Marko Roblek: Zagret za tek

Svetovalnica | 12.06.2020, 13:45 Mirjam Judež Nataša Ličen

V »Svetovalnico« smo povabili ambasadorja teka, navdušenega bosonogega tekača, avtorja knjige z naslovom »Zagret za tek«, trenerja, očeta, moža, ... , za radio pomembno še eno dejstvo, slikovitega sogovornika, Marka Robleka.

Glavno vprašanje, s katerim se tekač prej ali slej sreča, je, zakaj tečem, zakaj se gibljem?

Toliko je bilo tekaških prireditev, zdaj pa je vse odpadlo ...

»Zanimiva so pota Gospodova ali usode. Lani smo se še na veliko pritoževali, da je ponudba tekaških prireditev v Sloveniji prevelika, čez noč pa se zbudimo v novo realnost, ko tekaških prireditev ni več – stanje se počasi spravlja v normalo. Dolgo bo trajalo, da bomo tam, kjer smo bili. Zdi se, da se je marsikateri tekač znašel pred drugo težavo, da nikjer ni mogel organizirano teči in marsikdo je ob tem izgubil motivacijo za tek. Mnogo tekačev pa je ta karantena na novo zbudila in so začeli teči na novo, več, bolj intenzivno, dlje, ker so imeli več časa in so bili pri teku bolj sproščeni.«

Epidemija je dala vsem kup novih lekcij

»Tudi meni, ki tek spremljam in raziskujem, je epidemija dala veliko iztočnic za iskanje, pisanje in raziskovanje. Vsi, ki smo bili prikovani na domače občine, smo jih lahko raziskovali. Hvaležen sem za to, da smo dobili priložnost za samorefleksijo, za glavno vprašanje, s katerim se tekač prej ali slej sreča: zakaj tečeš, zakaj se gibaš«

Tekaško potrošništvo

»Morda smo v tem šumu tekaškega potrošništva, ki je bilo leta 2019 na vrhuncu, izgubili osnovni pogled na smisel lastnega ukvarjanja z rekreacijo. Nekateri tečejo zaradi izgube teže, boljšega počutja, zdravja, zaradi priprav na tekmovanje. Marsikdo je tekel, ker je bilo "treba". Potem je bila kriza, ki nas je zaustavila. Dala več časa za razmislek, postavilo se je ogromno vprašanj. Ljudje so prišli v stiske, ker so svojo tekaško eksistenco na novo ugotavljali, prej jim je to oblikovala okolica.«

Moda teka

»Tudi tek je lahko moden in v preteklosti pri nekaterih ni bil tako notranje kot zunanje motiviran. Včasih je težje najti prav notranjo motivacijo. Toliko novih lekcij, odgovorov, ki smo jih dobili in se bomo z njimi še ukvarjali, je vrhunski material, s katerim se zdaj splača ukvarjati.«

Ura in ostali merilniki so pri teku lahko dodatna motivacija, ne smejo pa biti vir dodatnega stresa.

Kdo teče? Mladi. Kje so starostniki? Koliko je gibanja v zrelem obdobju?

»Že 15 let sem vpet v tekaško srenjo. Potujem po svetu, tudi kot organizator tekaških potovanj po Evropi, po maratonih in dogodkih in v teh 15-ih letih se je starostna struktura spremenila. Povprečna starost tekača, ki začenja teči in zaradi tekaških prireditev tudi potovati po svetu, se je bistveno povišala. S prijateljem Jurijem potujeva zaradi teka z ljudmi, ki so stari 50 in 60 let. Mladi ne tečejo več, tekači so se »postarali«, teče srednja in starejša generacija, ki se je začela iskati v srednjih letih in se zavedati svoje umrljivosti. Zatekli so se v rekreacijo. Tek je najbolj priročna rekreacija. V Tivoliju vsak teden, v torek ali četrtek popoldne, teče več 65-letnikov kot 25-letnikov.«

V Svetovalnico je poklicala poslušalka Sonja, ko se je ravnokar vrnila z jutranjega teka. S tekom je začela postopoma, po pol ure na dan, danes preteče 10 km in več. V Grčiji je uspešno pretekla svoj prvi maraton. Meri le čas teka, ne razdalj.

Vi ne tečete z merilniki?

Marko Roblek: »Kot vsi rekreativci sem na začetku seveda uporabljal merilnike časa in srčnega utripa. Vsak, ki teče in vidi svoj napredek in ima ambicije biti boljši, uporablja merilnik, da tekmuje s seboj. Vsak, ki se loti športa, posebej teka, vzame najprej sebe za merilo, slej ko prej se seveda začne meriti tudi z drugimi. Pozneje merilnikov nisem več uporabljal. V tekmovanju, v tem da smo vse boljši, ni nič slabega. Problem je, ko začne ura diktirati, nam narekovati ritem. Ura je zgolj in samo vodilo. Prav je, da znaš presoditi, kdaj te to preveč potegne, in se znaš umiriti, si reči, da je ura lahko le dodatna motivacija, ne pa vir dodatnega stresa.«

Kdaj in kdo začne teči?

