Helena Jaklitsch
Proč od resničnosti
Vsakič težje si zatiskamo oči pred dejstvom, da v naši državi vedno bolj bežimo od resničnosti oz. soočanja z realnostjo. V le nekaj dneh sta se zgodila dva, čeprav nepovezana dogodka, ki nam to potrjujeta.
Prvi je ugrabitev starejšega gospoda s strani ilegalnih migrantov, ki so se skupaj z njim in ukradenim avtom odpeljali proti Italiji. Gospod je imel sicer srečo, da so ga še prej, še v Sloveniji, vrgli iz avta. Razni družbeni aktivisti, namesto, da bi dejanje obsodili, se vprašali ali naše meje dovolj in ustrezno varujemo ali pa se vsaj skušali vživeti v počutje ljudi, ki živijo ob meji, so vnaprej obtožili desne politike potencialnega hujskaštva in zlorabe dogodka za ustrahovanje ljudi.
Predsednik vlade, ki je hitel sklicevati Svet za nacionalno varnost ob enem telefonskem klicu na komercialno televizijo, je presodil, da sedaj za to ni nobene potrebe. Tudi osrednji mediji so zelo previdno in le postopoma poročali o ugrabitvi, pri tem pa skrbno izbirali besede ter se izogibali uporabi pojma migrant. Namesto tega so bili ugrabitelji, prebežniki, neznanci. Se strinjam, gre za občutljiv temo in poročanje ne sme biti hujskaško, toda ti isti mediji nimajo nobenih takih zadržkov, kadar recimo poročajo o Katoliški Cerkvi in katoličanih.
Čeprav manjšinski in lokalni mediji že več kot leto dni poročajo o naraščanju ilegalcev, ki prečkajo našo mejo, pa tudi o škodi, ki jo pri tem povzročajo, večinski mediji, ki odločilno oblikujejo našo podobo o resničnosti in posledično soodločajo, kdo bo na oblasti in kdo ne, temu skoraj ne namenijo besede. Domačini ob meji so prepuščeni samim sebi, medtem ko se ti isti mediji in njihovi ljubljeni voditelji raje posvečajo gojenju mita o »čudoviti Titovini«. »Katera zastava vam je ljubša, slovenska ali jugoslovanska,« je isti dan, ko se je zgodila ugrabitev, v anketi spraševal znan medijski portal, ki se posredno financira prek državnega denarja. Zame je bilo šokantno, dodobra streznitev glede naše stvarnosti, ko sem videla, kako množično so ljudje glasovali za zastavo SFRJ.
Izbira teh kaže, da je več kot sedemdesetletno pranje možganov resnično pustilo posledice in ljudi odtrgalo od resničnosti. Nekaj več kot trideset odstotkov, ki smo izbrali slovensko zastavo, pa verjetno spadamo v »neizobraženo drhal«, kot je vidni novinar Dela v Odmevih označil tiste, ki, kot je rekel, ne spoštujejo »diskurza in interpretacije sveta, ki je nekoč pripadala medijem«. Se pravi, če ne spoštujem interpretacije, ki mi jo servira njihov medij, sem neizobražena drhal …
Toda resničnost je zelo drugačna od tiste, ki nam jo pripovedujejo in predvsem samim sebi kažejo osrednji mediji. Ti, ki so že toliko desetletji na oblasti, ki so mojstri manipulacije in zlorabe besede, dobro izkoriščajo množice, ki svoje življenje, tudi po njihovi zaslugi, vidijo le v koordinatah tega sveta: dovolj za jesti, dovolj za piti, dovolj za počitnice, dovolj za vikend, dovolj za avto in vse to, če se le da, brez truda, dela in odrekanja. Slovenijo taka mentaliteta utaplja v neodločnosti, pasivnosti, predvsem pa v skreganosti z vsako zdravo pametjo.
Beg od resničnosti je zadnja faza politične opcije, ki si domišlja, da je mogoče svet oblikovati po lastni podobi in sličnosti, brez upoštevanja objektivnih danosti; vse da bi ostala na oblasti. Tako beži od problemov, ki jih povzroča neobvladovanje južne meje. Beži pred resničnostjo naravnih zakonitosti, kot je biološki spol, ki ga ni mogoče poljudno izbirati, četudi nam pravijo drugače. Nič skupnega z resničnostjo nima sedanja predstava o naši nekdanji, represivni državi.
Beg pred resničnostjo, ki kliče na odgovornost, se kaže v tem, da nam vladajoča klika vsiljuje svoje poglede na svet, na družbo, na našo zgodovino, naše realne probleme, s katerimi se soočamo. Pri tem pa ne morejo, nočejo ali niso sposobni rešiti najbolj nalog države, med drugim skrbeti za red in mir ter varnost svojih prebivalcev.
Čeprav nam tako radi mahajo pred nosom s krščanskimi načeli ljubezni do bližnjega, ne moremo prav poskrbeti za tujce, če zatiramo svoje. In prav to se nam stalno dogaja. Ljudje, ki se glasno zavzemajo za pravice prišlekov in vseh mogočih resničnih in namišljenih manjših, brez očitkov vesti in brez zadržkov zatirajo in zlorabljajo lastno večino. Zdaj so že tako zaverovani sami vase, da jim tudi v javnosti uhajajo brutalne besede.
A ta večina, raja, narod, skupnost, kakor pač hočete, ki daje življenje in identiteto Sloveniji, smo Slovenci in ne prišleki. Naša identiteta ni nastala včeraj, še manj z revolucijo, temveč se gradi vsaj zadnjih trinajst, štirinajst stoletij. Njen temelj je večinoma katoliška, evropska kultura, ki vendarle še ni popolnoma izginila.
Če hočemo torej reševati naše probleme, od popotnikov in migrantov in ideoloških nasilnikov, zdravstva, pokojninskega sistema, pa do dokaj preprostih, a vendarle pomembnih vprašanj, kot je popravilo in gradnja novih cest, potem se moramo vrniti v resničnost, ki pa najprej zahteva »ljubi samega sebe«. V družbenem kontekstu to pomeni, da moramo znova vzljubiti Slovenijo in slovenstvo ter omogočati razcvet nas samih znotraj Evropske unije, ki smo jo izbrali za naš širši okvir.
Šele ko bomo to dilemo resnično rešili in prenehali s shizofreno držo do nas samih, se bodo odprle poti za sodelovanje, reševanje problemov in uresničevanje naših sanj. Šele takrat se bomo lahko zopet vrnili k resničnosti, ki nam bo pomagala videti izzive v pravi luči, zaradi česar bo tudi naš odziv nanje lahko v skladu z resničnostjo. Ja, še bo treba delati.
