Prof. Inka Stritar | (foto: Robert Božič)
Naš gost: V spomin prof. Inki Stritar
Naš gost Robert Božič
Sredi decembra lani se je tiho poslovila in odšla v večnost prof. Inka Stritar. Več kot četrt stoletja se je borila in si z vsemi močmi prizadevala, da bi država Slovenija popravila krivice, ki so se zgodile najprej z nacionalizacijo po II. svetovni vojni in potem po osamosvojitvi z zavlačevanjem postopkov denacionalizacije in nespoštovanjem lastnine na mnogih področjih. Stanje je pogosto primerjala z ledenim oklepom, ki ga je treba stopiti, za to pa je potrebno sonce. In marsikdaj je v isti sapi spraševala: » A boste temu soncu pomagali?«
Boste pomagali stopiti led?
Prof. Inka Stritar je bila prepričana, da je odprava krivic, ki jih je prejšnja država povzročala z zaplembami, nacionalizacijami, razlastitvami, agrarnimi reformami, ena temeljnih nalog samostojne Slovenije, žal pa so se temu procesu vedno znova postavljale visoke ovire v obliki nenehnega popravljanja in spreminjanja zakonodaje, zavlačevanja postopkov, nepravičnih odškodnin in še in še.
Kruha se prosi, pravice se zahteva!
Ga. Inka je bila načelna, rada je imela odkrit pogovor in ljudi, ki so z dejanji potrjevali svoje besede. Mnogi so se strinjali z njo, mnogi so ji v boju za prizadevanje za spoštovanje človekovih pravic, svoboščin in dostojanstva pomagali, a izpostaviti so se upali le nekateri.
Spominu prof. Inke Stritar smo posvetili minulo oddajo Naš gost in objavili pogovor z njo, ki je nastal zgodaj spomladi leta 2017. Zaradi naraščajočih škod po divjadi in zvereh so takrat v veliki predavalnici Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Hočah pri Mariboru pripravili Javno tribuno o upravljanju z divjadjo in zvermi in med drugim zahtevali takojšnje zmanjšanje škod po divjadi in zvereh ter evropsko primerljivo zakonodajo o gospodarjenju z divjadjo.
Prof. Inka Stritar nam je takrat zaupala zgodbo njene širše družine, še posebej njenega starega očeta Josipa Zupana, ki mu je oblast takoj po vojni zaplenila vse gozdove nad Mojstrano, septembra leta 1947 pa ga skupaj z njegovo ženo v 77 letu starosti strpala na živinske vagone in ga v zgodnjem jutru pregnala na kočevsko. V naglici sta z ženo s seboj lahko vzela le nekaj najbolj osnovnih stvari, Josip pa je vztrajal, da je s seboj vzel tudi pisalni stroj, na katerega je potem pisal pritožbe zoper sklepe tedanje »ljudske« oblasti.
Po štirih mesecih je zaradi vsega hudega doživel infarkt. Umrl je 23. marca 1948 v Kočevju. Oblast ni dovolila, da bi bil pokopan doma, dovolili niso niti, da bi ga pokopali v Ljubljani, kjer so živeli njegovi otroci... Pogreb je bil v Stari cerkvi na Kočevskem.
O svoji borbi za pravice ki po ustavi pripadajo lastnini
»To borbo, ki jo vodim, ne samo z bojevitostjo, ampak tudi z veliko ljubezni, sem dolžna svojemu rodu...« pravi prof. Inka Stritar, ki je kot 13 letno dekle doživljala to hudo zgodbo. Na svojega starega očeta je bila zelo navezana, saj je z njim preživela veliko časa, ta pa jo je od malih nog uvajal v svoje uspešno gospodarjenje na posestvu in ji zakonitosti že kot majhni deklici pojasnjeval in jo tako učil za življenje.
Evropa ima jasno postavljene norme, tudi pri nas jih moramo zahtevati!
»Ne samo da živimo v Evropi, da smo postali člani EU že leta 2004, pač pa imamo tudi mi, od leta 1992 tudi 33. člen ustave, ki govori o obstoju zasebne lastnine... Prav tako obstaja Konvencija o človekovih pravicah, ki jasno govori o varstvu zasebne lastnine. In če pogledam čisto praktično, le par kilometrov oddaljeni avstrijski sosed ima vse te pravice urejene, in smo jih imeli tudi mi, do konca II. Svetovne vojne,« nadaljuje prof. Inka Stritar. »potem je bila ta lastnina odvzeta in nacionalizirana, kasneje je bila do neke mere z zakonom o denacionalizaciji vrnjena, vendar ne z vsemi lastninskimi pravicami.«
Kmet ne more biti hlapec na svoji zemlji!
»Kdo pa nam daje hrano? Kmet! To je treba spoštovati in ceniti... dejmo se mi vsi združit, da te pravice dobimo in lepoto te Slovenije ohranimo! ... Ne samo prednikom, dolžni smo tudi našim potomcem. Tako kot se obnaša gospodar, tako se bo obnašal tudi njegov sin ali hči. Zato hrabro naprej,« je takrat pozvala prof. Inka Stritar.
Vabljeni da prisluhnete njenim besedam!
