Robert Božič
Boštjan Smole
Marta Jerebič
Nadškof Stanislav Zore, Kočevski rog (foto: p. Ivan Rampre)
Nadškof Stanislav Zore, Kočevski rog | (foto: p. Ivan Rampre)

Homilija nadškofa Zoreta in govora Pahorja in Janše v Kočevskem rogu

06.06.2020, 19:44 Marta Jerebič

Letošnja spravna sveta maša v Kočevskem rogu za žrtve vojnih in povojnih pobojev je včeraj potekala brez množične udeležbe, prvič pa so jo pripravili ob breznu pri Macesnovi gorici, saj so raziskave pokazale, da je to resnično mesto poboja Slovenske narodne vojske. Mašo je daroval predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. V homiliji je govoril o mučencih in odpuščanju. Tako predsednik republike Borut Pahor kot premier Janez Janša sta po spominski maši izpostavila pomen enotnosti v obdobju osamosvajanja kot koraka na poti k narodni spravi. »Sprava ni dogodek, ampak je stanje duha. V tem duhu je bila ustanovljena združena Evropa in v tem duhu je bila ustanovljena Slovenija," je dejal Pahor. Premier Janša pa je dejal, da bomo spravo dosegli nekoč v prihodnosti. Ob tem je poudaril, da imamo Slovenci v novejši zgodovini obdobje, ki nas je v zelo veliki meri poenotilo in združilo v plemenitem cilju. Zato je pozval, da tudi v prihodnje postavljajmo v ospredje čas, ki nas je združeval.

V nadaljevanju si lahko homilijo in oba govora preberete v celoti:

Homilija nadškofa Stanislava Zoreta

»Spoštovani gospod škof Andrej Glavan, dragi bratje duhovniki, spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor, spoštovani predsednik vlade Republike Slovenije gospod Janez Janša, cenjeni vsi drugi predstavniki različnih ustanov življenja v naši državi in družbi, dragi bratje in sestre.« S temi besedami je ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference začel homilijo med sveto mašo, ki jo je letos prvič daroval pri Macesnovi gorici v Kočevskem Rogu in ne več pod Krenom, kjer so jo darovali zadnjih trideset let.

Letos mineva trideset let od prve svete maše v Kočevskem Rogu, takrat pod Krenom, »na kraju smrti in molka, ki je trajal dolga leta v zamolčanosti dogodka in nedostopnosti kraja. Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb domobrancev, ki so tu ali drugje našli svojo smrt. S tem simboličnim krščanskim pogrebom in mašo zadušnico stopajo v javnost in enakopravnost v slovenskem občestvu mrtvih in živih,« je svoj nagovor pri sveti maši začel takratni nadškof dr. Alojzij Šuštar.

Približno v tistem času je nastala tudi pesem Pod Krenom. Pijano sovraštvo / nori / v žalostni rihti / krvi. // V dolgi procesiji / vodijo žrtve / v zakol / na oltarju / ideje. // Padajo, / v skalni goltanec / padajo / s prošnjo, / naj Bog odpusti. // Pod Krenom / morijo ljudi.

Pozneje smo po korakih prihajali do spoznanja, da je bil nadškof Šuštar skupaj z veliko večino slovenske demokratične javnosti zaveden. Maše pred tridesetimi leti ni daroval na kraju, kjer so domobranci našli svojo smrt. Kajti Pod Krenom ležijo v isti ihtavi krvavi rihti pomorjeni pripadniki drugih narodov.

Slovenski domobranci pa so v »skalni goltanec« padali tukaj, pod Macesnovo gorico. Kako so prišli do te ugotovitve. »Rožni venci, jagode rožnih vencev, svetinjice s slovenskimi napisi pri Macesnovi gorici, novci tudi albanski, srbski, madžarski, hrvaški in reichspfennigi in lire pa v Breznu pod Krenom.« Tako je povedal geograf, ki je vodil odstranjevanje več kot 800 kubičnih metrov naminiranega skalovja. »Slovenci so tukaj,« je dejal dr. Mitja Ferenc.

Danes torej prvič sveto mašo darujemo na kraju, kjer so v smrt množično omahovali Slovenci, slovenski domobranci. Pa ne samo ti. Tudi drugi. V uniformah in brez njih. Temno zelenje se je tiste pomladi napilo njihove krvi. Korenine rastejo iz src in prepletajo kosti.

