Duhovnik Alojzij Golob z nečakoma duhovnikoma Matijem in Martinom Golobom | (foto: Rok Mihevc)
V Šmartnem pri Litiji praznovali zlato mašo domačina Alojzija Goloba
Cerkev na Slovenskem Rok Mihevc
V župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Litiju je na Rožnovensko nedeljo zlato mašo obhajal rojak duhovnik Alojzij Golob. Pri oltarni mizi so se mu pridružili nečaka Martin in Matija Golob, sošolec Janez Juhant, rojak Benjamin Lavrih, domači župnik Marko Mohor Stegnar in duhovni pomočnik Vinko Malovrh. Duhovnik Golob je deloval v župnijah Vrhnika, Stara Loka, Homec, Dobrova in Zapoge.
Dejanje vere je nalezljivo
Okoli oltarja so se zbrali, da se zahvalijo za čudovit duhovniški poklic, ki prinaša v ta svet Jezusove zakramente, je v pridigi naglasil Martin Golob. »Vera je nalezljiva in dejanje vere je nalezljivo. Karkoli delaš v znamenju vere, znamenju Boga, se to nekje pozna. Biti duhovnik je včasih res malo težko. Moj stric Lojze že 50 let na svoj način seje Božjo besedo. Tega se ne vidi vedno takoj, ne vidi se takoj rezultatov. Duhovni rezultati so dolgi in pri tem potrebuješ čas potrpežljivosti. Ne smemo obupati, lahko cela generacija mine, pa se še ne poznajo sadovi. Če gre kmet zjutraj orati, vidi, da je zvečer zorano. Če se lotiš balirati, imaš zvečer veliko bal in si zadovoljen. Duhovnik pa lahko cel dan pridiga, pa se nič ne pozna. Tukaj nas Bog uči potrpežljivosti. Karkoli delaš v znamenju vere in z veseljem, vedno nekje pusti pečat, kje in kdaj in kako se tisto seme začne zoreti, pa ne vemo, to je Božja skrivnost.«
Kdo bo naslednji?
Strica Lojzeta je spodbudil naj osmisli jesen življenja in nadaljuje s svojim poslanstvom. »Šmarski fari bi pa res privoščil še kakšnega fanta, da bi se odločil za duhovniški poklic, da bi se ta tradicija »kdo bo naslednji« nadaljevala. Brez molitve pa ne gre, tako da dajmo rožne vence v roke in moliti, drugače ne gre. Kdor se rožnega venca drži, ta se ne pogubi.«
Prelepo je bilo v duhovniškem poklicu
Zlatomašnik se je zahvalil Bogu in zbranim za podporo v teh duhovniških letih. »Vse sorte smo dali skozi, ostali pa smo zvesti Kristusu, ki ga mnogi poznate in je edina resnična pot v življenju. In za to življenje smo se trudili v župnijah, molili, delili zakramente in vesel sem, da je toliko ljudi ostalo zvestih Kristusu. Prelepo je bilo v duhovniškem poklicu, ne vem, kdaj so minila ta leta. Čas gre naprej in mi z njim in naša prihodnost je v Kristusu v nebesih.«
