Izpraševanje po Panami

Komentarji | 22.01.2019, 14:35 Nataša Ličen

Naš pogled se v teh dneh ustavlja v najjužnejši obmorski državi v Srednji Ameriki, v Panami, kjer se mladi iz vseh delov našega planeta srečujejo s papežem Frančiškom na Svetovnem dnevu mladih.

Njegova sporočila, ki jim jih predaja, so dragocena tudi za vse ostale generacije. Ko bi zmogli posvojiti njegove nagovore ter se odločati za iskrenost, za več humanosti, bi lahko bilo že jutri na tem svetu marsikaj drugače. Drugače vsaj v naših mikro svetovih, v odnosih.

Ker, česa si želimo? Prav vsi?

Prijaznosti. In, če kaj si lahko medsebojno podarjamo prav prijaznost, ne glede na vse razlike, ki so med nami. Prijazni smo lahko vedno. Ker se za prijaznost sproti odločamo. Prijaznost zaživi in pride, ko smo prijazni najprej sami, do sebe in drugih. Ni druge poti. Je podobno kot s srečo. Sreča je, ne pride kar od nekod. Zanjo se je treba včasih tudi potruditi. Tako kot za prijaznost. Ni vselej enostavno, drži. Ko me kaj boli, skrbi, sem stisnjenih zob včasih stežka prijazna, ko bi siknila kaj ali na koga. Sitni smo, zaskrbljeni in v strahu pogosto prav zato, ker ne pokličemo Boga, ker ga, kot pravi papež, ne vprašamo, kaj Bog hočeš od mene?

Ob konfliktih se najprej vprašajmo, zakaj raste jeza v nas? Kateri gumb notranjega čutenja se je sprožil in z rdečo lučjo zdaj kliče na pomoč? Odgovor je, kakorkoli že obračamo vzroke, skoraj vedno v povezavi z izgubo vrednosti. Prizadene, ko nam drugi jemljejo vrednost, ko znižujejo naše dostojanstvo in osebno ceno. Vsak od nas je dragocen, je edinstven, samosvoj. Unikatni smo, in če kaj, bi se morali tega zavedati sleherni trenutek. Mi pa počnemo prav obratno. Svojo unikatnost, ki jo kot otroci še znamo živeti, počasi izgubljamo v letih odraščanja. Starši nas, kakor vedo in najbolje znajo, oblikujejo, skozi odločitve in usmeritve, še bolj nas določajo pozneje sistemi in družba, sovrstniki, moderni tokovi, in seveda vedno prisotna želja biti všečen in sprejet. Prav zaradi slednjega smo pripravljeni povsem zapostaviti svojo unikatnost, če izjemoma ta ni obče zaželena.

Papež Frančišek je zbranim v Panami dejal: »Dragi mladi, imejte pogum, da vsak vstopi v svojo notranjost ter vpraša Boga: 'Kaj hočeš od mene?' Pustite, da vam Gospod spregovori in videli boste, da se bo vaše življenje spremenilo ter napolnilo z veseljem.«

Dragi vsi, mladi, tisti že v zrelih letih ali nekje vmes, vprašajmo se, vsak dan znova, kdo sem in kaj je najbolj iskreno v meni, kar lahko dam drugim, s čim lahko obogatim ta neverjetni svet pisanega in izvirnega?

Naj bo Svetovni dan mladih priložnost za prebujenje. Ne samo množice mladih, ki so se odločili za takšno obliko krepitve v veri in krščanskih vrednot. Dogodek svetovnih razsežnosti je velika spodbuda za vsakogar, ki želi slišati, v svojem življenju kaj spremeniti in res Biti, ne samo živeti po normah ustaljenega, ampak živeti zavzeto in polno. Kaj Bog hoče od mene? Kot piše v Svetem Pismu, kdor išče, najde. Kdor torej sprašuje, ali bolje, kdor se izprašuje, tudi spozna. Če utišamo zunanje glasove, pritiske, pričakovanja, in skušamo prepoznati notranji glas, bomo gotovo slišali. Inovatorji, izumitelji pravijo, da se največje ideje pogosto rodijo v svetu tišine. Ko so v globokih mislih, zatopljeni v delo, premišljevanje, izolirani od zunanjega vrveža, se zgodi. Včasih tudi v sanjah, pravijo. V odmiku lahko slišimo drugačno govorico, to, ki nas oplaja od znotraj, ki izvira iz našega najiskrenejšega jedra.

Ob radijskem delu se pogosto srečujem z ljudmi, ki znajo in zmorejo živeti drugače. To ne pomeni, da ne hodijo v službo oziroma, da nimajo obveznosti in jim ni treba plačevati položnic, ali da nimajo dnevnega ritma, mogoče je le nekoliko po njihovo prilagojen, niso ekcentriki, prav nasprotno, so zelo podobni večini, le njihov pogled na življenje, na njih same, na dojemanje ustvarjalne biti je drugačno, je bolj njihovo. Njim lastno. Ne sprašujejo se, če se vključuje v sistem, odločijo se in tako živijo. In, prav takšni so motivatorji, so pokazatelji novih smernic in razvoja.

Svet odraslih mnoge utesnjuje. Odrasli igramo igro sistema. Igramo jo tudi, če nam ni všeč. Zgradili smo si pravila te igre zaradi občutka varnosti. Ki ima svojo ceno, in včasih je kar visoka. Zaradi varnosti pogosto ostajamo v odnosih, ki nas dušijo. Sprejemamo igro, ker drugače bomo izobčeni. Glede na to, da imamo različne poglede na življenje, kaj je dobro in tudi kaj bi radi v njem delali, kako živeli, je po eni strani še dobro, da nas drži skupaj nek sistem. Mogoče pa tudi ne, si mislim včasih. Mogoče je pa sistem kletka.

Zato je edino merodajno to, kar papež sporoča ob letošnjem Svetovnem dnevu mladih: Vprašajmo se, kaj Bog hočeš od mene? Njegov odgovor meni bo verjetno drugačen od vašega. In, to je to. Iskati moramo svoje veselje, delati, kar radi delamo, se otroško vedoželjno čuditi življenju, raziskovati, odkrivati, seveda v zavedanju, da smo pri tem prijazni do sebe, do drugih in vsega, kar tvori ta prekrasni svet. Že dolgo nisem več mlada, bom pa papeževo vabilo mladim v Panami vseeno vzela zares in se pogosteje izpraševala: »Bog, kaj hočeš od mene?«