Zakaj? Zakaj toliko morjenja? Zakaj toliko krvi? Zaradi ideje? - Morda kdo? Zaradi oblasti? - Marsikdo? Zaradi ubijanja, iz sle po krvi? - Žal, tudi teh je preveč? Ta zakaj konec koncev ne dobi pravega odgovora, kakor je pred tridesetimi leti rekel nadškof Šuštar: »Za nas ostaja vprašanje brez človeškega odgovora.« Hannah Arendt, ki se je ukvarjala z nacističnimi zločini, je ustvarila pojem banalnost zla. Pravi, da »večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje, ki so se odtrgali od svoje človeške narave … navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države (lahko bi rekli tudi svoje ideologije), in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.« (Aleš Čerin, Časnik). Mar se tukaj ni dogajalo nekaj podobnega? Seveda to zločinu nikakor ne zmanjšuje njegove v nebo vpijoče zločinskosti, pač pa naše vprašanje in bolečina pred skrivnostjo odgovora, ki ga ni, postaneta še večja, še bolj skelita in režeta.

Ta banalnost zla se pokaže v vsej svoji protislovnosti, če pomislimo, kakšni ljudje so tukaj padali v »skalni goltanec«. Čigave krvi se je tiste pomladi napilo temno zelenje.

V sredo smo v Velikih Laščah pokopali duhovnika Antona Masnika. Marca leta 1945 so ga poklicali k domobrancem. Prehodil je pot iz Velikega Gabra v Vetrinj, potem pa iz Vetrinja preko Kranja v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je čakal na smrt. Njegov brat France je umrl nekje v Kočevskem Rogu, morda prav tukaj, pod Macesnovo gorico. Sam je bil med tistimi, ki še niso imeli osemnajst let in so še ostali živi. Vsak dan so ustrelili po dva. Pretresljiva je njegova pripoved, kako je premišljeval o svoji smrti: »Ali bom videl kroglo, ki me bo zadela? Ali se bom takoj zvrnil po tleh? Ali me bodo zagrebli kar za zidom poslopja? Pozabil sem že, koliko časa se me je oklepal smrtni strah. Vem pa, da smo se ves groze polni čas z gorečo molitvijo pripravljali na smrt … Veliko smo molili. Rožni venec je bil naš stalni spremljevalec; zmolili smo vse tri dele po dvakrat na dan. Tako smo se pripravljali na smrt.« Zato nas ne preseneča, da so ravno rožni venci razpoznavno znamenje, kje so umirali slovenski domobranci. V tistem »groze polnem času«, kakor je dejal gospod Masnik, sta se na tem kraju prepletali kletev tistih, ki so morili, in molitev tistih, ki so umirali – sedaj mora spregovoriti tišina. Srčno upam, da nas bo ta tišina nagovorila k molitvi.

Ob vseh vprašanjih, ki se porajajo na tem kraju zla in vere, se postavlja tudi vprašanje, ki je za nas življenjskega pomena. Kako bomo z dogodki in iz dogodkov, ki so to zemljo prepojili pred petinsedemdesetimi leti, živeli mi? Kakšne odgovore bosta v nas prebudili kletev in molitev, ki sta v tistih mračnih majskih dneh odmevali med stoletnimi drevesi? Kletev na vso moč glasna, molitev pa govorjena bolj v srcu kot z ustnicami.

Kako zapeljivo je, da bi odgovore oblikovali iz svoje pameti. Ne. Odgovore na ta vprašanja nam morajo dati ljudje, ki so zlo doživeli in preživeli. Ljudje, ki so se sprijaznili s smrtjo, pa je nazadnje le niso bili deležni. Njihovi odgovori namreč niso leporečje, ampak postanejo življenje, ki zajema iz Božjega in ga živi v človeškem.

Dovolite mi, da vam predstavim zgodbo Ernesta Simonija, albanskega duhovnika, sedaj kardinala. V času režima Enverja Hoxhe in njegovega naslednika Ramiza Alie je bil v zaporu osemindvajset let: najprej na gradbiščih, potem v rudnikih in nazadnje v kanalizaciji mesta Skadar. Ves čas je, glede na okoliščine, z izrednim pogumom in mogočno vero ostajal duhovnik, čeprav je mogel duhovništvo zares zaživeti šele ob padcu režima.

