Mateja Subotičanec
Andrej Jerman
Marjana Debevec
Mir, sončni zahod (foto: Unsplash)
Mir, sončni zahod | (foto: Unsplash)

Politična korektnost ali osebna konkretnost?

10.07.2020, 15:23 Andrej Jerman

Mir doma in po svetu je ideal, ki si ga verjetno želimo vsi. Pot do njega pa je velika neznanka za katero se trudi prenekateri posameznik, skupnost, organizacija … In vendar hrepenenje po istem cilju, ne pomeni, da hodimo po isti poti, da bi do tega cilja prišli. Končno tudi sama želja po dosegu te končne destinacije ne pomeni, da tja v resnici tudi potujemo. Zatorej je preverjanje smeri in orientacija v prostoru idej in prizadevanj nujno, brez njega pa smo v nevarnosti, da se izgubimo. Da hodimo v krogu in da je rep, ki ga lovimo v resnici naš lasten …

Dogajanje v svetu pretresa izbruh koronavirusa, ki je na svetovni družbeni šahovnici postavil nova pravila. Ustavilo se je kolesje, ki se je še mesece nazaj zdelo neustavljivo. Kdo namreč lahko zaustavi stroj svetovne potrošnje in proizvodnje, le kdo ... Svet se je ponekod ustavil, drugje le upočasnil, šok trenutka pa je zatresel in še stresa tudi najbolj razvita gospodarstva sveta. Države so zaprle svoje meje, družine so tedne in tedne preživljale skupaj, človeška bližina je za nekatere postala nedosegljiva, za druge mogoče neizbežna in prenaporna. Zdi se, da je bil to za nekatere blagoslovljen čas, medtem ko je za druge ta situacija prinesla strah, tesnobo, negotovost ... in tudi dolgčas ter praznino. O doživljanju karantene bi se lahko in se tudi verjetno bodo pisale psihološke ter sociološke študije in knjige. A bolj od osebnih doživljanj tega trenutka, bi se rad v tem komentarju dotaknil družbenih napetosti, katerim smo priča in katere je mogoče prav ta edinstven trenutek v času omogočil in spodbudil.

Naivno se seveda lahko vprašamo, zakaj vendar prihaja do protestov prav zdaj. Je res možno, da se tako hitro pokaže pomanjkanje „kruha in iger", da torej nemir izhaja iz ne več prepolnih trebuhov in zdolgočasenosti – torej posledic koronakrize? Kdo so ljudje, ki protestirajo in kdo so fašisti proti katerim se protestira. Kje se kaže t.i. policijska država in ali so komu zares kratene osnovne pravice? Je možno, da je med njimi, ki prostestirajo in nami tako globok prepad nerazumevanja oz. da v gledanju iste realnosti vidimo stvari tako drugače? Kaj se je zgodilo z dialogom, z izmenjavo idej, z družbeno-politično dinamiko s katero bi različna stališča drugega lažje razumeli in si stopili naproti?

