Nataša Ličen
Ta veseli mesec
Slovenija Nataša Ličen
Kdo ve, kaj bi rekel ali pesnil o današnjem času naš največji poet? Kaj bi ga z-bodlo, čemu bi oporekal in komu bi slavo pel? V času njegovega rojstva, no, v času celotnega njegovega življenja, tako "bleščavega" in razbohotenega decembra, kakršnega smo si mi izoblikovali, ni bilo.
"Ta veseli dan" je nacionalni poklon dr. Francetu Prešernu, poklon besednim mojstrovinam in kulturni zapuščini našega največjega pesnika.
Pomenljiva je umestitev tega dne, v začetku sklepnega štiritedenskega obdobja, v decembru, ki ga lahko preimenujemo v kar "Ta veseli mesec".
Praznik kulture-kulturnega se iz plemenite vsebine marsikje razvije v njegovo nasprotje, v neokusno, pretirano decembrsko okrasje, opeharjeno vsakega kulturnega premisleka, do včasih prav nekulturnega veseljačenja.
Veseli december, praznični december, mesec norih, včasih tudi brezglavih zabav in proslavljanj, mesec razsvetljenih ulic, blišča izložb in nasičene ponudbe trgovin.
Mesec dobrih mož, obdarovanj, prepolnih miz, pa tudi mesec osamljenosti, razočaranj, izpraznitve, evforije, norosti, mesec pretiranega trošenja, tudi prenajedanja in omamljanja.
December je mesec nasprotij.
V naši družbi mesec, ki izgublja prvotno mu zadani smisel. Slednjega so nekdaj našli v osmišljanju svetlobe in teme, njunega izmenjavanja, na simbolni ravni v vseh mogočih prenesenih pomenih, je mesec, ki kliče k ravnovesju, uravnoteženju vseh mogočih nasprotij, ki se vrtinčijo v nas.
Advent je čas premišljanja. Čas za razmislek o narejenem, čas za odgovoren vstop v ne najboljše, in za odločitev obogatitve (podvojitve), tistega, kar je dobro.
Svetloba in tema, v neprenehnem izmenjavanju in dopolnjevanju, vendarle tvorita končno enovitost. In, kje smo v tem dodajanju, obteževanju decembra, iz leta v leto siloviteje, izgubili misel na "enost", na dopolnitev in uravnilovko, po kateri hrepeni sleherna duša?
Saj ne hrepenimo po pretiravanju, po zasičenosti, po hrupu. Ali pač?
Hrepenimo po miru, pomiritvi. Sla kopičenja je klic po notranji praznini. Vsak bi raje izbral manj, a bolj pristno, kot več, a tisto hladno. Se motim?
December se res da začne s ta veselim dnevom, ob koncu pa se žal pri nekaterih sprevrača v vse bolj naveličan in izčrpavajoč mesec.
Tega nočemo. Tisti, ki vemo, kaj pomeni advent, ali ga vsaj želimo razumeti, ga doživeti, ki ta čas dolgih večerov jemljemo resno in nas pretirani blišč ne pre-slepi.
Naša luč se komaj vidno prižge, v tihoti večera, ob tihem omizju ali ognjišču, v skriti kamri naših zasebnih, najiskrenejših občutij in misli, ne mami nas zunanje, ampak vabi globina notranjega.
Taki ali tako naravnani, december ne doživljamo kot mesec nasprotij. Sprejemamo ga kot priložnost, da v njem lahko znova ulovimo ravnovesje, uglasitev v sebi in z drugimi, da se čemu odrečemo v dobrobit drugega (saj smo najbolj obdarjeni v veselju sočloveka), oviti v drobne priložnosti, ki nas vodijo k osnovni in ključni vrednoti decembrskega praznovanja, k polnejšim odnosom s seboj, ljudmi, ki so nam dragi, in z Bogom.
Te polnosti ne bomo začutili brez priprave, brez odrekanj, brez hrepenečega pričakovanja, brez stopnjevanja, vse do doseženega prazničnega vrhunca, ki se simbolno zgodi na božični večer, z rojstvom Ljubezni - katere največji izraz je v medsebojnem podarjanju. Naj bo december mesec veselja, bližine, pa tudi tišine, umiritve, notranjih pogovorov, razmisleka o doseženem in o možnostih osebnostne rasti.
December, mesec nasprotij.
Čas, ki se ga mnogi razveselijo. So pa žal med nami tudi takšni, ki ga s tesnobo čakajo. Množica je obdarovana, njih pa se nihče ne spomni. Želim, da bi bil december vam po meri. Bom zamižala na oko ob pretiravanju z zunanjimi okrasitvami, da bo le luči med nami več in čutečega podarjanja skozi mile poglede, spoštljive dotike, pozorna dejanja in izbrane besede. To naj bodo darila, ki si jih bomo v tem veselem mesecu podarjali.