O njegovi mučeniški poti je Mimmo Muolo napisal knjigo Mučeniški duhovnik v komunistični Albaniji. V knjigi duhovnik pripoveduje o mučeniški smrti svojega naslednika v župniji, ki jo je upravljal in pravi: »Umrl je z vzklikom: 'Naj živi Jezus, naj živi Devica Marija!' Zadnje stavke je izgovoril s čustvenim nabojem, ki ga je nemogoče spregledati. Zdaj se zdi, da lovi sapo. Pustim, da med naju sede trenutek tišine, ki podčrtuje zaključne spomine njegove dolge pripovedi. Potem ga nenadoma vprašam: »Kaj pa danes čutite do tistih, ki so vam prizadejali toliko trpljenja?« Duhovnik se je po tem kratkem premoru, kot kaže, že opomogel. V njegove oči se je vrnila njihova naravna živost. Zazre se vame in takoj odgovori: »Vsak dan pri maši molim za svoje mučitelje in ves albanski narod. Nadnje kličem Božje usmiljenje. Prav oni ga gotovo najbolj potrebujejo. Kar se mene tiče, ne čutim zamere in sem jim iz srca odpustil. Tako upam, da bo nekega dne Gospod tudi meni odpustil moje grehe« (Mimmo Muolo, Ernest Simoni, 112).

S podobno mislijo je tudi nadškof Šuštar zaključil nagovor pred tridesetimi leti: »Kaj nam govorijo mrtvi, ki jim danes izkazujemo spoštovanje in molimo zanje? Prvo, kar nam pravijo, je: Odpuščamo vsem, ker smo sami pri Bogu našli odpuščanje. Odgovorimo jim: Tudi mi odpuščamo vsem in vsakomur, da bi tudi sami našli odpuščanje pri Bogu. Drugo, kar nam govorijo mrtvi, je: Rotimo vas, storite vse, kar je v vaši moči, da se nikdar več ne ponovi kaj takega, kot se je dogajalo v Kočevskem Rogu. In tretje: Izpolnite vrzeli, ki so nastale z našo prezgodnjo smrtjo, gradite boljšo prihodnost slovenskega naroda na trdnih temeljih resnice, svobode, pravičnosti, spoštovanja, prijateljstva in ljubezni.«

Dragi bratje in sestre. To je vse, kar potrebujemo. To so pogoji, da bo pšenično zrno, ki je tukaj padlo v zemljo, obrodilo svoje sadove. Naj Oče, ki je usmiljeni in milostljivi Bog, tudi po žrtvah naših mučencev poveliča svoje ime. Amen.


Govor predsednika države Boruta Pahorja

Borut Pahor, Kočevski rog
Borut Pahor, Kočevski rog © p. Ivan Rampre

Sprava je pot, ki se nikoli ne konča. Če se konča, se začne trpljenje.

Spoštovani gospod nadškof in metropolit,
spoštovani predsednik vlade in drugi visoki gostje,
spoštovane gospe in gospodje.

Danes obeležujemo 30. obletnico t. i. spravne maše v Kočevskem Rogu. Takrat sta spregovorila tedanji nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ter tedanji predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan.

V dveh čudovitih govorih sta nagovorila Slovence k narodni pomiritvi in spravi. Še danes, 30 let kasneje, se razhajajo občutki glede te spravne maše. Z vseh strani je slišati dvome o pomenu in o iskrenosti.

Jaz pa sem tedaj in danes to presojal drugače. To je bil pomemben dogodek za naš narod in našo nastajajočo državo.

Iz dveh razlogov. Prvič zato, ker sta narodna pomiritev in sprava postali legitimno, splošno sprejemljivo stremljenje, za razliko od molka, ki je glede tega vladal skoraj pol stoletja.

In drugič zato, ker je spravno sporočilo maše samo nekaj mesecev po izvolitvi Demosove vlade in pol leta pred plebiscitom o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije pozvalo k enotnosti slovenskega naroda v prelomnih trenutkih.

Bližje kot sta bila pred 30 leti plebiscit in ustanovitev slovenske države, bolj se je krepilo vsesplošno ljudsko zavedanje, da bi ponovni narodni razkol, kot smo mu bili priča sredi druge svetovne vojne, znova tragično, usodno razdelil Slovence, jih nemara znova celo obrnil ene proti drugim in žalostno končal osamosvojitvene sanje.

Tudi vsled strahu pred vnovičnim razkolom se je tedaj, v letu nastajanja naše države, kljub ogromnim političnim zameram, razlikam in nezaupanjem v slovenski politiki in med vsemi ljudmi krepilo spoznanje, da je veliko več tistega kar na povezuje kot razlikuje, da moramo sodelovati, in se zanesti eden na drugega in biti enotni. Da nam drugega ne preostane.

