Bitka dobljena, vojna še traja

| 19.07.2019, 16:06

Skoraj natanko pred enim letom sem nazadnje komentiral takrat novega predsednika Vlade, gospoda Šarca. Vmes sem se vzdržal vsake resne kritike, ker sem želel videti, kako se bo odločal in kaj bo delal. Končno sem čakal na trenutek, ko bodo padle vse maske, to je ob vprašanju sto odstotnega financiranja privatnih osnovnih šol. Te sage ni uspelo rešiti kristjanu, ki je to postal v odraslosti, dr. Cerarju in zato počakajmo, sem si dejal, ali jo bo uspelo razrešiti praktičnemu kristjanu, ki celo stopi pred ambon in prebere Božjo besedo.

V četrtek 18. julija, je Šarčevi Vladi zmanjkalo nič več kot trije glasovi in bi Pikalovo zakonsko skrpucalu, ki so ga razcefrale vse pravne službe in vsi pravniki, ki v Sloveniji kaj veljajo, šlo skozi Državni zbor in stopilo v veljavo. To se ni zgodilo, ker Cerarjeva SMC tega zakona ni podprla. Za to je imela več razlogov. Cerar kot ustavni pravnik, si ne more osebno privoščiti, da njegova stranka podpre Pikalovo pravno latovščino. Ko je bil sam premier, je predlagal kompromisno rešitev, ki ni bila optimalna, a bi bila nek možen kompromis, namreč 100% plus 85%, a ga Pikalova stranka ni podprla. In končno imajo pri SMC-ju nekaj pametnih ljudi, ki se na šolstvo spoznajo in ki jim je normalnost življenja pred ideologijo.

Verjetno je Šarec vedel, kako bo reagiral Cerar in se za to ni posebej trudil, da bi Pikalu nasprotoval ali ga zelo podprl. Dejansko pa je govoril o zaupanju do ministrovih rešitev, ko je bilo že več kot jasno, da so vse pravne službe proti predlagani rešitvi. A to ne zmanjša odgovornosti premiera v tem vprašanju, ki se je zanj rešilo tako, da se ni rešilo.

Marjan Šarec je stopil v slovensko politiko kot kandidat za predsednika države in kasneje s stranko, v boju za izvršilno vejo oblasti. Njegov temeljni moto je bil, da je potrebno z novimi obrazi preseči stara nasprotovanja. Pri tem je seveda mislil na polarizacijo, ki jo poosebljata Janez Janša in Milan Kučan. V antijanšističem zanosu je zajahal premierskega konja, z vsemi, ki so naprej povedali, da z Janšo ne gredo v vlado. Ta odločitev, ki je narejena na podlagi odnosa do osebe in ne do stvari, v izhodišču ne more prinesti dobrih rezultatov in nujno pomeni zanko za vrat. V kolikor bi Šarec hotel preseči to, kar bi lahko imenovali janšizem vizavi kučanizem, bi seveda moral z enako distanco vladati do kučanističnih satelitov. A brez njih ne more, ker nima večine. Prav ob zadnjem šolskem primeru se je ponovno pokazalo, kako je Nova Slovenija ravnala prav, ko ni šla v koalicijo, saj bi jo Levica vedno nadomestila v ideološki koaliciji. Tisti, ki NSi očitajo, češ, če bi bili zraven, bi ne bilo vse tako v levo kot je, se motijo ali pa o politiki nimajo pojma.

Pri vprašanju šolske zakonodaje je Šarec natančno vedel, da gre za nepopustljivi boj slovenskih kučanistov proti katoliški Cerkvi, ki ji sam pripada. V času najbolj vročih razprav o tej zadevi, je bil sprejet pri papežu Frančišku in državnem tajniku. Verjamem, da mu je slednji dobrohotno položil na srce, da je svoboda in pluralnost izobraževanja eden od postulatov demokracije. Doma pa svojim poslancem ni naročil, naj ne klatijo neumnosti v parlamentu, če že nimajo pojma o šolstvu, oziroma, naj glasujejo po svoji vesti, ne pa po Pikalovi totalitaristični maniri. Sam je celo izjavljal, da je za javno šolstvo in s tem povzel in podprl dilemo, ki je ni, oziroma, ki jo kučanisti umetno ustvarjajo.

Predsednik Vlade je imel še eno možnost, da bi jasno in glasno povedal, fantje in dekleta, privatne šole niso in ne bodo samo cerkvene, so in bodo pluralne in to spada v demokratično ureditev države. Pika! Bistveno bolj jasen od njega je bil predsednik države Pahor, ki je komunist od malih nog, danes je socialdemokrat in vse kaže, da so se mu kučanisti odrekli.

Seveda saga o šolstvu ni končana, saj sta, Kučanov še vedno ideološki zet Štrukelj in Maja Kociper iz Bratovškove rezervne klopi, napovedala referendum. Pikalo pa je v svoji »zamišljeno modri« maniri izjavil, da je vsak demokrat za referendum. Tako kot je vsak demokrat proti njegovemu totalitarizmu. Če do referenduma pride, bo to pomenilo, da gremo na novi plebiscit, na katerem bomo izbirali med demokratično in totalitarno državo.