Družbeni diskurz v zahodnem svetu se zaostruje in pravila t.i. politične korektnosti narekujejo teme pogovorov oz. določajo njihovo smer. In čeprav je smiselno, da kot družba razumemo, da so nekateri izrazi žaljivi in da je lahko izražanje nekaterih stališč v družbi nevarno, je pot po kateri hodimo zdaj tlakovana v imenu neke druge družbene vizije. Ideja, da je izražanje stališč, ki niso po volji filozofske in družboslovne večine, skoraj ali pa kar zares kaznivo in nasploh izraz fašizma, dobiva na moči in zagonu. Ta politična korektnost, ki ima sicer svoje miselne začetke v ZDA, predstavlja obraz novega svetovnega totalitarizma. Totalitarizma, ki se tako kot vsak pred njim, polašča uporabe in pomena jezika. Gre za globalno silo, ki na obrobje postavlja vse, ki se z njim ne strinjajo in na piedestal skupne prihodnosti postavlja človeka, novega in drugačnega. Človeka, ki ga ni več mogoče skrčiti na pojem ženske in moškega, bitja, ki je tako ranjeno in ogroženo od vsega kar ga obkroža, da potrebuje popolno redefinicijo jezika in izločitev izrazov, ki bi lahko ranili njegov občutljivi jaz. Okoli nas se tako bohoti ideologija, ki spreminja osnovne zakonitosti iz katerih je človek nastal in ugrablja osnovno orodje naše medsebojne komunikacije – pomen besed. Tej ugrabitvi svobode misli smo priča v mainstream medijih, v filmih, na internetu ... razna t.i. nevarna stališča so namreč vnaprej prepoznana in izločena iz javne sfere. Gre za neprikrito indoktrinacijo ter cenzuro besede in misli, ki ponekod že dobiva tudi zakonske temelje ... Kar pomeni, da ste lahko oz. boste lahko nekoč v prihodnosti za stališče, ki ni po volji piscem tega seznama prepovedanih stališč, morali pred sodnika. In ne, to ni distopija, to so dejstva in zgodbe ljudi, ki so se na različnih koncih sveta morali zaradi svojih stališč že zagovarjati pred zakonom. Glavni manjko in hkrati zaščitni znak takega pravičništva je prav nezmožnosti, da prepozna diskriminacijo in zatiranje, ki ga povzroča v imenu t.i. svobode in enakosti. Ker namreč sam ne izhaja iz koherentne misli in pogleda na človeka, je pogled na to kaj je prav in kaj ne, pač pomanjkljiv in okrnjen. Ta slepa pega, ta nezmožnost uvida absurdnosti pogojev, ki jih v družbo uvaja politično korektni govor, pa je razlog, da pravi dialog s pripradniki te ideologije skorajda ni mogoč.

Na sončni strani Alp

Verjetno pri nas na sončni strani Alp res ne sodimo v miselni in kulturni center zahoda, kjer bi se take misli kovale in kjer bi nas nestrinjanje z njimi dnevno kazovalo ... a vendar vsak od nas pozna stališča, ki jih v javnosti ni modro glasno zastopati. Da ne bo pomote, ne govorimo zagovarjanju rasizma, suženjstva ali česa podobnega – ampak raje o odnosu do teorije spolov, o nekonformističnem mnenju o svetovnih migracijah ali globalnem segrevanju in končno seveda tudi pogledu na polpreteklo zgodovino. Zato je naša slovenska politična korektnost nekoliko drugačne barve in okusa kot drugje, a njen učinek in zven sta enaka.

Pogled na petkove proteste po slovenski prestolnici in nekaterih drugih mestih razkriva množico ljudi, ki resnično verjame, da je trenutno v Sloveniji nekaj zelo narobe. Da imamo vlado, ki uvaja represijo in širi fašistične ideje. In ko z revolucionarno pesmijo na ustih in stisnjeno pestjo v zraku nekateri med njimi govorijo o menda lepši, boljši, ter končno edini resni alternativi, pozabljajo, da sedanjo vlado hočeš-nočeš podpira večina slovencev. Ali bo vlada prestala prisk ulice in levega kota slovenskega parlamenta bo pokazal čas in končno ponovne volitve. In če se v duhu misli o politično korektnem goru oz. idejah navežem na Orwella in njegoveg distopični roman 1984, lahko zaključim, da v slovarju slovenskih besed politične korektnosti, po Orwell-u novo-reka, danes kraljuje beseda „janšizem". To je skovanka, s katero se označuje ideje, ki odstopajo od sprejetega političnega diskurza, etiketa, s katero se označi strupeni del slovenske politike, družbe in načina življenja. In na tem mestu niti ni bistvena količina grehov, ki jih očitajo trenutnemu premijeju in čigar ime se s to skovanko še bolj dokončno in zares poskuša poriniti čez rob sprejemljivega. Bistveno je to, da je del nekega jezika diskreditacije. Da je torej ta nova kategorija – janšizem – pojem za fašizem, pojem za policijski teror, pojem za politično korupcijo, pojem za željo po t.i. reviziji slovenske polpretekle zgodovine, pojem za zatiranje pravic LGBT skupnosti, pojem za hlapčestvo tujim interesom itd. Torej prosto po interpretaciji in navdihu ... Uporaba in pristajanje na uporabo tega pojma onemogoča uporabo argumentov in zdrave pameti, etiketa pa vas lahko doleti neglede na to ali ste dejanski podpornik Janeza Janše ... dovolj je namreč, da vaš sogovornik začuti, da mogoče zagovarjate katero od stališč, ki ni v skladu s trenutno politično korektno mislijo ali da bo bolj razumljivo, ki ni v skladu s trenutnim mainstream svetovnim nazorom.