Nenazadnje, prav enotnost v času plebiscita, razglasitve države, njene vojaške obrambe in diplomatskega priznanja je bila sprava par excellence. Bila je dokaz, da Slovenci nismo obsojeni na razkol, da zmoremo enotnost, in da sta ena in druga možnost stvar politične izbire. To si dobro zapomnimo in iskreno ravnajmo v tem duhu.

Skratka, spravna maša pred 30 leti je bila morda res samo korak, toda kot sem rekel, pomemben. Vsak korak je bil od tedaj naprej pomemben. Še tako kratek. Tudi 30 let kasneje, ko smo glede poprave krivic, stvarne in simbolne sprave storili mnogo tega, ne smemo nikoli misliti, da je danes zadnji korak. Sprava je pot, ki se nikoli ne konča. Če se konča, se začne trpljenje.

Spoštovane gospe in gospodje,
zato smo tukaj. Ne želimo pozabiti, a gledamo naprej. Ljudje bomo vedno živeli z različnimi prepričanji, nazori, idejami; v tem se bomo gotovo razlikovali in to je naravno. Toda to, kar nas lahko zbliža tudi ob zelo različnih nazorih, je pogled na bolečino našega bližnjega. Ne smemo hoditi brezbrižno mimo tuje bolečine.

Na tem kraju, v Kočevskem Rogu, je bolečina neizmerna. Zato je tudi zmožnost tega kraja, da nas zbliža, zelo velika. To zmožnost moramo Slovenci šele odkriti. In pot tega odkrivanja je strpno razvijanje kulture spomina.

Narod konstituirajo skupni spomini. Smo, kakršni smo zaradi naših spominov. Ni potrebno, da imamo nanje enoten, enak, isti pogled, potrebno pa je, da vemo, da so naši skupni spomini to, kar smo mi. Da stojimo na ramenih naših spominov.

Razumem vašo bolečino. Bolečino po vojni pobitih in njihovih svojcev. A vživimo se v bolečino drugega. Vživimo se tudi v bolečino partizanov in njihovih svojcev, ki jih še vedno močno prizadane, če se jim odvzame pristno domoljubje in se jih krči na politične revolucionarje. Vživimo se v bolečino drug drugega.

Odpuščanje in sprava sta najprej globoka intimna vzgiba. Sta stvar slehernega posameznika. Nihče od nas se ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih občutkih. To naš narod, našo družbo in našo državo dela bolj humano, bolj človeško in zrelo.

Vselej se moramo zavedati, da je krepitev medsebojnega spoštovanja in zaupanja ter krepitev vsega tistega, kar nas povezuje, elementarna moč naroda in države.

V tem smislu torej sprava ni dogodek, ampak je stanje duha. V tem duhu je bila ustanovljena združena Evropa. V tem duhu je bila ustanovljena naša ljuba Slovenija.

Moramo si prizadevati za vse tisto, kar nam je skupnega in spoštovati tisto, v čemer smo si človeško različni.

Preteklosti ne moremo spreminjati, lahko pa spreminjamo prihodnost. Naj bo za prihodnost navdih vse tisto iz naše slavne preteklosti, kar nas je plemenitilo, tako ljudi kot ves narod. Za prihodnost pa naj nam bo opomin vse tisto iz tragične preteklosti, kar nam je jemalo dostojanstvo kot ljudem in kot narodu.

Tudi ta slovesnost je majhen korak. Delamo ga s spoštljivim spominom na vse žrtve vojne in povojnih pobojev, a misleč na mirno in srečno prihodnost vseh naših otrok.

Skozi več kot dva tisoč let človeške civilizacije in kulture in danes naj svetijo Antigonine besede: »Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.«


Govor predsednika vlade Janeza Janše

Janez Janša, Kočevski rog
Janez Janša, Kočevski rog © p. Ivan Rampre

Spoštovani svojci nepokopanih mučencev, spoštovani gospod predsednik, spoštovani gospod nadškof, duhovniki, bratje in sestre!

Pred 75 leti, 25. junija 1945 je Edvard Kardelj iz Beograda poslal Borisu Kidriču v Ljubljano osebno depešo, v kateri je zahteval hitrejše čiščenje oziroma pobijanje. Morija se je okrepila in na transportu proti Kočevju se je znašel tudi moj oče.

