Slovenski dan 2018
Veličasten 63. Slovenski dan
Slovenci po svetu | 09.12.2018, 17:59 Matjaž Merljak
V Buenos Airesu je v nedeljo, 25. novembra, potekal 63. Slovenski dan. Prireditev je letos potekala v Slomškovem domu v okraju Ramos Mejija, ki je ob tem praznoval svojo 57. obletnico, ta dan je bil združen tudi s praznovanjem 70-letnice društva Zedinjena Slovenija. Praznovanja se je udeležila tudi skupina romarjev in popotnikov iz Slovenije, ki je bila v tistih dneh v Argentini.
Kulturna referentka v Slomškovem domu in tajnica društva Zedinjena Slovenija Mariana Poznič nam je sporočila takole:
Slovenski dan je prvi med vsakoletnimi prazniki v naši slovenski skupnosti. Praznujemo ga že 63 let. Letos je bilo praznovanje združeno z 57. obletnico gostitelja, Slomškovega doma, in s cerkveno nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva. Celotno slavje je pa potekalo v znamenju številke 70: toliko let je preteklo, odkar je velik del slovenskih beguncev priplul v Argentino, prav toliko odkar je bilo ustanovljeno naše krovno društvo “Zedinjena Slovenija” – takrat še Društvo Slovencev. In prav toliko, kar naš tednik Svobodna Slovenija izhaja na argentinskih tleh.
Ob 11. smo se zbrali na sončnem vrtu lepo okrašenega Slomškovega doma. Pomenljiva navada je, da na začetku slavja dvignemo argentinsko in slovensko zastavo, ki nas potem iz droga spremljata skozi cel dan in zapojemo naši dve narodni himni. Navzoče je pozdravil predsednik Slomškovega doma, Marko Selan. “Bodi v svojih besedi resničen, v dejanju pa pravičen,” te besede našega zavetnika smo izbrali za geslo in želimo, da v tem duhu poteka današnje praznovanje, naj nam bodo vodilo za danes in tudi za vnaprej. – je povedal.
Prisotni so bili zastopniki naših organizacij in drugi gostje: veleposlanica Republike Slovenije, gospa Jadranka Šturm Kocjan, predsednik Zedinjene Slovenije, g. Jure Komar, naši duhovniki, predsedniki slovenskih domov: Miloš Mavrič za Slovensko Pristavo, Viktor Leber za Slovenski dom San Martin, Vinko Glinšek za Društvo Slovenska vas, Andrej Mehle za Naš dom San Justo, Damian Ahlin za Slovenski dom Carapachay in Slovensko kulturno akcijo, ter Alenka Prijatelj za Zvezo mater in žena. Med številno publiko smo šteli tudi skupino gostov iz Slovenije.
V dvorani Matevža Potočnika je bilo že vse pripravljeno za sv. mašo, ki jo je daroval delegat msgr. Jure Rode, s somaševanjem Franca Cukjatija, Tonija Burja in gostov Ivana Albrehta in Jožeta Dolenca. Mašnik se je med pridigo še posebej spomnil 70-letnice prihoda slovenskih povojnih beguncev v Argentino. Da je bilo vzdušje bolj slovesno, je pa gotovo pripomoglo petje zbora Ex Corde, ki ga vodi Marta Selan Brula.
Takoj po končani sv. maši je veleposlanica Jadranka Šturm Kocjan nagovorila prisotne ter v imenu Republike Slovenije izročila priznanji Republike Slovenije in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu društvu Zedinjena Slovenija za 70 let delovanja ter tedniku Svobodna Slovenija za 70 let izhajanja v Argentini. V voščilo in pozdrav je prisotnim namenila besede razumevanja in sprave za ves slovenski narod. Slavje je nadaljevalo v spodnjih prostorih Slomškovega doma.
Andrejka Dolinar Hrovat je otvorila že tradicionalno likovno razstavo ramoških umetnikov, ki so nam tudi letos pokazali originalne stvaritve. Nato so se gostje posedli k pogrnjenim mizam in popoldne je potekalo naprej ob veselem druženju in obiskovanju stojnic na vrtu Slomškovega doma, vse do začetka popoldanskega kulturnega programa. Prijeten pomladni večer je nudil lepo priložnost, da je naš praznik slovenstva nadaljeval še pozno v noč, ob zvokih mladih fantov skupine Km43 in ob domačih slovenskih čevapčičih.)))
