Urban in Jasmina Praprotnik: Živimo čim manj resno in čim bolj zares

Slovenija | 21.03.2019, 18:00 Nataša Ličen

Športnika, zakonca, starša, ambasadorja zdravega gibanja, to in še veliko več, bi lahko v uvodnem opisu povedali o Jasmini in Urbanu. Kako živeti, da ujamemo čim več življenja, je bilo izhodišče pogovora z njima v oddaji Via positiva.

Kar ne moremo spremeniti, sprejmimo. Kdo smo? Vzgajajmo kulturo osebnostne rasti.

V življenju je treba biti vseskozi v pogonu, v gibanju, radoveden in dovolj pogumen, da znamo to, kar nam življenje tudi prinaša, sprejeti.

Urban: »Šport je marsikaj. Jaz ga doživljam kot veselje do gibanja. To je prvinski šport, ki ga imajo v sebi otroci." Veselje do gibanja je veselje do življenja. Čas, ki nam je podarjen, je povezan z našim telesom in gibanjem. Starejši kot smo, bolj je izrazita neka lenobnost, kar obsedimo. »Užitek v počitku je močno povezan s tem ali sem se pred tem utrudil ali sem šel počivat spočit. Tako kot je dobro biti lačen pred kosilom, je dobro biti telesno utrujen, preden se usedemo na kavč.«

Jasmina: »Ko gremo ven, ko se nadihamo, ko se gibljemo, vidimo svoje življenje v drugačni luči. Počutimo se bolje. Imejmo v sebi vsaj toliko discipline, da vnesemo v svoje življenje nekaj gibanja. Veliko bolj prebujeni bomo.«

Zapravljamo priložnosti, čeprav jih v življenju ni v nedogled

Ovire, ki nas, če jih ne sprejmemo kot izziv, lahko naredijo invalidne, so zato, da jih premagujemo. Urban: »Treba se je učiti ravnanja s priložnostmi. Priložnosti ni nešteto, omejene so. Izrabimo jih, ker nikoli ne vemo, ali nam bodo še dane. Ugasnimo zaslone in utvare, ki jih ustvarjajo, zaživimo svoje priložnosti. Posameznik postane resnično vreden šele, ko je v odnosu.«

Brez dvoma mediji usmerjajo naše izbire

Jasmina pravi, da z izbirčnostjo v osnovi ni nič narobe: »Dobro je biti izbirčen, toda ne prehitro. Najprej se je treba poglobiti vase, ugotoviti svoje vrednote, kaj cenim, v kaj se želim usmeriti.« Priložnosti dajmo priložnost. Jasmina ob tem še doda: »Tisto, da se nasprotja privlačijo, ne vem, če je povsem res, fajn je, da smo si v partnerstvu čimbolj podobni.«

In, ljudje smo si podobni, ko spoznamo svojo globino.

Urban: »Ne poznam človeka, ki ne bi želel biti dober. Okoliščine nas naredijo boljše ali slabše. Ljudje smo v srcu vsi dobri.«

VABLJENI V TEKAŠKE SKUPINE: vsak torek in četrtek v Tivoliju v Ljubljani. Aprila, maja in junija pa na brezplačne vadbe teka v Ljubljani. 

Bogat je tisti, ki ima Ko je bolezen lahko tudi dragocena priložnost

Težko je to zapisati, posebej to ve vsak, ki se je že soočil z diagnozo. Pa vendar. Tako kot je z vsako stvarjo v življenju, je tudi v bolezni priložnost za obnovitev odnosov, za globlje razumevanje življenja, za osmišljanje vsakega trenutka sproti.

Pri Urbanovih devetih letih je za težko obliko raka zbolel njegov oče, zdravniki mu niso mogli več pomagati. Deset let so živeli z boleznijo, ne vedoč, kdaj bo zmagala, in bili polnih deset let vsak dan znova hvaležni, da so skupaj.

Kolikokrat rečemo najdražjim »Rad te imam«?

Hvaležnost, ki jo zdaj živi s svojo ženo in otroki, je sad izkušnje iz otroštva. »Ko objemam svojo družino čutim, kot bi me objemal moj oče. To mi daje moč, da se še bolj potrudim in slabim navadam rečem, ne hvala. Ni mi tega treba. Zelo rad povem svoji ženi, da jo imam rad in tudi Jasmina mi to zna reči večkrat na dan.«

Ljudje smo dobri do sebe, ko vemo, kaj potrebujemo in se znamo slišati

Prav zato potrebujemo gibanje in naravo. Hitro postanemo potrošniki, ko preslišimo notranji glas, ki nam sporoča kdo smo in kaj želimo. Zato je dobro meditirati skozi tek, molitev.

Jasmina: »Zares lepo mi bo, ko bom dobro, ki sem ga odkril, tudi delil. Gre za konstantno disciplino. Naš čas je omejen, vredno se je potruditi, da vsak dan naredimo nekaj, kar bo koristno zame in za družbo. Ko bomo ob sklepu dneva lahko rekli, nisem zamudil priložnosti.«