Ob začetku vojne ni imel niti 14 let. Kljub temu si je že leto kasneje kopal grob ob raciji italijanskega okupatorja, se nato skrival preko nove nemško italijanske meje, stražil v domobranski postojanki v Polhovem Gradcu, bežal iz zapora na Ljubljanskem gradu, bil obsojen na 20 mesecev prisilnega dela in poslan v nemško taborišče Dachau, se z domobranci umikal na Vetrinj, bil vrnjen v Jugoslavijo in v partizansko taborišče Šentvid nad Ljubljano.

Nato prav na tem mestu pod Macesnovo Gorico skupaj s stotinami svojih mladih in mladoletnih vrstnikov postavljen pred strojnice brez vsake sodbe in še manj krivde.

Ko je v času okupacije odšel iz domobranske postojanke, da bi pomagal doma na kmetiji, nato pa še pobegnil iz nemškega zapora, je bil sojen in za kazen dezerterstva poslan v Dachau. V brezno in smrt v Kočevski Rog pa je bil s strani osvoboditeljev poslan brez sodbe in brez kakršnekoli krivde. Pekel tega morišča in čas med umirajočimi sotrpini ga je zaznamoval za vedno.

Kar je zgrešila morilčeva krogla, je režim nadoknadil z vladavino strahu, ki je ubijala spomin in resnico.
Čas nepredstavljive groze in smrtne grožnje je pri dobrih ljudeh oblikoval stavek novoreka, ki se je glasil. “Bolje, da ne veste.”

Resnica je bila tako strahotna, da njenim drobcem sprva mladi nismo niti verjeli. Očitno je tako strahotna, da v 75 letih v Sloveniji še nihče ni posnel nobenega filma o tej tragediji, ki nas je usodno razklala. A resnica je kljub temu živela v malih otočkih, po nekaterih cerkvah, v zamejstvu in po svetu, med rešenimi in obvarovanimi. In med morilci, ki so v neprespanih nočeh strmeli v konec.

20. stoletje v Evropi je rodilo dva velika zla. Nacionalsocializem in komunizem. Na stotine milijonov ljudi je trpelo zaradi obeh. Slovenski človek še posebej, še prej pa so naši primorski rojaki izkusili jarem fašizma. Oba velika zla sta posnemala drug drugega in tekmovala med seboj v grozodejstvih. Oba sta bila genocidna.

Zlo je zlo zaradi svojega značaja in posledic svojih ravnanj in ne zaradi svojega ideološkega plašča. Zlo, ki se spopade s svojim dvojnikom zaradi interesov, zato še ne postane dobro. Zla se trajno tudi ne da odpraviti niti z maščevanjem, niti s pozabo, ampak samo z vladavino prava.
 
V naravi človeka je, da se upre krivici. V naravi človeka je, da si želi živeti svobodno in dostojno življenje. Posameznik, ki je bil potisnjen v vrtinec okupacije in državljanske vojne in je želel ostati zvest samemu sebi, pa velikokrat ni imel dobre izbire.

A odpor proti kateremukoli zlu je bil legitimen. Zato spoštujemo vse, vse posameznike, ki so se odločili iz tega nagiba in ki so se borili proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu. Vsi, ki so umrli v ali zaradi tega odpora, imajo pravico do imena in spomina, zaslužijo si dostojen grob in naše spoštovanje. Samo to je lahko trajna osnova narodne sprave Slovencev.

Nekaj, kar so svojci pobitih in vsi dobromisleči ljudje pred 30 leti na tisti prvi žalni slovesnosti tu v Rogu iskreno želeli, a so bili v glavnem prevarani. Zato smo šele danes, po 75 letih, prvič tu na mestu velikega morišča Slovencev.

In spravo bomo dosegli. Nekoč v prihodnosti. Danes na žalost še ne, saj so besede “še premalo so jih pobili” in klici ter grožnje s smrtjo drugorazrednim ponovno postali del našega vsakdana, neke izkrivljene, nove normalnosti. Mnoge bolj moti ne-prepoved nekega koncerta kot pa srhljivi odmev govorice, s katero so na tem mestu opravičevali množično morijo in zločin proti človeštvu.

Zato se moramo namesto tega, da bi živeli drug z drugim, še vedno truditi vsaj za to, da ne bi živeli drug proti drugemu, ampak vsaj drug ob drugemu. To nam zaenkrat za silo uspeva.

Moramo pa na tem svetem kraju groze tistim, ki po ulicah in trgih Ljubljane spet javno grozijo s smrtjo, zelo jasno povedati: Ne bomo vam dovolili, da Slovence ponovno pahnete v bratomorno divjaštvo. Preveč gorja je to slepo sovraštvo že povzročilo. Storili bomo vse, kar je treba, da vam to ne bo uspelo.