Pozdravi in priznanja
Jure Komar, predsednik Zedinjene Slovenije, je z veseljem povedal, da je slovenska skupnost še zmeraj živa in delovna s svojimi društvi, domovi in tudi tednikom. Kdo od tistih Slovencev, ki so pred toliko leti pripluli v Buenos Aires, si je mislil, da bo na tem praznovanju 70 let pozneje! Hvala Bogu jih je še nekaj živih. "Izziv naše generacije, ki je prevzela odgovornost vodstva krovne organizacije in posameznih društev, je posodobiti organizacije, da služijo skupnosti v današnjih razmerah." Navedel je besede Martina Sušnika iz Svobodne Slovenije: "Starejši imamo nalogo, da mladim pokažemo, kaj vse dobrega in vrednega lahko najdejo v skupnosti in kako to pospešuje njihovo osebno rast."
Alenka Prijatelj je v slavnostnem govoru najprej pokazala na velik pomen izumitve čipa in digitalizacije. Spomnila je na rojake, ki so pred 73 leti celo tvegali svoja življenja, da bi branili vero in svobodo. "Zato so zapustili vse, kar so imeli, in šli v neznani svet ... Trdno so verovali v Božjo pomoč in ljubezen ... Čez morje v neznano deželo so prišli praznih rok; brez strahu in z velikim zaupanjem v Božjo pomoč in blagoslov. Tako je pred 70 leti zrasla slovenska skupnost v Argentini. Zrasli so naši domovi, šole, tovarne, razvila se je kulturna dejavnost; vse to, čemur pravijo argentinski čudež. Mi dobro vemo, da to ni čudež, ampak sad trdega dela, velikih žrtev in velike ljubezni. V temeljih slovenskih domov se skrivajo vsi načrti, ki so jih naši starši morali opustiti, ko so zapustili domovino. Ti temelji nosijo v sebi tudi njihove žulje, sanje in vse talente, ki so jih prejeli od Boga. In sadovi teh talentov so vidni v drugem, tretjem in v četrtem rodu. Zato lahko rečemo, da so bili naši starši neizmerno bogati, saj so nam zapustili tako veliko dediščino!"
Ob 70-letnici delovanja v Argentini je veleposlanica Jadranka Šturm Kocjan v imenu Republike Slovenije in Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, izročila priznanje društvu Zedinjena Slovenija in tedniku Svobodna Slovenija za odločilno vlogo pri povezovanju, informiranju in organiziranju slovenske skupnosti ter neprecenljiv prispevek k ohranjanju slovenske identitete med rojaki v Argentini.
Društva, ki delujejo v Slovenskih domovih, so se prav tako združila in ob tej priložnosti skupaj poklonila krovni organizaciji Zedinjeni Sloveniji ter tedniku Svobodna Slovenija diplomi v priznanje za delo pri ohranjanju slovenstva. V imenu društva je obe priznanji sprejel predsednik Jure Komar, v imenu tednika pa urednica Mariana Poznič.
Zedinjena Slovenija in Medorganizacijski svet sta pa, kot je že navada, izročila priznanje dvema zaslužnima članoma slovenske skupnosti za aktivno delo v skupno dobro. Priznanje sta letos na Slovenskem dnevu prejela Tone Javoršek in Franci Markež.
Kulturni program
Vrhunec dneva je bila krstna uprizoritev muzikala Kerigma. V imenu nastopajočih je pred igro takole povedala Andrejka Vombergar: Vsi, ki sodelujemo pri tej predstavi, že več mesecev na drugačen, morda globlji način podoživljamo svetopisemske dogodke. Med vajami smo odkrivali vse možnosti, ki nam jih je Bog poklonil in so se razvile in razcvetele. Ker smo utelešena bitja, so nam čutila omogočila, da smo spoznali stvari z vidom in sluhom in da nas kontemplacija umetnosti lahko popelje do najvišje Lepote, vir vseh ostalih. Odkrili smo, da je umetnost čudovito sredstvo za pričevanje, za razglasitev vesele novice, da je Kristus vstal in je Kralj vesolja. Med nami se nahaja avtor spevoigre. V čast nam je, da jo je spisal z namenom in željo, da bi jo izvedel naš zbor Ex corde. Upamo, da je ista milost, ki je vodila njegovo pisanje, navdihnila tudi naše nastopanje. Obogateni smo, in želimo to bogastvo deliti z vami. Naj bi tudi v vas kontemplacija umetnosti postala hvalnica, molitev, kerigma.
