Žalni venci | (foto: Vatican News/p. Ivan Rampre)
Štuhec: Nagovori ob roškem breznu pod Macesnovo gorico so bili ubrani na isto struno
Slovenija Alen Salihović
»Slovesnost sem doživel komorno, kljub temu pa je bilo prisrčno, duhovno bogato in zelo umirjeno,« je sobotno sveto mašo in akademijo ob roškem breznu pod Macesnovo gorico ocenil moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Govori, tako nadškofa Stanislava Zoreta kot predsednika Nove slovenske zaveze Matije Ogrina ter predsednikov Boruta Pahorja in Janeza Janše so bili »ubrani na isto struno«. Govor obeh predsednikov pa je imel državniško težko, takšno kakšne do sedaj še nismo doživeli, je dejal.
Štuhec je spomnil na prvo sveto mašo pred 30. leti, ko sta zbrane nagovorila tedanji nadškof Alojzij Šuštar in nekdanji predsednik republike Milan Kučan. »Takrat je razmerje ključnih govornikov bilo nepravilno. Na eni strani predsednik države, na drugi nadškof. Tokrat pa sta bila hočeš nočeš govornika protagonista, potomca dveh različnih struj v slovenski zgodovini. Pahor je vsekakor potomec partizansko-komunističnega dela prebivalstva, Janšev oče pa je kot vemo pobegnil iz Roga in preživel. Janše ne bi bilo, če njegov oče ni bi uspel narediti tega,« je povedal in dodal, da sta Pahor in Janša sinova tistih, ki so se gledali čez puškine cevi, »ki so tudi likvidirali vse te, ki ležijo v teh rovih in drugod po Sloveniji. To je imelo eno posebno težo«.
Janša je dejal, da bomo spravo dosegli, nekoč v prihodnosti, a danes na žalost šele ne. »Besede 'še premalo so jih pobili' ter klici in grožnje s smrtjo drugorazrednim so spet postali del našega vsakdana, neke izkrivljene, izprijene nove normalnosti,« je opozoril Janša in tistim, ki po ulicah in trgih Ljubljane javno grozijo s smrtjo jasno povedal: »Ne bomo vam dovolili, da Slovence znova pahnete v bratomorno divjaštvo. Preveč gorja je to slepo sovraštvo že povzročilo in storili bomo vse, kar je treba, da vam to ne bo uspelo.«
Štuhec je pozdravil te Janševe besede. »Vsekakor so močne in pravilne besede v tem zgodovinskem trenutku. Zato, ker to kar se v zelo manjšinskem delu Slovenije, predvsem v Ljubljani počne, to ni duh Slovenije. To je duh neke presite ljubljanske mladeži, ki sploh ne ve, kaj pravzaprav je trdo življenje in, ki nima tudi nobenega pravega odnosa, ne do trpljenja, ne do sočutja do drugih ljudi. Ta, bom rekel, vsebinska vrednostna praznina, ki jo potem napolnjujejo različne ideologije, je permanentna nevarnost za to, da določeni anarholiberalni in levičarski elementi v Sloveniji delajo neprestano neko zdraho. Žalostno je seveda to, da medijski prostor to predstavlja kot, da je to vseslovenska miselnost in vseslovenska zgoda. To ni vseslovenska miselnost in zgodba. To je zgodba neke peščice ljudi, predvsem v prestolnici in pa z malimi sateliti okrog.«
