Naslovnica knjige o zgodbi mladega košarkarja

Posnet drugi del filmske uspešnice o košarkarju Ranti – film bo na ogled septembra

| 19.07.2019, 21:50 Nataša Ličen

Za film je potrebnega veliko dela. Snemanje je le del, dodati je treba zvok, glasbo, veliko ur gre v montaži, za post-produkcijo, ogromno dela je v ozadju in ko si potem ogledamo 45 minut filmske zgodbe, si mislimo, no, saj to je pa enostavno.

Končni izdelek ne more pokazati vsega dela, ki je potrebno za dober izdelek. Ogromno je preciznosti, vztrajnosti in navdušenosti.

Drugi del filma Košarkar naj bo je še bolj močan v sporočilu, da je treba stopiti skupaj in sodelovati.

Pred dvema letoma smo junake knjižne uspešnice Primoža Suhodolčana, Košarkar naj bo, spoznali na filmskih platnih. V kino se to jesen vračajo z nadaljevanjem, z novimi dogodivščinami.

Ranta je še nekoliko zrasel, v marsičem pa ostal tak, kot ga poznamo iz prvega dela uspešnice, ki si jo je ogledalo skoraj 80.000 ljudi – zagrizen košarkar, zvest prijatelj zabavnemu Smodlaku in privlačen fant, ki mu je uspelo osvojiti srce ljubemu dekletu.

Primož Suhadolčan: »Zgodba se je začela leta 1970 ob takratnem svetovnem košarkarskem prvenstvu v Ljubljani, ko so naši postali prvaki in takrat, bil sem še »mulc«, sem si zamislil to zgodbo, o velikem fantu, nerodnem in zelo lačnem ter o njegovem prijatelju, ki ni tako velik, ima pa dolg jezik.

Seveda, zraven mora biti vedno tudi punca in zato, je v zgodbi tudi ljubezen. Leta 1980 je košarkar zagledal luč sveta kot Ranta, začela je izhajati v mladinskem list in počasi je zorela tudi misel o filmu.«

Otroci bodo vedno otroci

»Mladima bo vedno mladina ne glede na zunanji svet. V njih bo vedno veselje, žalost, sreča, jeza, ljubezen, zelo podobno se odzivajo kot smo se pred petimi desetletji. Zunanji dražljaji se spreminjajo, v njihovi notranjosti pa ostajajo takšni, kakršni smo bili, in so bili, mladi generacije nazaj.«

Izzivi?

»V današnjem času je več dražljajev. Ko sem bil mulc, je bilo tehnologije veliko manj, oziroma nič. Vse to so samo zunanji dražljaji, kaj pa nosimo v sebi, pa je enako kot je bilo v preteklosti.«

Film?

»Narejen je, da bi ga videlo čim več gledalcev. Ponosen sem nanj. Pričakoval sem veliko gledalcev, ne pa toliko. Drugi del je še bolj zabaven, še bolj napet, atraktiven, kar se pri nadaljevanjih redko zgodi. Septembra se začne velika zgodba. Takrat film zaokroži po kinodvoranah. Običajno se usedem zadaj in rad opazujem odzive gledalcev, kateri deli jih nasmejijo, kaj se jih dotakne. Skušal bom biti čim več zraven.«

Mladi danes uporabljajo svoje metode komuniciranja

»Veliko sem v stiku z mladimi, obiskujem jih po šolah in podobno, spremljam nov način njihovega komuniciranja, si zapisujem določene fraze, način govorjenja. Veliko gledam tudi po spletu, na kakšen način se danes mladi pogovarjajo med seboj. To potem tudi uporabim. Res pa je, da vse potem tudi preverim.«

Kako se piše filmski scenarij?

V smehu Primož odgovori: »Dolgo, ha, ha …, je boljši film ali knjiga? To sta povsem različni stvari. Ustvarjanje scenarija je zahtevno delo, veliko sem sodeloval z Miho Mazzinijem in člani Gustav filma, da smo na koncu naredili dobro. Košarka je ekipna tekma in tako je ekipno delo tudi film.«

Zakaj prav košarka?

»Ker je dinamična, ker je ekipna tekma, vedno sem poudarjal pomen sodelovanja. Zato. Košarkar je del moje zgodbe, želel sem biti košarkar, a sem bil premajhen v rosni mladosti. Zrasel sem pozneje. Imel pa sem dolg jezik in ta mi je včasih pomagal do zmage. Šport nas lahko marsičesa nauči.«

Kako ustvariti film, ki bo pritegnil otroke in mladino? To je zahtevno delo.

Boris Bezič, režiser: »Film košarkar naj bo II. je moj prvenec. Hoteli smo prikazati, da je povsem možno, da ko smo enkrat na vrhu, lahko spet pademo, nič zato, pomembno je, da se znamo spet pobrati. Pri odraščanju se marsikaj zgodi, in tako se dogaja marsikaj tudi našemu glavnemu junaku. Veliko smo delali na tem, da poiščemo prave poti do otrok, kako jim predstaviti zgodbo, da bo prišlo v ospredje sporočilo o volji do življenja. Komaj čakamo, da gre septembra v kino. Glede na število otrok, ki je sodelovalo v filmu, je bilo snemanje zelo kratko, tudi z vremenom smo prišli dobro skozi.«

Glavna igralca, uspeli smo ju ujeti za nekaj minut: »»Point« filma je, da ne smemo nikoli obupati.«

Klemen Kostrevc (Ranta), Matija Brodnik (Smodlak): »Seveda, z igro želiva predati osnovno sporočilo, ki je, da če vztrajamo in stremimo k nečemu, se trud splača. Z igranjem želiva nadaljevati, zato se igri veliko posvečava. Dobro smo delali, uživala sva. Na filmu sva prijatelja in tudi drugače, po tolikih dneh, ki jih preživimo skupaj, se spoprijateljimo. Tudi zunaj snemanja se srečava in se pogovarjava tudi o filmu, a ne ves čas. Igra je igra, je izziv, toda osebno se na karakter ne naveževa, le odigrava ga z velikim veseljem. Slava? No, lepo je, ko vidiš, da sva komu tudi navdih za »športanje« in v spodbudo za dobra dela. Bolj to, kot slava zaradi slave.«