Kako živeti s korono?

Slovenija | 14.07.2020, 15:07 Andrej Šinko

Marca letos se je svet zaradi novega koronavirusa bistveno spremenil, številne stvari so se obrnile na glavo. Omejili smo druženja, skupinske športne aktivnosti, potovanja in prilagodili delovne procese. Kljub temu, da oblasti že daljše časovno obdobje sproščajo ukrepe in jih nato ob slabšanju epidemiološke slike spet nekoliko zaostrujejo, je med ljudmi še vedno prisoten strah. Po eni strani se bojijo da bi v kratkem spet morali v široko zapiranje javnega življenja in gospodarstva, po drugi pa jih skrbi izguba služb. Medtem je strah zaradi samega virusa, sploh zaradi, kot se zdi, manjše smrtnosti v zadnjem obdobju, bistveno manjši.

Oblikovali sta se dve skupini. Prva zavrača vse preventivne ukrepe in v nevarnost virusa ne verjame, del celo meni, da je izmišljen oziroma da je njegov pojav del nekih večjih interesov multinacionalk oziroma politike. Druga skupina, ki verjame v nevarnost virusa in dnevno spremlja informacije, se trudi spoštovati ukrepe za zajezitev širjenja. Med obema skupinama zaradi nasprotujočih si pogledov prihaja do konflikta, ki v družbo vnaša razdor. Ta pa otežuje tudi soočenje države z novim koronavirusom.

Kako se v prihodnje lotiti omejevanja virusa?

Popolno vnovično zapiranje javnega življenja in gospodarstva ni najbolj verjetno, saj bi si ga kot družba zelo težko privoščili. Že prvo je povzročilo izjemne izgube, ki so jih države v veliki meri financirale z zadolževanjem. Kljub največji intervenciji države v zgodovini Slovenije je število brezposelnih do konca junija naraslo na približno 90.000. Čeprav se zdi, da se gospodarstvo pobira oziroma vrača v stare tirnice, pa se bo število brezposelnih v prihodnje najverjetneje še povečevalo. To pa krepi strah zlasti dela družbe, ki je socialno najranljivejši.

Alternativa popolnemu zapiranju javnega življenja in gospodarstva je sprememba vsakdanjih navad. Tako se kljub sprostitvi letalskega prometa za letenje odloča manj ljudi, bistveno večji je tudi delež tistih, ki dopustujejo doma, manj jih odhaja v tujino. Spremenjeno stanje je vidno v hotelih, nakupovalnih središčih in gostinskih obratih, kjer je bistveno manj obiska kot pred krizo. Zelo zgovoren je tudi podatek, da na slovenski obali večino gostov predstavljajo Slovenci, delež tujcev pa je približno 30-odstoten, torej podoben tistemu, ki je včasih tam veljal za domačine.

Kljub omenjenemu pa še vedno ponekod vidimo gnečo. Določene plaže ter hoteli in lokali, zlasti ob obali, so precej polni. Tako smo včasih na račun sprostitve oziroma zabave pripravljeni nekoliko zanemariti priporočeno obnašanje, ki zmanjšuje možnost okužbe.

Že od pojava pandemije se problematizira nošenje zaščitnih mask. Večina kritik gre v smeri, da je nezdravo, ker se z njimi samo-zastrupljamo, da nimajo zaščitne funkcije, saj je virus bistveno manjši kot špranjice v materialih, iz katerih so maske izdelane. Vendar pa za našo prihodnost ni bistveno zgolj vprašanje, v kolikšni meri maske dejansko pomagajo, ampak zakaj jih nosimo. Če so se številnim Evropejcem Azijci z maskami še pred leti zdeli smešni, je današnja realnost povsem drugačna in maske vse bolj sprejemamo tudi pri nas.

Če so na primer Korejci maske nosili zlasti zaradi družbene odgovornosti, da ne bi širili bolezni, pa je pri nas večinsko dojemanje nekoliko drugačno – masko naj bi nosili zato, da bi zaščitili sebe. Tudi če se nam pojavljajo dvomi, ali je maska lahko učinkovita, še vedno premalokrat pomislimo na to, kakšno škodo lahko z neodgovornim obnašanjem naredimo okolici ali družbi. Če bi se nam na primer zdelo, da nam virus ne more škoditi, ker smo mladi, čili, brez kroničnih obolenj oziroma nam za lastno življenje ni mar, pa lahko s širjenjem okužbe škodimo kateremu od družinskih članov. Morebiti starim staršem, kroničnim bolnikom.

Prav tako smo lahko odgovorni za vnos okužbe v vrtec našega otroka, ki bo moral sprejemati dodatne omejitvene ukrepe, s tem pa bomo težave povzročili številnim staršem, ki bodo morali poskrbeti za drugo varstvo svojih otroke. Z družbeno neodgovornim obnašanjem lahko veliko škode naredimo tudi v podjetju, kjer smo zaposleni. Če se virus razširi po podjetju, bi to v skrajnem primeru najverjetneje moralo vsaj za nekaj časa zapreti vrata.

Kljub upoštevanju vseh preventivnih ukrepov se z virusom lahko okužimo in ga nezavedno širimo, vendar pa bo kamen na nas bistveno težji, če bomo vedeli, da nismo upoštevali priporočil, jih morda zavračali, pa je nekdo zaradi tega izgubil življenje, ali pa je to bilo usodno za poslovanje podjetja, ki nam je leta zagotavljalo plačo.

Zato bi bilo morda smiselno, da se vprašamo, kako živimo v tem času, kajti virus je postal stalnica, cepiva za množično proizvodnjo pa še ni na vidiku, prav tako je zaenkrat vprašljiva tudi njegova učinkovitost. Ne smemo pozabiti, da je virus dokaj nov, v zvezi z njim pa je še veliko neznank. Hkrati pa lahko zasledimo informacije o novih virusih, ki bi lahko pomenili novo pandemijo.