To me tudi ne bi čudilo, saj se vse in na vseh področjih odvija po tem scenariju. Kučanisti pa tudi točno vedo, da je možno volilno telo na polju šolstva zmanipulirati iz dveh razlogov: najprej je tu dejstvo, da ima večina Slovenk in Slovencev eno samo izkušnjo, izkušnjo državnih šol; in drugič se privatne šole propagandistično povezuje samo s katoliško Cerkvijo, ki so ji uspeli javnomnenjsko podobo sklatiti na najnižjo možno točko, s pomočjo dveh področij, financami in spolnimi škandali. V obeh primerih se je poleg resnice na veliko uporabljala in se še uporablja, debela laž.

Spoštovani gospod predsednik Vlade, praktični kristjan, v ničemer vam ne uspeva presegati polarizacijo slovenske družbe, ker ste se postavili na stran tistih, ki so to polarizacijo na najbolj radikalen način vnesli v slovenski narod, s komunistično revolucijo. Iz vaših dosedanjih govorov na zgodovinskih dogodkih, je več kot očitno, da ne želite ali pa ne zmorete postaviti jasne ločnice med bojem proti okupatorjem in revolucionarnim nasiljem, med domoljubjem in ideološkim fanatizmom.

Te dni je prišlo do imenovanja slovenskega kandidata za evropskega komisarja. Slišali smo argument, da gre za nestrankarsko in strokovno podkovano ter izkušeno osebo. Če smo že dosledni, bi z enako mero nestrankarstva in strokovnosti veljalo delovati tudi na polju šolstva.

Če kje, potem prav na tem področju, ko gre za otroke in mladino, ki bi jih morali vzgajati v vseh tistih vrednotah, ki krepijo zdravo samopodobo, domovinsko pripadnost, demokratično kulturo in znanje za dobrobit človeštva. Razpravo o šolstvu bi predsednik Vlade moral vzpodbujati in obvladovati na ravni pedagoške doktrine in ne na ravni kulturnega boja. Na ta način bi lahko uresničeval svoj program novih obrazov in preseganja delitev.

A tega vam gospod Šarec kučanisti ne bodo nikoli dovolili! Vse kaže, da so vas zajeli tudi v svoje proslavljanje stoletnice priključitve Prekmurja k matični domovini. Si boste drznili tam povedati, da so zahodne sile slišale in se začele zanimati za Prekmurje, ko so se ustrašili bližine boljševikov in da so Prekmurje po mirni, diplomatski poti, za Slovenijo pridobili slovenski katoliški duhovniki? In to tisti, ki so jih komunisti ali likvidirali ali desetletja dolgo izbrisali iz vseh zgodovinskih knjig. Naj naštejem njihova imena: Lambert Ehrlich, Matija Slavič, Fran Kovačič, Franc Ivanocy, oba Klekla, Ivan Jerič, Ivan Baša in Jožef Godina, če ostanemo samo pri najpomembnejših.

Vaš minister Erjavec in njegova arbitražna politika vizavi Hrvaške se lahko skrijejo pred tremi teologi in njihovo strokovno pripravljenostjo za slovenske interese, na pariški mirovni konferenci. Nobeden od njih ni bil karierni diplomat. Imeli pa so veliko srce za svoj narod in za njegovo pravico. Imeli so zdravo in pošteno pamet, ki je prepričala v danem zgodovinskem trenutku tudi tiste, ki se jim sanjalo ni, da obstaja neko Prekmurje.

Gospod predsednik Vlade, starši otrok v vseh privatnih šolah so si včeraj malo oddahnili. A žal ne z vašo pomočjo in z vašim angažiranjem. Kvečjemu z vašo taktiko, ko svoje koalicijske partnerje držite v šahu z antijanšizmom. Janši so očitali, da vlada avtoritarno. Vi ste avtoritarno nastavili kandidata za evropskega komisarja. SD-es se sicer zmrduje in kuha jezo, v resnici pa ve, da bi se brez vas njihova vojna končala, ki so jo na področju šolstva začeli leta 1952, ko so zabrisali Teološko fakulteto iz Univerze in prepovedali verouk v šoli.

Kako daleč so slovenski komunisti in Levica od evropske socialdemokracije sta manifestirala Fajonova in Brglez v Bruslju, ko nista podprla nove komisarke, za razliko od večine evropskih socialdemokratov.

Ne vem, če se zavedate svoje zgodovinske odgovornosti in krščanskega etosa, ki verjamem da ga imate, ko vladate s pomočjo političnih skupin, ki jim je demokratična kultura zadnja vrednota v njihovi sli po oblasti in antikatolištvu.

A za to oblast so pripravljeni vsi po vrsti požreti tudi fototermine pri papežih. Ne vem, kdo ima ključno besedo pri teh obiskih. Gotovo imajo pomembno vlogo slovenski veleposlaniki pri Sv. Sedežu. Ne vem, da bi kateri od njih kaj pomembnega prispeval k ureditvi odnosov med Sv. Sedež in Republiko Slovenijo. Verjamem pa, da jim je v Rimu lepo in da so v državi, ki je popolnoma neproblematična. Za to da so tam, pa morajo odslužiti vsaj s kakšnim fototerminom svojim nadrejenim. Državljani Slovenije pa od tega nimamo nič, razen medijske manipulacije, ki ji asistira tudi kakšen rojak iz Rima.