Sara Jerebic: »Bog vsakega od nas sreča v bolečini.«

Radijski misijon | 04.04.2020, 20:05 Mirjam Judež

15. Radijski misijon smo sklenili s pogovornim večerom na temo »Si upaš živeti skupaj?«, ki ga je vodil Jure Sešek. K svojim razmišljanjem smo povabili tudi poslušalce. Na daljavo so bili z nami duhovnik Bojan Ravbar, župnik v Strunjanu in zakonca dr. Sara in dr. Drago Jerebic, predavatelja na Teološki fakulteti in zakonska in družinska terapevta v Zavodu Bližina, ki pravita da morajo imeti zakonci tudi pogum za »živeti skupaj«, saj ko zaljubljenost mine, se pojavijo strahovi.

 V nadaljevanju nekaj utrinkov iz pogovora, vabljeni, da mu prisluhnte v celoti v posnetku in se naročite na misijonski podcast.

Družina je najlepša šola za nas vse

Sara Jerebic: »Strah pred bolečino, da bi te tisti, ki ga imaš najrajši prizadel, ranil. Pred tem strahom, da te ne bi razumel, da se ne bi mogel s tabo povezati, ljudje pogosto doživljamo sram v smislu: nisem dovolj vreden, z mano je nekaj narobe. Zaradi tega ljudje bežijo iz odnosov, iščejo nadomestke, ker te je strah, bi se osramotil, da te ne bo slišal, razumel in to je bolečina. Pri nepovezanosti gre za obrambo pred to bolečino.«

Bojan Ravbar: »Živeti skupaj pomeni se žrtvovati, umreti v sebi, da zaživi drugi. Če pogledam, kako je živel Jezus. 30 let je živel v družinski skupnosti, kjer je bilo treba neprenehoma umirati v sebi, se odpovedati svojim željam, načrtom. Zato je družina najlepša šola za nas vse. Šele potem, ko je Jezus začel javno življenje, je samo tri leta deloval. Delal pa ni nič drugega, kot to, da je gojil to družinico apostolov okrog sebe, njihove medsebojne odnose, blažil njihovo rivalstvo, jih okregal, ampak popolnoma je dal v to družinico samega sebe, dokler se ni dal popolnoma za vse človeštvo, ker je hotel vse nas zbrati v eno samo družino.«

Ali vem, kateri so moji sprožilci?

Sara: »Če vedno želim iskati svoj prav, kar je normalno, če na isti problem gledava drugače, smo hitro v skušnjavi, da želim uveljaviti svojo voljo. Se lahko obujem v čevlje drugega? Tu je ta ljubezen, da pogledam, kaj je moževa želja, kje mu lahko jaz pridem naproti. To ni enostavno, ker nam včasih mož stopi na sprožilec, ko se v nas organsko sprožijo čutenja: od jeze, do strahu, prizadetosti, bolečine in reagiramo iz te bolečine.«

Drago: »Pred impulzi se ne moremo popolnoma zaščitit. Vsak mora poznati svoje sprožilce, ki se bodo vedno znova pojavljali, zato sozakonca opozorim, naj bo tu sočuten, razumevajoč. Tu je lahko zakramentalni milostni moment, ko nekdo z mano sočutno ravna, ko se prebudijo sprožilci. Če pa me nekdo pomiri, gre stvar lahko precej neproblematično mimo. Če tega ni, se zakonci drug drugega bojimo, kar je ravno nasprotje zakramenta zakona.«

Odnosi so sprožilci naših bolečin z namenom, da bi se lahko povezali in našli ljubezen

