Jedilni list
Na jedilnem listu seznam sendvičev in vprašanje »Zakaj si tukaj?«
| 15.05.2019, 09:31 Rok Mihevc
John Strelecky je diplomiral na univerzi za aeronavtiko in postal pilot. Zaradi težav s srcem, je moral zamenjati poklicno pot, zato je dokončal še šolo za menedžment. V oddaji Sol in luč smo poslušali nekaj odlomkov iz njegove knjige »Kavarna na koncu sveta«, ki je izšla pri založbi Učila in je postala svetovna uspešnica.
Prijel sem jedilni list in si ogledal prvo stran. Čez celotno zgornjo polovico se je bohotil napis »Dobrodošli v Kavarni vprašanj«. Spodaj je z majhnimi črnimi črkami pisalo »Preden naročite, se pozanimajte pri našem osebju, kaj bi lahko pomenilo, da ste tukaj«.
»Upam, da to pomeni kaj dobrega za pod zob,« sem pomislil in odprl jedilnik. Na straneh v nadaljevanju je bila predstavljena ponudba, običajna za restavracije. Levo zgoraj so bile naštete jedi za zajtrk, na levi spodaj so bili sendviči, predjedi in solate so bile desno zgoraj, pod njimi pa glavne jedi. Ko pa sem jedilni list obrnil, me je čakalo presenečenje. Na zadnji strani je bil napis »V razmislek med čakanjem: ZAKAJ SI TUKAJ? SE BOJIŠ SMRTI? JE TVOJE ŽIVLJENJE IZPOLNJENO? »Tole pa ni podobno listanju športnih strani,« sem pomislil...
Kavarna na koncu sveta je prva izmed sedmih knjig in na vaši strani piše, da je ta knjiga nastala v kar 21 dneh, v katerih ste pisali cele dneve. Bi lahko z nami delili to izkušnjo?
Seveda. Ko sem se vrnil s potovanja po svetu, sem popolnoma zaupal svoji intuiciji, kar se zgodi, ko se naučimo premagovati ovire. Ko gremo na primer v državo in ne poznamo jezika, ali kulture. Preskrbeti si moraš hrano in prenočišče, spoznavaš ljudi, nasloniš pa se lahko le na notranji kompas. Ko sem se vrnil, sem začel pisati. Če ne bi tega naredil takoj po potovanju, ko sem se počutil zelo navdihnjenega, bi se mi to zdelo absurdno. Toda zaupal sem procesu. Usedel sem se in začel tipkati. In to sem ponavljal iz dneva v dan. Nikoli nisem imel vizije o tem, kaj bom napisal. Preprosto sem sedel in se prepustil, da me je tok pisanja odnesel. Izkušnja me je popolnoma prevzela.
Po 21. dneh sem bil zadovoljen. Kar sem napisal, se je dobesedno prelilo prek mene in nisem vedel, kaj sem pisal. Natisnil sem strani in jih nekaj časa pustil pri miru in ko sem končno prebral napisano, sem bil zelo zadovoljen. Bila je izjemna izkušnja. Če ne bi naredil prvega koraka v svet, mi drugi korak, da postanem pisatelj, ne bi uspel.
Težko je spregledati podobnosti med glavnim junakom iz knjige in vašo izkušnjo s pisanjem. Oboje bi lahko opisali z besedami, ki jih uporabite tudi v knjigi, območje somraka.
Res daje tak občutek. Vedno pravim, da sem sam prvi, ki je prebral to knjigo. Kar lahko povzamemo iz te zgodbe je, da nikoli ne vemo, kam gremo. Pred leti nisem vedel, kaj mi bo prinesla ta izkušnja. Nisem vedel, da bo s seboj prinesla senzacijo, ki je prevedena v 42 jezikov, in da bo vodila v naslednjih 10 knjig. Seveda pred leti tega ne bi mogel vedeti, ampak v tistem trenutku, sem vedel, da mi bo ta korak prinesel občutek izponitve. Da živim svoje življenje. Moral sem si nadeti nahrbtnik in stopiti v svet. To je glavno sporočilo knjige. Mislimo, da moramo imeti vse urejeno, preden se podamo na pot. Toda včasih lahko vse uredimo tako, da naredimo prvi korak.
V knjigi je kar precej simbolizma. Prehranjevanje s preprosto hrano, je lahko simbol vsakdanjega življenja. Ste kdaj razmišljali kaj pomeni število 3? Pred kavarno so namreč parkirani trije avtomobili.
Zanimivo, da ste rekli to simbolizmu, ker ko je vse teklo iz mene, se tega sploh nisem zavedal. In še danes se mi kdaj zgodi, da odkrijem nove stvari o svoji knjigi. Zelo rad bi vam rekel, da sem to naredil namenoma. Ampak to ni bilo načrtovano. Tako kot pri vseh ostalih knjigah, ki jih pišem po podobnem principu. Včasih se moram pri pisanju ustaviti, da se zavem kaj sem napisal. Res ne vem od kje to pride, toda vem, da je to nekaj izjemnega. Rad pišem zato, ker vem, da delam nekaj kar me presega.
