Klic iz plitvine poenostavljanja

Slovenija | 18.08.2020, 14:40 Andrej Jerman

Poletje je čas, ko se naši vrtovi bohotijo v različnih barvah, v medijih pa se ta čas imenuje čas kislih kumaric. Obdobje dopustov je praviloma čas, ko se družbeno dogajanje nekoliko umiri, na površje pa priplavajo tiste zimzelene novičke, včasih le delno resnične, premnogokrat pa povsem nepomembne.

Živimo namreč v času, ko nas zaposlujejo novice iz najbolj oddaljenih koncev sveta, ne glede na njihovo resnično pomembnost za naš obstoj in prihodnost. Uredniki teh in onih spletnih kanalov skrbijo, da se naš pogled vedno ujame na nekaj novega, svežega, na nekaj, kar bo vredno naše pozornosti. Seveda, če urednik sploh obstaja in njegovega dela ne opravlja kompleksen algoritem, ki pa je končno mogoče še bolj uspešen, vsaj kar se izračuna pričakovanih branj, klikov ali všečkov tiče. A zmožnost človeškega dojemanja se ni bistveno spremenila. Zmožnost pozornega spremljanja in pomnjenja podatkovnih bonbončkov, ki nam jih delijo in si jih delimo med seboj, je omejena. In čeprav je Slovencu svet bližje in bolj dostopen, kot je bil stoletje ali dve nazaj, pa sta njegovo razumevanje in dojemanje verjetno še vedno tako oddaljeni kot sta bili. Ta poplava dražljajev, ki prihajajo od tu in tam, nam jemlje čas in moč, da bi živeli zdaj in tukaj. Da bi razumeli svoje domače okolje, svoje odnose, da bi svoj čas, ljubezen in žrtev darovali za svet okoli nas.

Trenutek globalnosti, v katerem živimo, nam namreč daje lažen občutek, da svet spreminjamo s tem, da všečkamo in postanemo sledilci katerega od svetovnih aktivizmov. Ko iz varne razdalje skozi očala neizmernega poenostavljanja spremljamo dogajanje v svetu in si domišljamo, da ga razumemo. Sindrom miselnega poenostavljanja seveda ni nov in je končno nujen mehanizem, da lahko kompleksne odnose med pojmi, idejami in dejanskimi situacijami uredimo v nekakšen zemljevid razumevanja, v katerem se vsaj bolj ali manj znajdemo ... A kot vsak zemljevid tudi tak potrebuje osnovne oznake, kot so strani neba, merilo in, končno, izhodišče. In te oznake so v našem življenju naša spoznanja, prepričanja, sok, ki ga črpamo iz izročila naših prednikov.

Mešanica osebne nezainteresiranosti in miselne lenobe je skupaj z virusom vsevednosti sodobnega človeka nevarna kombinacija, ki vodi v poenostavljeno dojemanje vsega, kar nas obkroža.

Poenostavljanje je torej osnovno orodje našega dojemanja sveta. Tako npr. vsi vemo, da se mavrica pojavi, ko hkrati dežuje in sije sonce, ter da je polkrožna in sestavljena iz različnih barv. Nekateri bodo vedeli, da si barve v njej sledijo v točno določenem vrstnem redu, redki pa bodo znali razložiti princip lomljenja in odsevanja svetlobe v vodnih kapljicah. In vendar večini od nas zadostuje, da jo poznamo kot naravni fenomen, jo kot tako sprejemamo in občasno srečni tudi občudujemo.

A tak način dojemanja ima svoje meje. Sploh, ko ga uporabljamo za razumevanje družbenih dinamik in odnosov, ki niso enoznačni. Tako je lahko npr. poenostavitev, da je cepljenje varno, enako zavajujoča kot izjava: cepljenje je nevarno. Da je cepljenje bolj varna izbira kot necepljenje, smo kot družba sprejeli, ko je bila realnost nevarnih bolezni del vsakdana in ko je bilo darilo cepiva kot dar iz nebes. A v odsotnosti, vsaj navidezni, te nevarnosti in ob nepoznavanju tematike je danes mogoč tudi zaključek, da gre za družbeno prisilo, ki posameznika sili v tvegano početje. In tako seveda lahko v skladu s priljubljenim stališčem zaključimo, da je cepljenje pravzaprav nevarno.

Mešanica osebne nezainteresiranosti in miselne lenobe je skupaj z virusom vsevednosti sodobnega človeka nevarna kombinacija, ki vodi v poenostavljeno dojemanje vsega, kar nas obkroža. Istočasno pa se zdi, da vseznalstvo sodobnega človeka ruši zaupanje v znanje, v strokovnost, v pretanjeno, skoraj skrito modrost kulturnega izročila. In v tem dvodimezionalnem prostoru hitrih zaključkov je udejstvovanje posameznika in zmožnost njegove vključitve v dinamiko demokratične družbe bolj ali manj zgolj pobožna želja. Če se zanjo seveda sploh odloči. Nepoznavanje sebe in lastnih korenin ter površinsko prebijanje skozi vsakdan namreč niso dobra podlaga za presojo resnih osebnih in družbenih dilem. In v svetu, ki se spreminja hitreje kot mogoče kdajkoli poprej, je pomanjkanje teh osnovnih orodij za razumevanje še bolj usodno. Na kaj naj namreč naslonimo tehtanje in presojo? Kako naj v duhu demokracije oddamo svoj glas najboljši izbiri, kako naj ločimo med t. i. pšenico in ljulko?

Naj nas ne uspava plitkost podatkovne preobilice in naj nas nagovori izziv globine. Poiščimo in sledimo zgledom tistih, ki hodijo po poti iskanja resnice.

Slovenec se bo, če seveda želi sodelovati pri oblikovanju skupne prihodnosti, moral spopasti z lastno zgodovino in izročilom. Ne kar tako zaradi folklore in ljubega miru, ampak z resnično željo po razumevanju. Brez poenostavljanja in bližnjic. Da bo slovensko, tudi krščansko, izročilo nekaj, iz česar bo črpal za presojo lastnega in družbenega vsakdana. Da bo del družbe, ki bo sposobna odgovarjati na vprašanja in izzive časa. Da bo razumel pretekle stranpoti in zablode. In da bo zmožen dialoga in pogleda naprej, ker bo vedel, da stoji na trdnih tleh miselne in kulturne dediščine svojih dedov.

Naj nas ne uspava plitkost podatkovne preobilice in naj nas nagovori izziv globine. Poiščimo in sledimo zgledom tistih, ki hodijo po poti iskanja resnice. Resnice, ki se izmika, ki je sramežljiva, a vendar nujna sopotnica vsakega, ki bi rad krmaril barko svoje svobode.