Verjamem v veselje!
Naš pogled | 07.04.2020, 14:30 Alen Salihović
Ob vstopu v veliki teden leta 1990 se je na ulicah in na voliščih trlo ljudi. Prve demokratične volitve so dale jasno sporočilo: Gre za Slovenijo. Gre za demokracijo. Gre za samostojno in novo pot, ki jo kaže tudi velika noč. Prinaša upanje in veselje do življenja. Prinaša ju, čeprav ju morda ne zmoremo zaznati.
V Komisiji Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci so zapisali, da imajo prve demokratične volitve pri nas pred tremi desetletji na prvi pogled malo skupnega z današnjim spopadom s smrtonosnim virusom. „A kakor pred tremi desetletji, so tudi tokrat na preizkušnji naša državljanska zrelost, odgovornost za vso skupnost ne glede na politične razlike, medsebojno zaupanje, sodelovanje in enotnost. Vse to pa nas spet opozarja, kako odločilne so vsake volitve, kajti z njimi si postavimo oblast, od katere je prav v kriznih trenutkih, ki jih nikoli ne bo zmanjkalo, odvisno skoraj vse." Težke besede, ki jih človek ne razume takoj. A so besede, ki stojijo. Trdno stojijo.
30 let pozneje je bila cvetna nedelja zelo drugačna. Ulice in vasi so bile prazne. Ni bilo sprevodov s konji, ki bi vozili presmece oziroma butarice, ni bilo mož in žena, ki bi v narodnih nošah dvigali povezano cvetje in zelenje, ni bilo tekmovanj za najlepši in največji presmec oziroma butarico... In veselje so marsikje skazile tudi težke odločitve koga dati na čakanje, komu prekiniti zaposlitev, na kakšen način rešiti podjetje in skupnost, komu pomagati...
Ob tem pomislim na zvonove domače cerkve, ki so zaradi popravila bili nekaj časa tiho. Šele danes se zavedam, da je bil molk zvonov potreben in pomemben za spoznanje moči epidemije in za mojo osebno pot. Ko danes slišim te zvonove je, kot bi bil molk, ki ga čutim ob tej epidemiji, vzet v neverjetno globoko morsko globel.
„Sredi osame, v kateri trpimo zaradi pomanjkanja čustev in srečanj, ko izkušamo pomanjkanje tolikih reči, prisluhnimo še enkrat oznanilu, ki nas rešuje: Vstal je in živi z nami," je dejal papež Frančišek. To je misel, ki daje moč!
Čeprav čutim, kako težko je, verjamem v veselje. Zakaj? Pri meni so ga naznanili zvonovi cerkve svetega Vida, ki so začeli vsaj mojim ušesom dosegljivo oglašati večer pred zgodovinskim „urbi et orbi", blagoslovom „mestu in svetu". Kot bi želeli sporočiti, da se pripravlja nekaj velikega, nekaj mogočnega, nekaj, kar bo premagalo strah, ki je vzel že več tisoč ljudi, po zadnjih podatkih več deset življenj tudi v Sloveniji.
V večeru zadnjega postnega petka v marcu je pogled na Trg svetega Petra sicer za trenutek vzel veselje. Opazovali smo lahko le praznino. Razlegala se je tišina. „Ganljivo, spokojno, duhovno. Bog nas usliši," sem prebral v sporočilu, ki sem ga takrat prejel. V trenutku se je vrnilo upanje, da bo prišlo veselje. „Ne veseljačenje, ampak veselje," je bil drug poudarek. Ne moremo živeti v bolnem telesu. Če tega telesa sami ne zdravimo, tudi ostali ne bodo zdravi.
Družbena omrežja so te dni polna veselja, polna „hozane". Pisani presemci oziroma butarice pred televizijo oziroma računalnikom so dokaz, kako vsi skupaj verjamemo, da lahko začnemo na novo, čeprav nam morda zdajšnja izolacija jemlje pogum za to.
Prav tako se zavedamo, da bo letošnja velika noč povsem drugačna. Ne bo tradicije zadnjih let - zbiranja ob svetem tridnevju, iskanja Marte na veliki petek, ali ima oblate, ne bo dolgega slovesnega sprevoda ministrantov in župnika, ki vse uredi, ne vesele aleluje na velikonočni ponedeljek na dvorišču župnije... Bo le podoživljanje tega utripa iz preteklosti prek radia in televizije.
A vseeno sem trdno prepričan, da nam že praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marec, kaže pot. Marija je Jezusa pod srcem nosila devet mesecev, da se ga je nato veselila.
Ne smemo se pustiti potlačiti času. Veliki petek ni poraz, ampak napoved zmage in začetek veselja. Ob tem ne bodo odveč besede, ki so jih zapisali v Komisiji Pravičnost in mir, da je varnost nas samih, naših družin in najbližjih ter nenazadnje naroda in države samo naša sveta dolžnost. Nihče drug ne bo poskrbel za nas.
Spoštovani! Naši starši, dedki, babice, sorodniki in prijatelji so leta 1990 dokazali, da je mogoče verjeti v sanje. Mi danes nosimo odgovornost, da te sanje obnovimo. Tokrat za spremembo ne na ulicah, ampak tako, da ostanemo doma, zaradi česar pa prazniki ne bodo nič slabši. Le ustaviti se moramo, prisluhniti in se veseliti!