Sara: »Vsak od nas je v svojem otroštvu in tekom življenja nabral veliko ran in prask, pred njimi pa se zaščitimo z obrambnimi mehanizmi: da napadaš, si žaljiv, kritiziraš, lahko se pa umikaš. Vsak par ima svoj način funkcioniranja, ki ga razvije. Otroci lahko naše boleče točke še močneje prebudijo, ker se ne spomnimo, kaj se je dogajalo v prvih treh letih našega življenja, naše telo pa si je zapomnilo npr. občutek osamljenosti, neljubljenosti, nezaželjenosti. Odnosi so sprožilci vseh teh bolečin z namenom razrešitve, z namenom, da bi se lahko povezali in našli ljubezen. Tudi otroci bodo protestirali s svojim vedenjem, če se bodo čutili nerazumljene, neslišane. Lahko bodo imeli izpade, se začnejo prepirati, pretepati … To vse je klic po pozornosti. Me lahko slišiš, začutiš, najdeš? Ustvarjeni smo po Božji podobi, na način, da vemo, da preko trpljenja pridemo do vstajenja. Prav križ in bolečina v naših odnosih je ena možnost, da naredim nekaj novega, da se zavem svoje bolečine, da se ustavim in se vprašam, kako se počutim? Ja, prizadeta sem, ranjena. Kaj si želim? Povezanosti z možem. Kako bom to dobila? Gotovo ne s kritiziranjem, ampak tako, da mu pridem naproti. Kot možu tudi otrokom.«

Pet pohval in ena graja

Dr. Karel Gržan je v »Drugem pogledu« svetoval, da za lepše odnose za eno kritiko izrecimo najprej pet pohval. »Pogosto želimo dobro tako, da govorimo samo tisto, kar ni dobro. S tem vzdušje v družini zamorimo. Zlato pravilo je 5:1. Življenje je samo realno, ampak preden spregovoriš, kaj še ni, povej vse tisto (vsaj 5 stvari), kar je dobrega. Kot bi zemljo razrahljal in tisto, kar želimo spremeniti, pade v rodovitno, v odprto zemljo. Če nekdo govori samo, česa nisi, nas to tlači, smo v sebi nesrečni. Sreča ni dobitek, sreča je odločitev.«

Drago: »Mislim, da ta podatek izhaja iz študije raziskave iz Seattla, ko so skušali ugotavljati, kakšna je razlika med zadovoljnimi in nezadovoljnimi zakonci. Zadovoljni zakonci imajo 4x več pozitivnih reakcij in naklonjenih besed kot nezadovoljni. Če hočeš, da te človek posluša, ga ne smeš napasti. Če prideš z neko naklonjenostjo, če se čuti sproščenega ob tebi, lahko posluša tudi manj prijetno stvar, ki mu jo želiš povedati. Pomembno je, da zna vedno vsaj eden malo popustiti, da tudi kaj požre, je toliko umirjen, da počaka in potem gredo družine in odnosi bolj normalno pot naprej.«

Molitev kot opora in terapevtsko sredstvo

Oglasil se nam je poslušalec Franci iz Ljubljane in zaupal, kako sta z ženo v težkih preizkušnjah našla veliko moč in oporo v molitvi.

Bojan: »Skupna molitev je zelo pomembna. Jezus je obljubil nekaj izrednega: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« Ko se družina dobi skupaj, potopljena v molitev, ti postane vse, kar delaš, ena sama molitev (molitev ni samo verbalna ali miselna). Mama pripravi zajtrk, oče kaj drugega in so vsi vključeni skupaj in to postane ves dan en pogovor z Bogom. Recipročnost: Bog v nas in mi v Bogu. V tem času, ko smo veliko skupaj, ali znorimo ali pa še bolj poglobimo te odnose, ki prikličejo Boga. Vidim, kaj se dogaja v italijanskih bolnišnicah. Umirala je ženica in zdravnica je bila ob njej in ženici rekla: »Mi smo z vami!«, ji stisnila roko. Umirajoča jo poboža po obrazu. To je obhajilo z bratom. Ker Jezus pravi: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Če naredim bratu karkoli dobrega, je Jezus tukaj, Ga sprejmem in tako se obhajam z Njim. Tudi molitev me združi z Njim.«

Sara: »Ogromno raziskav imamo, sploh pri ljudeh, ki so doživeli travme, težke dogodke. Tisti, ki so molili, so veliko prej okrevali kot tisti, ki niso. Kaj je pri molitvi pomembno? Najprej, da si vzameš čas za tisto, kar imaš rad in da se lahko notranje umiriš. Kot terapevt vedno vprašam, kako vidite Boga, kako mislite, da Bog gleda na vas? Če nekdo doživlja Boga kot Nekoga, ki je daleč in se ne zanima zate, ima občutek, da se tudi drugi ne zanimajo zanj in to je močna bolečina. V terapiji ljudem pomagamo ponovno odkriti ljubezen. Da lahko te rane in bolečine, zaradi katerih ne morejo verjeti in upati v odnose, pozdravijo in spustijo ljubezen v svoje odnose.«

