Živimo v deželi Absurdistan?

Slovenija | 30.08.2019, 14:30 dr. Hubert Požarnik dr. Hubert Požarnik

Ameriški astronavt Harrison Schmitt je 7. decembra leta 1972 s poleta na Luno poslal na Zemljo prelepo barvno fotografijo našega planeta. Slika je prišla, pod imenom »Modra frnikula«, v svetovno zgodovino; na njej je bilo lepo videti, kako lebdi ta sredi kot noč temnega vesolja. Ta »modra frnikula« je domovina človeštva; naša bližnja soseda Venera in Mars sta oddaljena 39 oziroma 55 milijonov kilometrov in sta nenaseljena. Ob tej fotografiji so se mnogi razumni ljudje vprašali, ali je z Zemljani, torej z nami, umsko in moralno vse tako, kot bi moralo biti, saj se človeštvo sicer ne bi tako neodgovorno obnašalo do svojega življenjskega prostora in življenjskega prostora prihodnjih rodov.

Zakaj to omenjam? Zaradi protislovja, ki smo mu bili priča te dni. Konkretno: pred nekaj dnevi, 23. avgusta, so nas mediji obvestili, da se je sedanji predsednik vlade Marjan Šarec, meni nič tebi nič, odločno izrekel za gradnjo drugega bloka nuklearne elektrarne Krško. Po njegovem mnenju namreč potrebuje Slovenija v prihodnje več električne energije, še posebej, če želimo biti, kot je rekel, energetsko neodvisna in razvojno uspešna država. Še isti dan smo izvedeli tudi, da namerava Nemčija do leta 2022 zapreti vse svoje nuklearne elektrarne, poleg tega pa, da je nemška vlada sklenila zmanjšati izpuste toplogrednih plinov v državi do leta 2020 za štirideset in do leta 2050 za osemdeset odstotkov. Še več. Nemška vlada namerava zmanjšati tudi porabo energije v državi do leta 2020 za dvajset odstotkov in do leta 2050 za petdeset odstotkov. In vendar ne more nihče reči, da Nemčija ne želi biti čim bolj razvojno naravnana in energetsko neodvisna. Razlog je drugod. V visoki ekološki zavesti in dejstvu, da so bile dosedanje investicije nemške vlade v jedrsko energijo verjetno najslabše v novejši nemški zgodovini.

Ja, kaj hočemo. Živimo v državi, ki jo zadnje čase vlade bolj in bolj spreminjajo v deželo Absurdistan, deželo visoko organizirane bebavosti. Spomnimo se samo naravnost bizarnega dogajanja ob gradnji dobrih dvajsetih kilometrov dolgega tira Divača – Koper in sedanje komedije ob gradnji druge cevi karavanškega cestnega tunela, na polomijo s termoelektrarno Šoštanj, na gradnjo »tretje razvojne osi« - ceste proti Koroški na najboljših poljih in hmeljiščih, na kopičenje plastičnih odpadkov, povsem neustrezno ravnanje z nizko in srednje radioaktivnimi odpadki, da o visoko radioaktivnih sploh ne govorimo, in še bi lahko našteval.

Današnja paleta naših političnih strank resda daje vtis živahne aktivnosti. Toda če natančneje pogledamo, zlahka vidimo velikansko brezidejnost; zato se vlada spopada v najboljšem primeru izključno s simptomi in ne z globljimi vzroki in še to pogosto na skrajno neumen in shizofren in zato neučinkovit način; če nastanejo na cesti ob prometni konici kolone in zastoji, pristojnim ne pade na misel nič drugega, kot to, da je treba zgraditi še več cest; če je veliko državljanov bolnih, je treba po njihovem zgraditi še več bolnišnic in nastaviti še več zdravnikov; proti veliki porabi energije in gori odpadkov sta zanjo edini zdravili nove elektrarne in nova odlagališča; proti naraščanju strukturne brezposelnosti se bojuje z zmanjšanjem stroškov dela, s še večjo avtomatizacijo, robotizacijo in kompjuterizacijo. Primer drugega, shizofrenega načina, je neusklajenost ministrstev ob hkratnem pomanjkanju celostnega mišljenja ter sistemskega pristopa pa tudi to, da se vlada ukvarja z vsakim problemom posebej, ko se ta zaostri. Oglejmo si varstvo okolja. Bil bi čudež, če bi naredili korak naprej, dokler eno ministrstvo skuša zmanjšati toplogredne pline in skuša drugo spremeniti deželo v mednarodno avtomobilsko križišče, hoče tretje ih leta v leto povečati proizvodnjo in porabo koristnih in nekoristnih rečij, dopušča četrto pozidavo najboljših polj in tako dalje. In to še zdaleč ni vse. Tako na primer je vlada pogosto jalova zaradi zgrešenih prioritet, napačnih analih problemov, ki jih je potrebno rešiti, napačno izbranih in odmerjenih ukrepov, nesrečno izbranega časa, zgrešenega zaporedja ukrepov in še bi lahko našteval. Seveda je vlada neuspešna tudi zato, ker je prisiljena v najrazličnejše kompromise, da z njimi ustreže svojim koalicijskim partnerjem, z njo povezanimi gospodarskimi in drugimi lobiji ter mednarodnim pritiskom. In končno je velik razlog jalovosti vlad tudi to, da domuje v glavah vladnih ljudi fatalistična vera, torej vera v neizbežnost usode oziroma prepričanje, da ni političnih, ekonomskih in drugih alternativ, zaradi česar je prisiljena plavati kot mrtva riba s tokom.

Ali sodi tudi premier Šarec med tiste politike, ki imajo za svojo sveto dolžnost večati potrošniško bulimijo, bolezensko nenasitnost, ki jo prepoznamo v zahtevi »vedno več in nikoli dovolj«? Kdor misli z varstvom okolja resno, mora vedeti, da do ekološko zrelejšega načina gospodarjenja in življenja ne bomo prišli brez prehoda iz družbe vrednostnih papirjev v družbo vrednot, od čezmerne proizvodnje materialnih dobrin k proizvodnji nematerialnega blagostanja, od konzumizma h humanizmu, od večanja socialnih razlik v bolj pravično družbo, od ropanja narave k bolj spoštljivemu, duhovnemu odnosu do nje, od globalizacije k regionalizmu, od veletehnike k tehniki po meri človeka in med drugim tudi k spoznanju, da obstajajo različne vrste tveganja, pri čemer ni opravičljivo nobeno, ki bi brez potrebe in za dolgo časa ogrozilo življenje in zdravje številnih ljudi, in da je potrebna bolj pravična porazdelitev narodnega dohodka.