Božična voščila nadškofov Cvikla in Zoreta, škofov Glavana, Bizjaka, Šumpfa in škofijskega upravitelja Metličarja

Slovenija | 24.12.2018, 12:10

Kristjani se spominjamo, da se je Bog v božični noči rodil kot človek in nam ponuja roko ter nas vabi na skupno pot, božično poslanico začenja mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Ordinariji ljubljanske metropolije poudarjajo, da z rojstvom Jezusa med nas prihaja Luč.

Božična poslanica mariborskega nadškofa metropolita in podpredsednika SŠK msgr. Alojzija Cvikla

Kristjani se spominjamo, da se je Bog v božični noči rodil kot človek in nam ponuja roko ter nas vabi na skupno pot. Božič je tako vabilo, da odpremo svoja srca Bogu in ljudem okoli sebe, še posebej ubogim, bolnim in osamljenim.

Vam, ki praznujete božič, želim, da bi začutili Božjo ljubezen in veselje do življenja, ki nam je podarjeno. Tega veselja želim še posebej vsem, ki praznujete božič kot družinski praznik ter ohranjate krščanske običaje in tradicije. Vzemite si čas drug za drugega: starši za otroke, otroci za starše in stare starše ter vsi za sorodnike.

Želim, da bi v božični noči upanje napolnilo tudi srca vseh vas, ki vas pestijo težave, preizkušnje, bolezen, skrbi in razočaranja. Zavedajte se, da vas Bog ne bo nikoli zapustil in vam je vedno blizu.

Božičnega veselja želim tudi vam, rojakom zunaj naše domovine, v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu. V tej noči ste še posebej povezani z domovino, ki ji želim, da ohranja vrednoto miru, se veseli življenja otrok in družin ter spodbuja medsebojno spoštovanje.

To voščilo je namenjeno tudi našim bratom in sestram v Evangeličanski in Pravoslavni cerkvi. Želim vam, da bi bili v božični noči še posebej povezani v naši veri v Jezusa Kristusa.

Na koncu vam v novem letu želim Božjega varstva in zdravja. Naj bo polno globoke vere, v kateri smo vedno povezani z Bogom in ki jo pogumno izpovedujemo v življenju, javnosti in naših družinah. Želim vam, da bi bili v novem letu še bolj povezani med seboj in iskali to, kar nas povezuje in nam prinaša skupno dobro.

Božično voščilo ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta

Spet postavljamo jaslice. Vsako leto znova se ob tem spomnimo na Jezusovo rojstvo v Betlehemu. In vsako leto znova je to vznemirljivo lep trenutek. Vsak božič v nas prebudi nekaj tiste otroške pristnosti, za katero je Jezus rekel: „Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.“

Ob jaslicah se spominjamo, da se je ob času cesarja Avgusta, ki je ukazal, da se morajo opisati vsi prebivalci Rimskega cesarstva, v Betlehemu, v Judeji, rodil Jezus. Marija ga je povila v plenice in ga položila v jasli. Za nas zelo borno bivališče, a boljšega takrat ni bilo na voljo. A za tega otroka so v tisti noči angeli sporočili pastirjem, da se je rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. V obhajanju božičnega praznika zato praznujemo prihod Odrešenika, ki je veliko veselje za vse ljudstvo.

Kakor je Jezus takrat prišel v zelo konkretne zgodovinske okoliščine, da bi ljudem prinesel sporočilo, da je Bog njihov Oče, in da bi jih ljubil do konca, tako Jezus tudi danes prihaja v naš čas in našo neodrešenost, da bi tudi mi spoznali, da Bog ni pozabil na nas. Tudi k nam prihaja, da bi v našo temo posvetila luč.

Naj ta luč posveti v srce vsakega človeka; zdravega in bolnega, mladega in starega, učenega in preprostega, čisto vsakega. Rad bi, da bi v svetlobi te luči odkrili poti, ki vas bodo vodile do ljudi, do bratov in sester. Potem se v sveti noči ne bo rodil samo Jezus, ampak se bo po njem rodila tudi skupnost, v kateri nihče ne bo prezrt, nihče osamljen, nihče odveč. Kakor se je Bog kot odrešenik napotil k nam, tako se tudi mi kot ljudje napotimo drug k drugemu s sporočilom odrešenja.

Vsem voščim blagoslovljen božič in vse dobro v novem letu.