»Tek je edini, ki nam je ostal zadnje tedne, ker ostalega mnogi niso mogli početi. Tudi ob različnih bolečinah, napetostih v telesu, ugotovimo, da je tek odlična vadba. Tek in hoja sta primarni obliki gibanja človeka. Vsak se slej ko prej najde v tem. Tudi hoja je dobra. Priporočam tudi bosonogo hojo, komurkoli, zaradi dodatne dimenzije občutenja podlage in lastnega telesa. Ne moreš zgrešiti, če se začneš ukvarjati z mentalno obliko gibanja, da ostaneš zdrav in v gibanju. O svojem telesu takrat marsikaj izveš in odkriješ, česar prej nisi vedel. To je dogodivščina, da te že to potegne.«

Zakaj toliko ljudi toži, da jih pri teku boli, jim zmanjkuje sape?

»Ko sem dobil v roke knjigo Dober dih, sem tudi sam tehniko dihanja skozi nos izuril do te mere, da sem z njo pretekel maraton, in videl, da sem prej pri dihanju delal napake. Dihanje je avtomatska stvar, ki naj je ne bi počeli narobe. Številni tudi ponoči dihajo narobe, kar vpliva na kakovost spanja. Celo na obliko obraza vpliva pravilno ali nepravilno dihanje. Pri otrocih se vidi, pri tistih, ki imajo težave z grizenjem, da njihovo dihanje ni pravilno, kar se odraža tudi na čeljusti. Dihanje z odprtimi usti ni pravilno. Ne dobimo dovolj kisika v možgane, dihalna pot se ob hlastanju za zrakom zapira. Kot je potrošništvo rak rana sodobne družbe, je tudi ekscesno dihanje simptom potrošniške družbe. Hlastamo za zrakom, pretirano in če dihamo bolj umirjeno, tudi možgani delujejo drugače, umirimo se.«

Bolje je še eno leto več teči počasneje, kot teči prehitro in prekmalu na dolge proge.

Bosonoštvo. Kdaj ste sezuli čevlje in kako to vpliva na tehniko teka?

»Bolj za šalo kot zares sem začel. Skozi »sezuvanje« sem ugotovil, da so bolečine v kolenih minile. Če tečem bos, tečem drugače, zanašam se na svoj občutek v nogah, stopalih, sem bolj previden in nežnejši do svojega telesa. Začnem uporabljati mišice, ki na podplatih naravno blažijo pritiske, kot je bilo evolucijsko ustvarjeno. Bos sem bil soočen z lastno ranljivostjo. In prav tega sem se naučil pri teku, ponižnosti.«

»Sem velik zagovornik bosonoštva, manj pa propagiram bosonogi tek, bolj sem za sezuvanje nasploh. Sem bosonogi tekač, tudi doma sem ves čas bos, k temu spodbujam tudi svoje otroke. Za čevlje pravijo, da so to »krste za noge«. Če pogledamo prvobitne prebivalce, ki so bosonogi od rojstva do smrti, in pogledamo njihovo držo, telo, gibanje, vidimo, da smo v naši obuti družbi zašli. Bosonoštvo je korak k temu, da se poravnamo in smo posledično bolj zdravi.«

Ponavljajoča bolečina, ki jo čutijo mnogi, lahko pomeni tudi nepravilnosti v gibanju. To je treba in se lahko popravi. Pri teku ne pozabimo na ogrevanje, najprej hodimo, počasi začnimo teči, postopoma lahko podaljšujemo razdaljo. Težave pa vedno pridejo pri začetnikih, a če vztrajamo, te minejo.

Bodimo z glavo pri stvari, torej pri teku, ker je tek preprosto tako bogata izkušnja.

Kaj pa regeneracija? Kako je s počitkom?

»Enkrat do dvakrat na teden je za začetnike dovolj, že to je za koga obremenjujoče, vmes je obvezen počitek. Sčasoma prideš v ritem, ko lahko tečeš vsak dan. Tu ni pravil, treba se je poslušati, to je najboljši recept. Nisem pristaš strogih planov treningov, ampak poslušanja sebe. Ne živimo od teka, tek ni naš poklic, ampak rekreacija in sprostitev. Ljudje, ki se nočejo spoznavati, med tekom vendarle začnejo odkrivati, kaj vse je v njihovi notranjosti. Med tekom zaradi tega lahko odkrijemo in lažje razčistimo svoje travme, psihične bolečine. Ni boljšega terapevtskega orodja, kot je tek. Postopnost. Bolje je še eno leto več teči počasneje, kot prehitro prekmalu. Na takšen način je zagotovljeno, da si s tekom ne bomo delali škode, ampak nam bo v dobrobiti.«

Oporekate tistim, ki rečejo, da med tekom pozabijo, da tečejo ...

»Z bosonoštvom sem se naučil, da če nisi z glavo pri stvari, tudi tek ni pravi. Več imaš od samega gibanja, več od tega, ko se dotikaš podlage, opazuješ okolico, aktiviraš možgane in telo, če si pozoren na vse to, kot pa, če si z glavo kdo ve kje. Izkušnja teka je preprosto tako zelo bogata, da bi bilo škoda vse to zamuditi in ne doživeti. Kot, če med filmom razmišljamo kaj drugega, ali pri branju knjige nismo v zgodbi, ja, zamudimo izkušnjo, ki je unikatna, mimo nas gre nekaj pomembnega. Zato sem pristaš, da smo z glavo in telesom pri teku, ker je to tako bogata izkušnja, da jo hočeš čim prej spet ponoviti.«