Tomaž Erzar: Ranjeno srce se obda z obzidjem, kdor se mu približa, je polit z vrelim oljem

Duhovnost | 03.04.2020, 11:28 Rok Mihevc

V Drugem pogledu smo gostili Tomaža Erzarja, ki je spregovoril o čustveni bližini, »ki je bila še pred nekaj desetletji zelo čudna beseda, vprašanje je, če ni bilo takrat za bližino dovolj že to, da v odnosu med dvema ni prepirov ali nasilja, ampak spoštovanje in obzirnost. V svetu, kjer so ljudje drug od drugega pričakovali samo kaj slabega, je bila vljudna prijaznost največ, kar so si upali zaželeti od bližine z drugimi ljudmi.«

Danes smo glede bližine bistveno bolj zahtevni, zato tudi uporabljamo izraz čustvena bližina, ker želimo poudariti, da ljudje potrebujemo čustveno zbližanje in čustveno uglašenost, da bi lahko polno živeli. Želimo si, da bi bili na varnem drug ob drugem, ne pa drug pred drugim, če tako rečemo. Biti varen drug ob drugem pomeni, da se prav zaradi naklonjenosti in sočutja, ki ju izžarevamo drug do drugega, lahko umirim. Strahovi so zaradi tega malo manjši. Lahko si rečem, saj bo šlo, vse je v redu. Temu bi lahko rekli nova normalnost, ampak je še več, je odkritje neizmerne moči, ki nam jo daje povezanost z drugimi. Kdor je povezan vsaj z eno osebo, ki mu je naklonjena in ga sprejema, razume, podpira, opogumlja, lahko iz tega vira črpa vso polnost življenjske moči.

Danes si lahko zamišljamo podobo moža in žene, ki se zbližata drug z drugim tako, kakor si tega nista upala niti sanjati. Postopoma sta spoznala, da sta drug drugemu lahko naklonjena, kakor sta naklonjena svojim otrokom. Kar bo še njiju presenetilo. Njuna začetna privlačnost bo sčasom dobila globino, zaradi katere bosta drug drugemu najbližja. Lahko bi rekli, da se kakor usmiljena samarijana sklanjata drug k drugemu, in si seveda tudi obvežeta rane. Včasih tudi rane, ki sta jih prizadela drug drugemu.

Večkrat ugotavljamo, da je za bližino potrebno, da nekdo odpre srce in da se nekdo drug tega ne ustraši, kajti v našem srcu se včasih skrivajo veliki strahovi. Če odprem srce, iz njega lahko pogledajo črne misli, strahovi, in še vsi neprijetni odlomki moje preteklosti. V tem smislu bližina ni prijetna, niti zabavna, niti udobna, in sploh postane odveč.

In to je gotovo največja uganka bližine ali intime, da namreč ljubljenega človeka najlažje ranimo in da s tem nevede poskusimo ozdraviti svoje rane. To je uganka, ali pekel, čudež pa je, če se tega zavemo, če svoje rane pokažemo in prosimo za oporo in bližino. O tem bomo rekli kakšno besedo še v nadaljevanju.

Danes je čustvena bližina takorekoč postala obvezna sestavina odnosov z našimi bližnjimi, z otroki, starimi starši, z ženo, možem in vsemi drugimi ljudmi, ki jih poiščemo, kadar smo v stiski. Ti ljudje se lahko spustijo v naše srce, kar včasih ni lahko, ker mi srca ne nosimo na pladnju in ker je naše srce večino časa obdano s strahom. Ti ljudje znajo in hočejo priti do naših včasih še neizrečenih potreb in nam, kadar nas te potrebe presegajo, nudijo oporo. Naše potrebe nas včasih spremenijo v čisto nemočne majhne otroke, ki se teh potreb niti ne zavedajo. Ti ljudje takrat odgirajo vlogo naših staršev, kakršnih morda nikoli nismo imeli. To bi lahko bila zanimiva definicija bližine. Nekdo, ki vidi v naše srce, kakor sami vidimo vanj. Bližina je v prvi vrsti bližina med srcem in toplim pogledom, toplo besedo, toplo roko.

Večkrat ugotavljamo, da je za bližino potrebno, da nekdo odpre srce in da se nekdo drug tega ne ustraši, kajti v našem srcu se včasih skrivajo veliki strahovi. Če odprem srce, iz njega lahko pogledajo črne misli, strahovi, in še vsi neprijetni odlomki moje preteklosti. V tem smislu bližina ni prijetna, niti zabavna, niti udobna, in sploh postane odveč. Ker si nihče ne želi gledati predolgo in zelo natančno v svoje srce, to je sposobnost, ki se zdi malo pretirana in nepraktična. Vsaj v svetu, kjer je odprtih bolečih src preveč. Ampak, to je najbrž zdaj jasno tudi bolj praktičnim ljudem, se bodo ta srca pozdravila samo ob drugih odprtih srcih, ne z denarjem, ne z oblekami in kar še pošiljamo tja daleč. Pogled v moje srce je kakor vaja, in dokler to srce ni pozdravljeno in očiščeno, je to naporna in boleča vaja, ki ji včasih rečemo kar molitev.

Morda bo zaenkrat komu še čudno in nerazumljivo, da je odpiranje srca povezano s tem, da nam bližnji povzročijo bolečino, nas razočarajo ali zapustijo. Poglejmo, kako se to zgodi. Ranjeno srce se zapre in obda s obzidjem, ker je nezaupljivo in previdno. Kdor se približa obzidju, bo polit z vrelim oljem. To je cena bližine, ki jo postavi naše ranjeno srce v strahu, da ne bo ponovno ranjeno. Kar je najbolj čudno, pravzaprav nemogoče v taki situaciji, je to, da bi se dve ranjeni srci lahko zbližali, ne da bi se ranili. To so res težke besede za tiste trenutke, za tiste petkove popoldneve ali sobotna jutra doma, ko bi se želeli nekako pretihotapiti skozi življenje in skozi odnose z bližnjimi, ne da bi nam ti odnosi odprli srce.

V ta svet obzidanih src, če tako rečemo, prihaja po krščanskem izročilu in verovanju enkraten človek, Božji sin, ki pozna bolečino in osamljenost ljudi, zaprtih v trdnjave lastnih strahov. In bi se rad zbližal z ranjenimi ljudmi. Drugačnih tako ali tako ni: so ljudje, ki zaradi svojih ran povzročajo rane drugim, in so ljudje, ki zaradi ran, ki so jim jih povzročili drugi, povzročajo rane spet drugim. Ta enkratni človek drvi v pogubo, ker stoji pred neštetimi trdnjavskimi vrati in se polno zaveda, da se drugače ne bo mogel dotakniti najbolj ranjenih src. Src, ki so ranjena do smrti, čeprav še utripajo, in sejejo smrt. Končujeva z željo, da bi se naša srca odprla božji bližini, da bi se naužili te bližine in da bi nam postala domača.