Te besede so nastopajoči izbrali kot uvod pred uverturo. Ko se je zastor odprl, se je na odru začela odvijati zgodba odrešenja, pasijona, ki jo sicer poznamo iz cvetne nedelje ali velikega petka, a nam vedno prinaša nova sporočila.
Prihod v Jeruzalem, zadnja večerja, Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani, sodba pred Pilatom, križev pot ... Oder se je nato prekril z belim platnom in nanj so projicirali izbrane prizore iz filma Mela Gibsona Kristusov pasijon, ki prikažejo Jezusovo trpljenje in smrt. Bili so natančno izbrani in sinhronizirani z glasbo Kerigme. Res iznajdljiva rešitev za sceno, ki bi bila sicer težko izvedljiva na odru v času, ki ga odmerja glasba. Besede Jezusa, vojakov, velikih duhovnikov se ujemajo z dogajanjem v filmskih scenah. Jezus izroči svojo mater učencu, ki ga ljubi, svojo dušo pa Očetu, in izdihne. Platno, ki je prekrivalo oder, po Jezusovi smrti pade, kot strgana zavesa v templju. Pred nami kleči Marija in v naročju drži mrtvega Sina. Njena pesem kot meč presune tudi srca vseh poslušalcev: Darujem Ti bolečino, ki ima jo mati, ko umre ji Sin. In vendar tudi njeno sporočilo prinaša upanje: Obljubil nam je, da to ni konec, da to ni vse! Upajmo v Besedo!
Odziv publike po končanem izvajanju je dokazal, da je sporočilo Kerigme doseglo srca gledalcev. Vsa dvorana je stoje z dolgim ploskanjem nagradila avtorje in nastopajoče. Po končani izvedbi je na oder stopil Aleksander Igličar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka in trenutno na obisku v Buenos Airesu, odličen poznavalec Škofjeloškega pasijona. V svojem nagovoru je poudaril kvaliteto in globino dela in izrazil željo, da bi Kerigmo ponesli tudi v Slovenijo. Sledile so naše zahvale: avtorju Martinu Sušniku in režiserjema Marti Selan in Marcelu Bruli je Slomškov dom v spomin izročil umetniška križa, simbol našega odrešenja. Dimenzijo avtorjevega ustvarjanja in talent, ki sta ga režiserja vložila v izvedbo, ne gre opisati v besedah. Kerigmo je treba doživeti. Na odru je nastopalo okoli 80 oseb, a med njimi so izstopali mladi protagonisti: Niko Malalan – Jezus, Veronika Brula – Marija, Mikaela Bokalič – Marija Magdalena, Tomi Selan – Peter in Matija Brula – Janez. Stari so med 19 in 23 let in so tokrat prvič peli kot solisti. Z vztrajno voljo, vajami in izjemno doživetim nastopom so pokazali, da ni previsokih ciljev. Njihovo mlado sporočilo je pa tudi to, da je Jezusov nauk še danes aktualen in mlad, kot oni sami. Nedvomno pa je bil v delu vseh prisoten Duh, ki je Ljubezen in nikoli ne mine.
Pogarjali smo se tudi z Aleksandrom Igličarjem iz Godešiča pri Škofji Loki, ki se je s skupino romarjev in popotnikov iz Slovenije v Buenos Airesu mudil v času Slovenskega dne in se ga tudi udeležil, kar ga je močno navdušilo. Objavljamo njegov zapis v Svobodni Sloveniji:
Na obisku pri Slovencih v Argentini sem bil tretjič v zadnjih sedmih letih, vedno s skupino romarjev agencije TRUD, ki jo vodi izjemni Tone Rode. Tretjič so bila moja pričakovanja seveda oblikovana že pred prihodom, a me druženja s Slovenci, še zlati v njihovih skupnih domovih, vedno znova celostno napolnijo. Prvi večer sem v Našem domu San Justo občudoval energijo in prizadevnost Slovencev, ki so pripravljali vse potrebno za srečelov, ki se ga je naslednji dan udeležilo okrog 600 ljudi. Večer sem nadaljeval na pevski vaji zbora, si na kratko ogledal vajo otrok za igrico ob prihodu svetega Miklavža in ga zaključil v kleti v veseli ter prijetni družbi velikega števila Slovencev. Res občudujoče, kaj vse se dogaja v slovenskem domu, in sicer za vse starostne generacije. To je dandanes verjetno še najbolj pomembno za mladino, ki se plemeniti od delovanju za dobro, hkrati pa v zadovoljstvo njihovih staršev in starih staršev, ki vedo, da so otroci na varnem ob delu za dobrobit slovenske skupnosti.
