Jure Šimonka: Premaknil sem se s kavča in šel. Vse je v glavi.

Oddaje | 14.08.2020, 22:00 Nataša Ličen

Negotovost letošnjega poletja je botrovala zaustavitvi marsikaterega dogodka, po drugi strani pa je izzvala več posameznikov, da so se lotili posebnih projektov. Med njimi tudi sedemnajstletnik iz Razkrižja peš podviga.

Ko sem pristopil k ljudem in prosil za kozarec vode ali prosil za prenočišče, mi je koristila moja pozitiva, tudi samozavest.

Še ne polnoleten uspešno prehodil diagonalo Slovenije
Jure Šimonka: »Odločil sem se za pot od Goričkega do Pirana. Začel sem na mejnem prehodu Hodoš. Vsakič se je ob Kreslinovi pesmi v meni oglasila tiha želja, kako dobro bi bilo prehoditi to razdaljo. Tudi karantena je k temu prispevala, ker se nismo smeli gibati in smo bili ves čas doma. Pa sem si milil, če to poletje tega ne izkoristim, ko sem še mlad in imam voljo, pa sem sposoben to narediti, potem pozneje tega nikoli ne bom uresničil. V nekaj dneh je padla odločitev, in sem šel.«

Večino dneva biti sam, in to pri rosnih letih, še ne osemnajstih, izkušnja, ki potrjuje, da smo ljudje narejeni za bližino. Prav to je eno od močnih sporočil Jureta Šimonke, ki smo ga ob uspešno prehojeni poti od Hodoša(Goričko) do Pirana povabili k pogovoru. »Težko je nagovarjati sodobne najstnike. Vsak se mora vprašati, kaj bi rad in narediti kaj za to. Ne solimo pameti, spodbujajmo. Izkušnja je najboljša učiteljica.«

Enkrat moramo iz gnezda
»Prav moja pot je dokaz, da sem sposoben samostojnosti. Nekaj dvoma in strahu je bilo pri starejših moje družine, a je to hitro splahnelo.«
Jure obiskuje ljutomersko gimnazijo, umetniško smer s poudarkom na film in gledališko umetnost. »Razmišljal sem, kaj bomo delali, če ne bomo mogli na morje. Želel sem si pustolovščine po vsem tem sedenju doma, sedenju na kavču, pred računalnikom in učenju preko spleta. Želel sem nekaj drugega, da ne bo samo virus.«

Slovenci smo veliko bolj odprti, dober narod, kot si priznamo, oziroma mislimo o sebi.

V Piranu, na cilju, ga je družina presenetila tudi z video posnetkom Vlada Kreslina. »Med potjo sem se poglabljal tudi v pešpoti po Sloveniji. Veliko je izzivov, recimo Jakobova pot E6, ki mi je zelo privlačna. Morda jo bom prehodil še to leto ali drugo. Vsekakor razmišljam o novih poteh.« Ob večerih je zapisal svoje misli, tudi doživetja. Razlil je misli na papir, kot je dejal sam. Morda bodo pa komu, ki se bo v prihodnje lotil česa podobnega, v korist. »Slovenci nismo tako grozni, kot včasih slišimo. Če je naš pristop pravilen, smo spoštljivi, potem bodo enako prijazni do tebe. Če se pred njimi pojaviš še z ogromnim nahrbtnikom, se hitro odprejo srca. Slovenci smo veliko bolj odprti, dober narod, kot si priznamo, oziroma mislimo o sebi.«

Nikoli ni pomislil, da bi odnehal. "Če me je kdo od sorodnikov poklical, me je le spodbudil, ko je videl, kako dobro napredujem. To mi je vlivalo dodatnih moči.

Pa starši vedo?
To je bilo kar pogosto vprašanje, pravi Jure, ki so mu ga zastavljali na poti, predvsem ljudje, pri katerih je prenočil ali prosil za oddih, kozarec vode. »Nisem imel točno določenega načrta, koliko moram prehoditi na dan. Vse je bilo precej spontano, okvirni načrt poti sem imel, ampak še najbolj pa sem stavil na to, da se preprosto poslušam.« Lahko si predstavljamo presenečenje številnih, ki jih je srečeval ob poti, zaradi njegove mladoletnosti. Ob tem smeje odgovori, kar je odgovoril tudi drugim: »Začeti je treba zgodaj, če želim doseči kaj več v svojem življenju.«

Na poti sem veliko molil. Čeprav sem bil le jaz na poti, nikoli nisem bil sam.

Več kot 300 km dolga pot
»Sporočilo moje poti je morda najbolj v tem, da se da, če sta volja in zagnanost. Želim motivirati k uresničenju tihih, skritih želja. Morda so v ozadju strahovi, ki nas ovirajo. Čim prej jih uresničimo, saj ne vemo, kaj se bo zgodilo, da nam pozneje ne bo žal. Veselje, dobro sporočilo, pozitivnost, so odtis poti.«
Slovenija je lepa, v nekaj kilometrih se pokrajina popolnoma spremeni
»Smo majhni, a imamo vse. Zaljubil sem se znova v svojo domovino. Treba je vzeti v zakup, da lahko na poti srečam tudi kakšno žival, lisico, volka, medveda ... dva psa sta me tudi preganjala po ulici. Slovenci imamo, sem uvidel, radi pse brez povodcev. K sreči se so lastniki hitro odzvali.« Tudi prometa ni bilo veliko, le v bližini večjih mest, je pripovedoval Jure Šimonka, ki smo ga gostili v oddaji »Mladoskop«.