Roža Gantar | (foto: Nataša Ličen )
Roža Gantar: Ko se mi utrne kakšna pesem, razmišljam samo o njej.
Oddaje Nataša Ličen
Pesnico, katere pesem Tisoč let je že minilo je bila na javnem razpisu ob prvem obisku papeža v Sloveniji izbrana in izvedena v pozdrav visokemu gostu, Rožo Gantar smo povabili v goste. Pogovarjali smo se v oddaji Naš gost.
Zaradi moža sem gotovo bolj razgledana, izobražena. Drugačna. Se pozna, da je takrat že bil v bolj akademskih krogih.
Že v gimnazijskih letih je začela pisati pesmi. Črke so ji bile vedno ljube.
»Vedno sem veliko brala, različne žanre, tudi lahkotnejše kriminalke ob morju recimo. Ko grem mimo antikvariata in so pred vhodom kdaj postavljene knjige, jih pregledujem, čeprav danes ne vidim več dobro, pa vseeno, jih vzamem v roke, pogledam na zadnjo stran. Bolna sva z možem od vseh teh knjig. Povsod jih imava. Knjige so moje prijateljice. Vsakič, ko se vrnem domov, jih s pogledom pozdravim. Ozrem se na polico z najljubšimi knjigami in se ob tem počutim, tu sem doma.«
Pesmi Rože Gantar so bile večkrat izbrane in izvajane za različne priložnosti. Prvo pesem je Roža Gantar objavila leta 1970 v glasilu Srečanja – vez Frančiškove družine, nato v Koledarjih Mohorjeve družbe, Božjem okolju, Obzorniku, Družinski prilogi Družine, pa tudi v radijskem Literarnem nokturnu. Pesnik Janez Menart je eno njenih pesmi objavil v Delu, ko je v posebni rubriki predstavljal neznane pesniške talente, France Vodnik pa v Slovenski religiozni liriki (1980). Napisala je tudi več otroških igric, njene božične igrice in prizorčki za miklavževanje so v dveh knjižicah tudi izšle.
Brez Boga ne morem. Ko ga enkrat začutiš, ostaja v tebi. Je na prvem mestu. O čem drugem naj pojem, če ne o Bogu?
Več kot 60 let je poročena s Kajetanom Gantarjem, akademikom, odličnim prevajalcem iz stare grščine ter latinščine, zaslužnim profesorjem ljubljanske Filozofske fakultete. Njun zakon je zgled predanosti, vzajemnega spoštovanja in večne ljubezni.
»Živeti s takšnim človekom, kot je moj mož, je po eni strani zelo lepo. Po drugi strani pa je lahko tudi naporno. Njegov svet, znanost in zaljubljenost v klasično filologijo, je pri njem na prvem mestu. Kar ne pomeni, da ob tem ni skrbel za družino in se ji ni posvečal. Ko ga je poklicalo delo, je to povedal in se za nekaj časa umaknil v svojo sobo. Ob takšni priložnostih sem pač morala prevzeti skrb sama.«
Njen odnos do Boga je globok.
»Doma sem iz zelo verne družine, vsak dan je šel moj oče k maši in vsak dan zmolil tri rožne venca. Ko se danes pogovarjamo v družini, rečemo, da nam je oče izmolil vero. Ob molitvi sem se vedno počutila dobro, pomirila me je. Tudi v cerkvi mi je bilo vedno lepo. Tudi ob daljših obredih. Vera mi je bila podedovana. Kot mlado dekle pa sem v stolnici doživela Božji dotik, ne morem reči drugače. In, sem rekla, a takšen si Ti? Takrat sem z Bogom začela govoriti na Ti? Kot v transu sem bila. Ko sem se pozneje vrnila domov, je mama mislila, da sem zaljubljena. In ta Božji dotik ostaja z menoj, brez Boga ne morem.«