Naslednje jutro je bilo nagovarjajoče dvigovanje slovenske zastave v slovenski sobotni šoli v Domu na Pristavi ter prepevanje slovenske himne Zdravljice iz grl otrok, njihovih staršev in obiskovalcev iz Slovenije. Kar milo se nam stori pri srcu, saj v domači Sloveniji take navade, ki neguje vrednoto domoljubja, ne poznamo več. Slovenci ohranjajte ta globok običaj ljubezni do domovine. Na pobudo ddr. Marije Stanonik so otroci z veseljem zapeli še vsem priljubljeno pesem Mi se imamo radi.
Prisrčno je bilo tudi doživetje v Rožmanovem domu starostnikov. Izjemno dolgoročna je bila zamisel pokojnega Hermana Zupana, da slovenska skupnost potrebuje tudi dom za starejše ljudi, ki za vsakodnevno življenje potrebujejo dodatno nego ter pomoč. Iz obrazov varovancev doma je sijala neizmerljiva sreča in duhovna umirjenost, ko sta naša duhovnika Ivan Albreht in Jože Dolenc darovala sveto mašo. Ob prepevanju slovenskih mašnih pesmi so se nam radostno pridružili s solzami v očeh. Kot je dejal župnik Jože, Marija in Bog nas združujeta povsod, tudi v oddaljeni Argentini, ki je po drugi svetovni vojni na široko odprla vrata slovenskim izseljencem. Sprehod po pomladnem parku Rožmanovega doma nas je napolnil z mirom, ki ga je še povečal kip matere z ruto, v zahvalo slovenskim materam, ki so za Boga in svoje otroke darovale vse, kar so imele.
V nedeljo dopoldan pa vrhunec srečevanj s Slovenci v velikem Buenos Airesu – udeležba na osrednjem slovenskem dnevu, ki povezuje Slovence iz vseh domov. Letošnji je bil še poseben, saj smo se spominjali 70-letnice prihoda Slovencev v Argentino. Kot je dejal eden od govornikov, Argentina nas je sprejela in nam pustila popolno svobodo pri našem delovanju. Res je da nam država finančno ni pomagala, a za nas je bila pomembnejša svoboda, ki je mi v matični Sloveniji dolga leta nismo bili deležni. Cvetoče lipe na dvorišču, kot simbol slovenstva, so nadgradile naše druženje.
Sveto mašo je darovalo pet duhovnikov pod vodenjem gospoda Jureta Rodeta. Mogočno petje zbora pod vodstvom Marte Selan Brula je napolnilo ves prostor, petju so se glasno pridružili vsi udeleženci. »Kristus kralj vseh večnih časov« je donelo po prostoru, napolnilo naša srca in nas povezalo z našimi domačimi v daljni Sloveniji. Po končani maši je zbrane nagovorila slovenska veleposlanica gospa Jadranka Šturm Kocjan. Njene besede, da obžaluje povojne poboje, ki se po njenem ne bi smeli nikoli zgoditi, in hkrati jasno povedano pričakovanje, da mora sedanja slovenska država poskrbeti za dostojen pokop vseh pobitih in drugih žrtev, je božal misli vseh navzočih, ki si srčno želijo, da bi bil njen glas čim prej uslišan.
