Tone Gorjup
Kontrarevolucionar
Slovenija Tone Gorjup
Jubileji so priložnost, da obudimo spomin in se podrobneje seznanimo z dogodki ali ljudmi, ki so zaznamovali našo preteklost. Ko sem pripravljal kratek pogovor z zgodovinarko Heleno Jaklitsch ob 60. obletnici smrti škofa Gregorija Rožmana, me je zanimalo, kako ga prikazujejo danes.
Presenetil me je dokaj kratek zapis v Slovenskem biografskem leksikonu, ki je dostopen na spletu pod domeno Slovenska biografija. V nekaj vrsticah je predstavljena njegova življenjska pot, večina kratkega zapisa pa je namenjena prikazu njegovega zločinskega delovanja. Avtor zapisa, Metod Mikuž, je pri tem uporabil besednjak iz časa trde revolucije. Pisanje je povzel z besedami: »Rožmanova krivda je v tem, da se je ob veliki revolucionarni prelomnici v zgodovini slovenskega naroda obrnil k reakciji in kontrarevoluciji in ne na stran velikanske večine Slovencev, kar bi bil - za časa in pod pogoji okupacije in NOB - kot Slovenec moral storiti.«
Metod Mikuž, ki ga je škof Rožman leta 1935 posvetil v duhovnika, bi o škofu lahko povedal marsikaj, saj je bil nekaj časa njegov tajnik. Posvečal se je zgodovini in zato do potankosti poznal škofijski arhiv in ga uporabljal za svoje raziskovalno delo že pred vojno, po njej pa v vlogi oblastnika. Ko je Mikuž odšel v partizane, ga škof Rožman sprva ni suspendiral, saj se je zavedal, da tudi partizani potrebujejo duhovnike. Mikuž, ki je pozneje zbiral gradivo za potrebe procesa proti škofu Rožmanu, je dobro poznal škofovo predanost slovenstvu že na Koroškem in tudi pozneje. Vedel je, kaj vse je storil kot predavatelj na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Poznal je njegovo pastoralno delovanje v vlogi duhovnika in pozneje škofa, dar govorništva, zavzetost za duhovno vodstvo mladih in tudi to, da je bil Rožman mož vere … Poznal je njegov odklonilni odnos do komunizma. Škof je pred vojno večkrat javno in jasno spregovoril o njegovi brezbožnosti, zvijačnosti, maščevalnosti, zločinskosti in protinarodnosti. V času vojne svojih pogledov na komunizem ni spremenil, saj so se potrdili v likvidacijah vidnih duhovnikov in vplivnih vernikov. Obsojal je revolucionarne metode komunizma, njegove zločine, ne pa človeka. Mikuž je vedel tudi to, s kakšno zavzetostjo je škof med vojno skušal pomagati številnim ljudem in mnoge tudi rešil iz rok okupatorja. Pri tem ni razlikoval med komunisti, kristjani ali Judi. Vztrajal pa je: »Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in najhujša nesreča za slovenski narod«.
Z Mikuževim zapisom v Slovenski biografiji in podobnimi propagandnimi prikazovanji škofa Rožmana, se je njegova podoba marsikje ohranila do danes. Zakaj? Kot kaže, nekdo za opravičevanje svojih zločinov še vedno rabi nasprotnika, zato njegovo izkrivljeno podobo ohranja. Pričakovali bi, da bi nekateri zavzeti zgodovinarji, ki se borijo proti »reviziji zgodovine«, skušali zabrisati vsaj sledi, ki jasno dokazujejo, da smo imeli revolucijo. Pa nič. Upam, da bo ekipa, ki ureja Novi Slovenski biografski leksikon, škof Gregorija Rožmana kmalu predstavila v drugačni in popolnejši podobi.
V zdomstvu vedo, kdo je bil škof Rožman. Organiziral je dušno pastirstvo med izseljenci, jih obiskoval, opogumljal, jim pisal pastirska pisma. Skrbel za nove duhovne poklice ter duhovnike in sestre pošiljal tja, kjer so jih rabili. Imenovali so ga kar potujoči škof, misijonar. Našel je čas tudi za pregnane Kočevarje. O tem so v zdomstvu marsikaj povedali in zapisali že pred njegovo smrtjo, pa tudi po njej. V Sloveniji so po osamosvojitvi nekateri zavzeti raziskovalci na podlagi številnih dokumentov postopno razkrili, da je lik škofa Rožmana, ki so ga naslikali povojni zmagovalci, potvorjen. Dokaz temu sta razveljavljena sodba zoper škofa Rožmana in pozneje ustavljen postopek zoper njega.
Letošnja obletnica smrti škofa Rožmana je tistim, ki so ga želeli bolje spoznati, ponudila več priložnosti. Med drugim so na dan obletnice smrti v Ljubljani pripravili spominski zbor, na katerem so o škofu spregovorili zgodovinarji. Med njimi je bila Helena Jaklitsch, ki je podobno kot na našem radiu povedala, da delo škofa Rožmana lahko resnično cenimo, ker se je v času delitev in vojne z velikim srcem neutrudno razdajal vsem pomoči potrebnim. Storil je vse, kar je lahko. Pri tem je ostal zvest slovenstvu in svojemu škofovskemu poslanstvu. Spominskem zboru je sledila še maša zadušnica v ljubljanski stolnici, ki jo je daroval njegov naslednik nadškof Stanislav Zore.
Za nekatere škof Rožman še vedno ostaja izdajalec naroda in kontrarevolucionar. Tako so ga poimenovali sebi v opravičilo. In če jim je prav ali ne, so s tem potrdili, da smo imeli tudi revolucijo.
