Ustavni sodnik Jaklič o pluralnosti slovenskega izobraževalnega sistema

Slovenija | 22.08.2020, 09:14 Alen Salihović

Pisati učbenike na način, ki ne podajajo enakopravno področja polpretekle zgodovine, je dokaz, da nimamo pluralno-enakopravno zastavljenega izobraževalnega sistema. To je za oddajo »Spoznanje več, predsodek manj« dejal ustavni sodnik Dr. Dr. Klemen Jaklič. Podrobno je spregovoril o pomenu izobraževanja, ki je eden od predpogojev demokracije. Dodaja, da človek ni avtonomen, če je večino časa »bombardiran z enostranskimi informacijami v izobraževalnem sistemu ali pa če mu ni na enakopraven način predstavljan celotna paleta stališč, mnenj o dejstvih, o ideoloških vprašanjih«.

Enakopravno in svobodno izobraževanje je predpogoj demokratičnega sistema tako kot je enakost volilne pravice, nič manj, je uvodoma poudaril Jaklič. »Če je nekaj narobe pri procesu izobraževanja, je ta proces onemogočen v podobnem smislu kot bi rekli, da nekdo ne bo imel volilnega glasu zato, ker je pač ženskega spola, ali pa ker je napačne vere, ali pa ima napačno barvo kože. Do enakega učinka pravzaprav pride, če se kaj zalomi na področju izobraževanja.«

Pravica prejemati informacije je del pravice do izobraževanja in ta pravica terja, da ima nekdo, ki gre skozi izobraževalni proces, ko formira svojo osebnost od najzgodnejših let naprej na voljo vse informacije.

Nadaljeval je, da je pravica do izobraževanja v najširšem smislu del pravice do svobode izražanja, ki pa ima dva dela. »Eden je svoboda govoriti, izražati se, drugi pa je pravica prejemati informacije. Pravica prejemati informacije je del pravice do izobraževanja in ta pravica terja, da ima nekdo, ki gre skozi izobraževalni proces, ko formira svojo osebnost od najzgodnejših let naprej na voljo vse informacije. Torej, da so mu posredovane na enakopraven način, da je soočen z vsemi različnimi predstavami o dejstvih, ki v pluralni družbi obstajajo, z vsemi ideološkimi pogledi na bistvena vprašanja in da se v takšnem okolju, ko ima na enakopraven način predstavljeno vso to paleto stališč, mnenj in dejstev potem odloča katero smer naj sam zavzame kot tisto pravilno in najboljšo.«

Če je nekaj narobe pri procesu izobraževanja, je ta proces onemogočen v podobnem smislu kot bi rekli, da nekdo ne bo imel volilnega glasu zato, ker je pač ženskega spola, ali pa ker je napačne vere, ali pa ima napačno barvo kože.

Kot primer tega je ustavni sodnik navedel predstavitev zgodovinskih dejstev učencem o polpretekli zgodovini. »Učbeniki, ki so napisani, ne predstavijo na nevtralen način učencem, študentom naše polpretekle zgodovine. To pa je tisti del, ki Slovence daleč najbolj deli. Če bi v resnici želeli biti povsem nevtralni, podajati stališča učencem, dijakom, študentom na nevtralen način, na povsem pluralen način bi bilo 50 odstotkov prostora rezerviranega tudi za drugačna stališča kot jih najdemo v večini dominantnih kurikulumov.«

Učbeniki, ki so napisani, ne predstavijo na nevtralen način učencem, študentom naše polpretekle zgodovine.

To po besedah Jakliča ne pomeni, da bi na ta način kar v naprej izražali stališče, kaj je prav in kaj narobe. »Prav obratno. Bodočim volivkam in volivcem bi podajali stališča, ki v družbi obstajajo, jo delijo a so obenem vsa znotraj polja razumnega nesoglasja. Učenci in dijaki bi te zadeve brali (npr. tudi zgodbe tistih, ki so se rešili iz masovnih grobnic, recimo iz Kočevskih brezen ali Hrastniških rudnikov, če sem primeroma zelo konkreten) in se nato sami opredeljevali do tega v nekem pluralnem diskurzu, kaj se je tukaj zgodilo iz vidika človekovih pravic, zločinov protičlovečnosti. »Da. Ne. Zakaj da, zakaj ne.« To bi bil primer, ko bi v resnici šlo za pluralno in enakopravno izobraževanje oziroma avtonomno oblikovanje človekove lastne predstave na področju polpretekle zgodovine.«

Obstoj učbenikov, ki take snovi, ki deli Slovence bolj kot kaj drugega, ne bi podajali na enakopraven način in jo s tem ponujali v svobodno presojo vsakemu posamezniku, bi bil že dokaz tega, da nimamo pluralno-enakopravno zastavljenega izobraževalnega sistema, je še dejal sogovornik, ki je odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.