vatikan je predstavil prenovljen bogoslužni obrednik za papežev pogreb. Nastal je na Frančiškovo pobudo, ki želi, da obred papeževega pogreba bolje odraža položaj voditelja Katoliške cerkve kot ...

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...