Vrhunec dneva pa je bila krstna uprizoritev velikotedenskega muzikala Kerigma, ki ga je napisal in uglasbil Martin Sušnik, igralci in drugi sodelujoči pa so ga pripravili pod neutrudljivim vodstvom Marte in Marcela Brule. Ko sem doma teden dni pred odhodom izvedel, kaj pripravljajo slovenski rojaki, sem bil za to izjemno hvaležen in v tem zaznal velik Božji blagoslov. Kot predsednik Muzejskega društva Škofja Loka sem namreč globoko vpet v dogajanja povezana z uprizoritvijo Škofjeloškega pasijona, še zlasti v dogodke, s katerimi v letih ko se pasijon ne uprizarja, ohranjamo tako imenovano pasijonsko kondicijo. Višek teh aktivnosti je bil vpis Škofjeloškega pasijona na UNESCO-v reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, ki se je kot prvi slovenski vpis zgodil 1. decembra 2016 v Adis Abebi v Etiopiji. Po Božji previdnosti in usmiljenju sem bil udeleženec srečanja UNESCA in zelo globoko doživljal vse dogajanje. Kot rečeno gre za prvi slovenski vpis, za kristjane pa je še bolj pomembno dejstvo, da je s tem v svetovno duhovno dediščino vpisano Kristusovo trpljenje in vstajenje kot temeljni ter osrednji gradnik naše vere.
Verska vsebina Kerigme zajema začetek Kristusovega javnega delovanja, njegov križev pot in surovo križanje, ki je prikazano s prizori iz znanega filma režiserja Mela Gibsona. Muzikal se zaključi z vstalim Jezusom, ki sreča Magdaleno, ki veselo novico razširi med Jezusove učence in vse ljudi. Veselo novico, ki nam daje upanje in vero v smisel našega bivanja na tem svetu. Neskončna srčnost vseh pevcev in igralcev, med katerimi prevladujejo mlade generacije, je nagovorila vse udeležence, ki so do zadnjega kotička napolnili veliko dvorano Slomškovega doma. Gromek in dolg stoječ aplavz na koncu je jasno izrazil naše notranje občutke in hvaležnost. Dvomim, da smo v rodni Sloveniji zmožni pripraviti takšno uprizoritev. Mogoče na zunaj da, a velika srčnost igralcev, v katero je vgrajeno sedemdesetletno življenje in delo Slovencev v Argentini, vsekakor ni dosegljiva. Moja želja je, da bi v prihodnosti Kerigmo ponesli tudi v rodno Slovenijo. Kjer je vera je pot in s skupnimi prizadevanji se nam mogoče želja uresniči.
Kljub že znanim pričakovanjem ob ponovnem obisku Slovencev v Argentini, me je druženje z vami ponovno celovito prenovilo, me napolnilo z velikim upanjem v dobro, mi dalo nove moči za vsakodnevno življenje. Še zlati moči za prostovoljno delovanje v dobrobit širše skupnosti, ki je med vami neizmerljivo in navdušujoče. Preseči moramo občutke malodušja, ki nas prevečkrat prevevajo, in se pogumno podati na pot dobrohotnega delovanja. Naša dobra dela bodo pričela na bolje spreminjati tudi širše življenje v družbi, tako v Sloveniji, kot v Argentini in po vsem svetu.
Predragi argentinski Slovenci, v celoti se strinjam, da slovenski čudež v Argentini ni čudež, kot pravi akademik in pisatelj Zorko Simčič. Čudež je namreč posledica Božjega delovanja, neizmerne vsebine, ki ste jih ustvarili tukaj, pa so predvsem rezultat vašega neumornega in vztrajnega delovanja v slovenskih sobotnih šolah, srednješolskem tečaju, športnem in kulturnem delovanju v slovenskih domovih … Vaše delovanje pa seveda izhaja iz vaše globoke osebne vere, ki jo brez strahu jasno in glasno izražate, na kar v rodni Sloveniji prevečkrat pozabljamo. Tudi tukaj se lahko od vas veliko naučimo. Vaše geslo – »za vero, dom in domovino« – naj postane in ostane tudi stalnica našega delovanja.
Za vsa naša doživetja smo se šli v ponedeljek zahvalit Lujanski Mariji, nato pa nas je pot vodila v Mendozo, Tucuman in Salto, kjer se bomo srečevali s Slovenci, ki živijo v teh krajih.
Predragi Slovenci, hvala za vse, kar prispevate k rasti slovenske skupnosti. Nasvidenje do naslednjega srečanja. Naj vam Bog še naprej nakloni obilo darov in vas blagoslavlja.
