Alenka Rebula: Napor nas zasvoji

Sol in luč | 24.02.2020, 08:29 Rok Mihevc

Imate tudi vi občutek, da ste venomer na zatožni klopi? Pa veste, kdo vas je na klop posadil? Nenehno nas preganja misel na to, česa še nimamo, kaj moramo še ustvariti, kaj moramo preprečiti in kaj pridobiti, da bo naš jutri varen? Ne more biti varen. O teh in drugih življenjskih vprašanjih je v oddaji Sol in luč govorila psihologinja Alenka Rebula. Nekaj njenih misli …

Veriga, ki jo vlečem za sabo, naredi naš korak težji

Druga beseda za občutke odrešenosti, ki bi bila lahko blizu tudi nevernemu človeku, je lahko mirno življenje, v katerem dam lahko od sebe vse tisto, kar zmorem in ne vlečem za sabo nekih verig. Vse kar je veriga, naredi naš korak težji in zato moramo v svojo pot vložiti veliko napora. Napor nas dela nesproščene in tudi neljubeče, kadar smo v skrajnem naporu stiskamo zobe in ne vidi ljudi ob sebi, ne more sočustvovati, tudi ne more dobro razmišljati. Napor nas zasvoji. In če naporu dodamo še hitenje, ne samo da je težko, ampak da je narejeno v čimkrajšem času, potem si pa popolnoma slep. Te obvladuje tista stvar, ki jo moraš narediti.

Svojo vrednost merimo po uspehih

Ljudje si nalagamo dolžnosti in vse stvari, ki nas obremenjujejo predvsem zato, ker imamo prevelika pričakovanja do sebe. Svojo vrednost merimo po uspehih, katera bo tista naša ocenjevalna lestvica, s katero smo nenehno v odnosu. Če bi bila naša ocenjevalna lestvica tako preprosta, da bi želeli biti samo v ljubezni in odprtosti, potem ne bi bilo tako zakomplicirano. Bili bi pač zbrani na to, koliko je tega v nas in kako se naj naravnavamo. Tako kot loviš veter, ko jadraš in veš kako se moraš obrniti, da bo šlo naprej. Kadar smo v tej drži, smo spravljivi, znamo počakati, sprejemamo svoje meje, vemo, da ne moremo ukazovati. To je značilnost ljubezni.

To, kar danes imam, je kot roža, ki je polna semen

Vsak od nas ima vsaj eno osebo, ki ji je draga, ki ga je pripravljena podpreti. Vsi imamo okoli sebe polno možnost, da gledamo lepoto, da se srečujemo s tem, kar je vredno, da sežemo po knjigi ... Virov dobrega počutja in občutka hvaležnosti je veliko. Ampak ljudje se ob tem ne ustavljajo, ker mislijo česa nimajo, kaj morajo še ustvariti in pridobiti, da bo jutri varen. Jutri ne bo varen. Jutri se bom ukvarjala z varnostjo jutri, s tem kar bom imela jutri. Ne vem kaj bom imela. Danes se ukvarjam s tem. To, kar danes imam, je kot roža, ki je polna semen. Če jaz to vidim in pustim, da dozoreva, to gre v seme in to imam tudi za jutri. Če pa pustim, da to vse odcvete in gre v nič, jaz ne črpam iz svojih dni, grem mimo tega, kot kdo, ki bi imel lep vrt, stalno hodi mimo, a ga ne gleda in ne neguje.