Kajti, zakopani v vsakdanje težave ter izzive vseeno tudi na tem mestu ne bi smeli spregledati bistva.

Kaj lahko danes odgovorimo tistim rojakom, ki so svoja mlada življenja pustili v tem breznu pod Macesnovo Gorico ali tistim v Smrečju pri Turjaku, ki so pod streli protikomunistične strani umrli tik pred koncem vojne?
Oboji združeni in dokončno spravljeni v smrti, nemo strmijo v nas žive in že 75 let molče sprašujejo: »Sta vas naša smrt in žrtev kaj izučili?

Odgovor je vseeno: Da. Resnica o vaši in zame neposredno očetovi usodi, ki je s polno težo legla na nas tik pred osamosvojitvijo, je s takšno silovitostjo pričala o tem, kam lahko pripelje nacionalni razkol v usodnem času, da smo storili res vse, da pol stoletja kasneje ne bi ponovno krenili v znano, grozljivo smer. In uspelo je.

Druga, povojna generacija, ki jo tukaj na svojevrsten način poosebljava s predsednikom Borutom Pahorjem, je leta 1991 kljub vsem mogočim slabim napovedim in obetom dosegla slovensko državo, ne da bi bila v tem neverjetnem, čudežnem podvigu naroda prelita bratovska kri.

Tudi zato imamo pravico, da vse brez razlik pokopljemo v označenih grobovih.

Da se vrnemo med civilizirane narode. Da vse umrle sprejmemo med naše občestvo in da postanemo celota. Da sovraštvu odrečemo domovinsko pravico ter se usmerimo v temeljno sporočilo naše ustavne himne, ki pravi: edinost, sreča, sprava, - naj spet k nam nazaj se vrnejo.

Prav na isti dan v letu, 25. junija 1991, natančno po 46 letih od grozovitega povelja o čiščenju in pobijanju, smo Slovenci vsemu navkljub postavili samostojno državo. Ideja, sanjana na Svetih Višarjah in skovana z Majniško deklaracijo, je meso postala.

Usodnemu razkolu navkljub Slovenci nesporno imamo v svoji novejši zgodovini obdobje, ki nas je v zelo veliki meri poenotilo in združilo s plemenitim ciljem. Imamo vrednotno središče našega naroda. Imamo sveti dan, ko si je slovenski narod edinokrat v svoji zgodovini res pisal sodbo sam.

Veličastna je bila ta sodba in če bi jo danes ponovili, bi bil rezultat plebiscita podoben. In ko je prišla ura preizkušnje, smo odločitev naroda skupaj branili sinovi partizanov in domobrancev. Sinovi preganjane in izgnane emigracije so se javljali kot prostovoljci v slovensko Teritorialno obrambo.  

Zato: delajmo za spravo, zdravimo rane, varujmo spomin in resnico. Na piedestal slovenske državnosti  postavljajmo v ospredje čas, ki nas je združeval.  

Tako bomo delali dobro za vse naslednje generacije naših potomcev. Imamo ustavo in ustavne vrednote, ki so skupne in za vse enake. Imamo samostojnost. Imamo skupne nacionalne in državne simbole. Imamo krasno domovino, imamo vrt sveta, ki mu ni para. Ko pridejo najtežje preizkušnje, dokazujemo, da zmoremo.  Zmogli bomo, čeprav pozno, vrniti ime in spomin tudi vsem nepokopanim. Vsem našim mrtvim. Bodi zdrava, domovina. Bog te živi!

Janez Janša, Kočevski rog
Janez Janša, Kočevski rog © p. Ivan Rampre


Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Papež Frančišek (photo: Michael Ehrmann / Cathopic) Papež Frančišek (photo: Michael Ehrmann / Cathopic)

Papež se pripravlja na zgodovinski obisk

Papež Frančišek bo ta konec tedna kot prvi papež v zgodovini obiskal Irak. Potovanje je leta 2000 poskušal izvesti že sveti Janez Pavel II., a mu zaradi političnih okoliščin ni uspelo uresničiti ...

p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček) p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček)

Kakšni so obeti za praznovanje velike noči?

Kot kaže nam gre v epidemiji počasi, počasi na bolje. Kako bo to vplivalo na večje odprtje cerkva in tudi praznovanje velike noči, smo v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, govorili s p. ...

O avtorju