Čas je, da se zavemo, da svoboda demokratične izbire ni zastonj in ni samoumevna. Za obstoj demokracije je potreben družbeni angažma posameznika, ki države ne doživlja le kot servis in vrečo brez dna, ampak kot orodje, ki ureja naše odnose in nam omogoča urejeno in mirno življenje drug z drugim. Čas je, da zapustimo udobno praznino politične korektnosti in stopimo v dialog z ljudmi okoli nas. Kajti le dialog – tak, ki ustreza definiciji besede, torej s komponento obojestranske izmanjave stališč, občutkov, dvomov in skupne želje po medsebojnem razumetju – le to je pot v skupno prihodnost, kjer bomo drug drugemu, kljub različnosti, lahko sestra in brat. Zakon in država naj še naprej skrbita za varstvo osnov civiliziranega sobivanja, v naših družinah, šolah ter med prijatelji pa skrbimo in negujmo kulturo srca. Kulturo poslušanja in empatije, kulturo kjer je življenje in dobrobit bližnjega vredno vsaj toliko kot moje lastno.

O politiki

In za konec še beseda o naši politiki. Obstaja splošno prepričanje, da je politika umazana gospa in da je vsak, ki se z njo druži tudi sam tak. A naj ob tem pripomnim, da verjamem, da je politika bolj ali manj ogledalo tega kar kot družba smo. Ravno tako sprta kot povprečna vaška limonada, kjer se spori med sosedi vlečejo generacije, in nič bolj oportunistična kot povprečni slovenec, ki z veseljem plača storitev brez davka, preskoči čakalno vrsto na račun poznanstva ali s prirejeno zgodbo za policijski zapisnik uveljavlja zavarovanje svojega atomobila. Ja, „kola mamo" ... smo pošteni, ampak včasih se nam pa to ne splača najbolj. Zatorej, Slovenec in Slovenka ... politika je odsev naše družbe in to za kar delamo in se trudimo to tudi imamo.

Da je „sit suženj, zadovoljen suženj" vemo, pride pa kriza in ta suženj se lahko zbudi iz dremeža lastnega ugodja ter se zave, da je, kakopak, suženj, in da državni voz šofira nekdo drug ... Zatorej, kdor suženj ne mara bit, naj pljune v roke in se pridruži tistim, ki delajo in se trudijo za lepšo ter boljšo prihodnost vseh nas. In saj veste; za tisti veliki, nedosegljivi a tolikokrat zaželjeni ideal - za mir doma in po svetu.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija, Politika, Komentar tedna

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Knjižnica, knjige (photo: Pixabay) Knjižnica, knjige (photo: Pixabay)

Ob začetku študijskega leta

Deževno novembrsko noč leta 1691 se je znamenitemu francoskemu filozofu in naravoslovcu Reneju Descartesu v sanjah prikazal duh, ki mu je razkril, da je možno le s pomočjo tako imenovane empirične ...

Goveja juha (photo: Couleur/Pixabay) Goveja juha (photo: Couleur/Pixabay)

Sestra Nikolina: Kako skuhati govejo juho?

Brez nje ni nedeljskega ali prazničnega kosila. A kako jo skuhati, da bo okusna? Katero meso uporabiti, kdaj dodati zelenjavo, koliko časa naj vre? Sestra Nikolina je v Svetovalnici med drugim ...

O avtorju