Kaj iščejo, česar jim nismo dali?

Komentar tedna 06. 11. 2026, 14:30 | s. Emanuela Žerdin

Letošnja jesen v Evropi poteka v znaku protestov, pomembnih političnih sprememb v nekaterih državah in z nadaljevanjem vojne v Ukrajini. Na vseh teh dogodkih sodeluje evropska mlada generacija, srednješolci in študenti, mladi vojaki in mladi računalniški geniji, ki se vključujejo v vojno in borbo preko svojih internetnih povezav. Zato se sprašujem: kaj je to, kar išče mlada generacija, kaj je to, česar niso našli v dosedanjih strukturah in ideologijah?

Val protestov se je v Franciji začel po obisku papeža Leona XIV, čigar apostolsko potovanje je potekalo s sloganom »Da bi svet imel življenje«. Evropa, tako ponosna na svojo demokratično ureditev in svoje ogromno materialno bogastvo, je namreč izgubila nekaj, kar lahko ohromi in zatemni vse dobre stvari – izgubila je veselje do življenja. Zato je sveti oče opozoril, da se izguba veselja do življenja kaže v sprejemanju splava, nadomestnega materinstva in evtanazije, a to je začetek izgube človečnosti v času strojev.
Ali ni bilo v preteklosti prav krščanstvo tista močna sila, ki je izoblikovala Evropo in jo dvignila na današnjo visoko raven bogatega udobnega življenjskega standarda? A v našem šolskem sistemu je krščanstvo še zmeraj prikazano kot del religijske tradicije, ki spada v preteklost, a ne kot neizmerna moč združevanja, spoštovanja življenja in svetilke za prihodnost. Mogoče je prav krščanstvo, pristno, iskreno krščanstvo, tisti zaklad, ki ga iščejo mladi, tisto nekaj, česar jim starejše generacije niso znale dati in predati.
Pri protestih srednješolcev in ostalih mladih ljudi, me je najbolj presenetilo nasilje, ki je bilo nekaj podobnega kot revolucionarno nasilje leta 1848, ko se je slavna revolucija končala z ubijanjem, rušenjem, mučenjem in velikim trpljenjem. V šolah – tako osnovnih kot srednjih, na fakultetah in zavodih – smo iznašli tisoč in en nov način, kako mladim približati moderne poglede na človeka, na spol, na upravljanje z življenjem, a pozabili smo jih naučiti spoštovanja do drugega, ljubezni do bližnjega in pravo mero ponižnosti pred skrivnostjo življenja.
Mesec november se začne s praznikom Vseh svetih, ki pa je pokrit z debelo plastjo tako imenovanega dneva mrtvih. Že na tem primeru vidimo, kako nas hitro potegne in pritegne razmišljanje o sladkem, brezskrbnem, udobnem življenju, ki ga bomo končali, ko bomo sami to želeli. No, pogosto je vse to le naše razmišljanje, saj je stvarnost drugačna, in v največ slučajih na njo ne moremo vplivati ... Je pa praznik vseh svetih praznik upanja, ko nam mnoštvo umrlih bratov in sester pričuje, da se življenje ne konča na pokopališču in da se splača hoditi po stezah svetosti, saj je prav na teh stezah razsuta sreča in lepota življenja.
Papežev obisk v Franciji je na površje pripeljal ne samo skrite katoličane v laični družbi, ampak tudi potrebo mladih po idealih in svetosti. In kako to, da se je po njegovem odhodu razsulo neverjetno divjaštvo in nasilje, ki je prekrilo prvotno sporočilo protestnikov tako v Franciji kot v drugih evropskih državah? Če še enkrat ponovimo papeževo mnenje, da lahko Evropa napreduje le takrat, ko zna sprejeti pozitivne vidike svoje preteklosti in jih na nove in inovativne načine reinterpretirati skozi srečanja z drugimi, vidimo, da nam manjka prav tega duhovno - kulturnega bogastva, ki bi nezadovoljstvo mlade generacije znal usmerjati v nekaj velikega, dobrega in odrešilnega.
Pravijo, da se protestniki tudi v drugih državah borijo proti premajhnemu financiranju šol, krčenju izobraževanja, socialnih storitev, kulture in zdravstva, naraščajočim življenjskim stroškom in vojaški obvezi. In to se ne dogaja v Afriki, Aziji ali Latinski Ameriki. To se dogaja v Evropi, najbogatejšem, najmodernejšem in najbolj demokratičnem delu sveta, vsaj mi o sebi tako mislimo. Mladi ne protestirajo zaradi nekih novih vesoljskih dognanj ali pravic, ampak preprosto zaradi osnovnih standardnih pogojev svojega življenja. S tem nas prebujajo iz naših uspavanih teorij udobja in samozadostnosti, ko nismo potrebovali ničesar, saj smo imeli vse, samo srce je bilo prazno.
Kako se bomo kristjani odzvali na nove izzive, ki ležijo pred Evropo prihodnosti? Ne z modrovanjem, niti z obsojanjem, niti samo s pobožno molitvijo rožnega venca. Potrebno je storiti mnogo več – potrebno je spet iti na poti svetosti, kjer bomo skozi osebni odnos z Odrešenikom Jezusom Kristusom, lahko dali nezadovoljnim mladim prav tisto, kar iščejo in potrebujejo – Božjo ljubezen, našo bližino in življenjsko veselje.