Slovenci si sami otežujemo življenje, kar so potrdile tudi zadnje volitve
Komentarji | 27.02.2019, 14:30 Marta Jerebič
Ko je bila potrjena nova vlada, so sklepali stave, kdaj bo razpadla. Podobno je bilo tudi ob nastopu prejšnje, pa je vzdržala, dokler je hotela. Protijanšizem, ki je v Sloveniji najmočnejše politično lepilo, je neverjetno močan.
Trenutno je Šarčeva po anketah izjemno priljubljena in njen predsednik naj bi zasenčil predsednika države. Nekateri v opoziciji se norčujejo iz javnomnenjskih anket. Gotovo so vsaj delno prirejene, kljub temu pa bi se kazalo iz njihovega ozadja tudi kaj naučiti. Pretirana samozavest ni dober vir napredka.
Po stotih dneh vlade so si vsi bolj ali manj enotni, da ni še nič naredila, da uresničuje Cerarjeve obljube. Glede plač v državnih službah, ki znajo uničiti proračunsko ravnovesje, to drži. Nasprotno pa se »nadkoalicijska« skrajna levica, ki formalno ni v vladi, trka po prsih, kaj vse je morala vlada za njeno pomoč izpeljati na socialnem področju. To bi bila v prvi vrsti dolžnost krščanskosocialne stranke, če bi jo imeli. Ta se predstavlja kot najbolj podjetniška. Plače razume kot milost, ne kot pravice delavcev. Še manj posluha ima za upokojence, ki so največje volilno telo.
Da Marjan Šarec kot predsednik vlade, ki rad govori o svoji verski vzgoji, Slovenije ne bo približal osamosvojitvenim ciljem, je jasno. Domnevamo, da je problem v tem, ker jih ni nikoli ponotranjil. Torej jih v bistvu ne razume, ker ne pozna slovenske zgodovine in prizadevanj za demokracijo. Trdi, da v Sloveniji ni bilo državljanske vojne, tuji pa mu niso očitki izdajalstva in kolaboracije med drugo svetovno vojno, krono popolne politične nepismenosti pa predstavlja govorjenje, da sta bila Jože Pučnik in France Tomšič, ki sta bila med glavnimi rušitelji slovenskega komunizma, socialdemokrata. Sta, toda demokrata in najhujša nasprotnika teh, ki jih ima Šarec v vladi in so častilci totalitarizma.
O uničenju povojnih arhivov smo že pisali. Seveda jim ni uspelo vseh sežgati. Bornih preostankov sta se lotila dva šolana in bistra ekonomista, ki razgaljata vzporedno komunistično ekonomijo, ki je vir slovenske gospodarske neuspešnosti. Njena temeljna filozofija je pravica komunistov, da se smejo nekaznovano okoriščati z državnim premoženjem. To so ob »sestopu« z oblasti, ob prehodu iz komunizma v kapitalizem, ki je bil izvršen na pol, manjka mu pravna država, prenesli v samostojno Slovenijo.
Zadnji tak primer se je razkril te dni. Kot je znano, so v Šoštanju zgradili ogromno termocentralo, za katero so zagotavljali, da bo uporabljala velenjski lignit. Sedaj razglašajo, da ga je premalo, da bodo morali premog uvažati. To bo prineslo strahotne dobičke. Že ob gradnji, za katero je stala tamkajšnja partija, ki je regionalno najmočnejša v Sloveniji, so ogromno zaslužili. Seveda pa so glavni dobički stvar načrtovane prihodnosti. Državljani bomo to krepko plačali.
Se jim bo zato majala oblast? Kje pa! Vse skupaj bodo zavili v »celofan«, ki bo s pomočjo časopisja in zlasti televizije prepričal državljane, da jim morajo biti neskončno hvaležni, ker tako dolgoročno skrbijo za njih.
Smo ljudje neumni? Ne! Samo nikomur ne verjamemo, ker imamo občutek, da nas vsi prinašajo okoli. Premalo smo tudi izobraženi, predvsem pa prepričani, da smo povsem brez moči.
Politika, ki po volitvah ne izpolnjuje obljub, ki sklepa kompromise z gnilimi politiki in poslovneži, ki trdi, da so zaslužene plače bonbončki, ne zmaguje. Potrebujemo tako, ki bo izhajala iz potreb državljanov, ne oblastnih želja posameznikov in strank. Ljudje živijo od kruha, ne od ideologij. Njegov večji in boljši kos jim je merilo pri političnem odločanju. V demokraciji toliko bolj, ker lahko mislijo in govorijo, kar hočejo.
Slovenci si sami otežujemo življenje. Tudi zadnje volitve so to potrdile. Politika ni samo stvar volje in želja, ampak predvsem znanja. Tudi slabo je boljše kot nič.
