Noa Pothoven
AVDIO: Smrt 17-letne Noe - družba osamljenosti
Slovenija | 06.06.2019, 10:46 Marjana Debevec
Evtanazija in samomor z medicinsko pomočjo sta poraz za vse, je na tviterju zapisal papež Frančišek. Odgovor, h kateremu smo poklicani, je po njegovih besedah v tem, da ne zapustimo trpečega, zanj skrbimo in ga ljubimo, da bi znova našel upanje. S tem se je sveti oče odzval na smrt sedemnajstletne Noe iz Nizozemske, ki je zaradi travmatičnih izkušenj zaprosila za evtanazijo.
Noa Pothoven je med enajstim in štirinajstim letom doživela spolno nasilje in posilstvo. Zapadla je v depresijo in anoreksijo. Iz njenih zapisov je razvidno strašno trpljenje, ki ga je preživljala, obenem pa lahko zaznamo tudi njeno željo, da bi zadihala, znova zaživela. Zaradi teže stisk je zaprosila za evtanazijo, življenje pa je končala s spremljanjem zdravnikov, ki omogočajo samomor z medicinsko pomočjo in sicer tako, da je prenehala jesti in piti.
In kaj nam s tem sporoča? »To pomeni, da mi kot družba nismo sposobni stati ob strani in dajati upanje človeku, ki se znajde v stiski«, pravi moralni teolog dr. Roman Globokar.
Dolžnost družbe je namreč v tem, da človeku v stiski pomaga lajšati fizično trpljenje, pa tudi duševne stiske. »Velik problem sodobne družbe je osamljenost. Prav na tem področju Severne Evrope, ali tudi Zahodne Evrope, kjer je razvoj naše civilizacije največji, kjer je tudi veliko blagostanje, pa na drugi strani raziskave kažejo na veliko osamljenost.«
Osamljene in pogosto nesprejete ali pa nekoristne se počutijo predvsem mladi in ostareli. »Še enkrat poudarjam to, da je potrebno delati več na medsebojni povezavi, na tem, da je vsako življenje dragoceno, vredno, da je vsak posameznik velik dar tudi za družbo, tudi za skupnost, in da bi se bolj zavedali pomena, ki ga ima naše življenje: to, da nismo mi gospodarji življenja, da smo hvaležni za življenje, ki smo ga prejeli, in da se pogumno spopademo tudi s težavami v življenju«, še pravi dr. Globokar. Smrt Noe je torej tudi po papeževih besedah klic k temu, da znamo vztrajati ob človeku, ki trpi in mu z ljubeznijo pomagati, da znova najde upanje.