Bog vsakega od nas sreča v bolečini

Sara: »Poskusimo razumeti posameznika. Vse, karkoli kdo naredi, tudi če je njegovo vedenje nesprejemljivo, to dela iz svoje bolečine. V partnerskem odnosu, ko se nekdo počuti neljubljenega, ko se drugi grdo obnaša, ali lahko jaz vidim v njegovih očeh odsev svoje bolečine? V partnerskem odnosu je tako, če enega boli, tudi drugega boli. Da smo do te bolečine sočutni. Taki ljudje morda niso imeli izkušnje, da jih nekdo ljubi, da so nekomu pomembni. Bog je tam za vsakega izmed nas in vsakega od nas sreča v bolečini. V življenju se dogajajo travmatični dogodki in nimamo nadzora nad njimi, imamo pa nadzor nad tem, kako se bomo odzvali na drugega, ko je on v tej bolečini.«

Poslušalka Karmen je zapisala: »Za odnos je potrebna oseba. Sem mami najstnic,več kot 10 let ločena. Kljub trdni veri hrepenim po skupni molitvi, osebi, odnosu. Kako v dani situaciji rasti?«

Bojan: »Prvi odnos je gotovo odnos s to bolečino, ki jo nosi v sebi in je še ni razrešila. Če bo tej bolečini znala reči »da«, da ima vero, bo morda to celo odločilen otrok. Drugi korak so njeni otroci. Vsak dan jih pogledati z novim pogledom, kot bi jih prvič videla. Srečko Kosovel pravi: »Jaz sem smehljajoča se luč novemu življenju.« Vsak dan je moja hči, človek, ki ga srečam, en nov obraz, novo življenje in jaz mu prinašam smehljajočo luč. In vsak dan ne živeti zaprt v svojo bolečino, ampak se odpreti. Tako mi postane bližnji pot do luči.«

Drago: »Razvezanih oseb je ogromno. Osebe, ki se odprejo, so v nekem odnosu z ljudmi, katerim se odpirajo in zdi se mi, da ta poslušalka ni sama. Če ve, da jo ene stvari bolijo, potem ve, da ne bo teh stvari nezavedno prenašala na otroke, da bi želela, da otroci poskrbijo zanjo, ve pa, da bo poskrbela zase. Ko otroci vidijo, kako se mama bori in je v težki situaciji, je to velika dediščina za otroke, saj vedo, da je bilo njeno življenje težko, a mama se ne vda, poišče pomoč, se nasloni na nekoga.«

Kaj lahko naredimo, da nam bo vsem lepše v naših odnosih?

Sara: »Bistvo našega bivanja so odnosi in pomembno je, kaj bomo vložili v odnose. Najprej čas za pogovor in to, se lahko vsak dan posebej zavedam, kaj čutim in doživljam v svojem telesu. Če sem prizadeta, me boli, da govorim o svoji bolečini in da imam vsak dan možnost izbire, kako se bom odzvala, ker ljubezen je tista, ki bo edina ostala in je. Včasih začnemo hitro kritizirati, če pa se ustavimo v molitvi, se povežemo sami s sabo in se vprašamo, kaj doživljamo na telesu, začnemo o tem govoriti in se drugače odzivati. Prej smo rekli 5 pohval. Raziskave so pokazale, da če mi otroka veliko popravljamo, se bo ta vzorec v njegovih možganih utrdil in bo otrok imel neprimerno vedenje. Če mi hočemo, da se drugi lepo obnašajo do nas, tudi mi utrjujmo lepo vedenje do drugih. Če želim pohvalo in sprejetost od moža, ga ne bom napadala, ampak v njem iskala dobro. Pred kritiko pa se raje ugriznimo v jezik.«