Božična poslanica novomeškega škofa Andreja Glavana

Pred nami so božični prazniki. Največji krščanski praznik je sicer velika noč, dan Gospodovega vstajenja. A Božič je praznik, ki se bolj kot katerikoli dotakne večine ljudi, ne le kristjanov. Njegov utrip je čutiti vsepovsod, čeprav morda le v obliki obdarovanj, prazničnih večerij in kosil. Ob Božiču, zlasti ob božičnih pesmih začutimo največ topline, domačnosti, prijazne sproščenosti in lepote. Če se poglobimo v božično praznovanje, vidimo, da je Božič zmagoslavje božje dobrote in ljubezni.

Z učlovečenjem večne Besede, druge Božje osebe v Sveti Trojici, je Bog razodel svojo ljudomilost, svojo ljubezen do ljudi. Lahko bi rekli, da se je izpraznil. Sestopil je v nizkost človeškega bivanja, obloženega s krivdo in smrtjo. Apostol Pavel je v pismu Filipljanom o Božjem Sinu zapisal: »Čeprav je bil v Božji podobi, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem.«(Fil 2,6-7).

Na svetu je veliko trpljenja in zato ljudje vsak dan vzdigujejo k nebesom veliko vprašanj, tožb in obtožb. Nekaj od tega je posledica človeškega ponosa in pravičniške drže. Drugo pa je preprosto vzdihovanje trpečega ustvarjenega bitja, ki se nemočno sprašuje: Zakaj Bog dopušča to trpljenje, zlasti trpljenje nedolžnih.

Bog na to vprašanje ne odgovarja z besedami in razpravljanjem. Odgovoril je s tem, da je sam postal človek, ki je trpel, krvavel, bil križan in končno vstal od mrtvih. Kdo lahko ob trpljenju nedolžnih še obtožuje Boga, ležečega v revnih jaslih in visečega na križu?

Vsem, še posebej osamljenim in bolnim, želim blagoslovljene božične praznike, da bi poglobili v srcu vero, da je Bog nepreklicno z nami. To naj bo temelj našega veselja in upanja tudi vse dneve novega leta 2019.

Božično voščilo koprskega škofa Jurija Bizjaka

Božični čas je po vsem svetu znan tudi kot čas številnih luči in svetilk, ki osvetljujejo in krasijo adventne venčke in božična drevesca, mestne in podeželske zgradbe in domove, ulice in ceste in poti. Še bolj kot po zunanjih lučeh in svetilkah pa je božični čas znan po svetlobi in svetlosti, ki napolnjuje našega duha in našega notranjega človeka, kar je lepo izrazil tudi pesnik Župančič: “Naša zadnja luč je duh: vse je mračno, duh nam seva, k Bogu pota razodeva.” In novorojeni Mesija nam prinaša prav to trojno notranjo luč: luč vere in luč upanja ter luč ljubezni. Luč vere za preteklost, luč upanja za prihodnost, luč ljubezni za sedanjost.

Na prvem mestu luč za preteklost: Luč vere nam sveti v preteklost in nam osvetljuje doživetja in izkušnje naših prednikov, naših bližnjih in daljnih dedov in pradedov, njihove medsebojne zgodbe, pa tudi njihove stike s presežnostjo in njihova srečanja z nebeškim in božanskim svetom. Med takšna doživetja spada tudi resnica o Mesijevem učlovečenju in njegovem rojstvu v Betlehemu, o katerem piše prerok Izaija: “Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč. Nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba” (Iz 9,1).

Še bolj kot po zunanjih lučeh in svetilkah pa je božični čas znan po svetlobi in svetlosti, ki napolnjuje našega duha in našega notranjega človeka.

Na drugem mestu luč za prihodnost: Luč upanja nam sveti v prihodnost in osvetljuje obljube in napovedi, ki izhajajo iz vere in so predmet naših upov in pričakovanj. O betlehemskem Prvorojencu je napovedal prerok Izaija: “Premalo je, da si moj služabnik, da povzdigneš Jakobove rodove in nazaj privedeš Izraelove rešence. Zato sem te postavil za luč poganskim narodom, da boš moja rešitev do konca zemlje” (Iz 49,6). Podobno piše prerok Jeremija: “Dobro vem, kakšne načrte imam z vami, govori Gospod: Načrte rešitve in ne pogube, da vam dam upanja polno prihodnost” (Jer 29,11).

Na tretjem mestu luč za sedanjost: Luč ljubezni nam po Novorojenem osvetljuje našo pot, ko pravi: “Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, ampak bo imel luč življenja” (Jn 8,12). In nam osvetljuje naš sedanji čas in naša vsakdanja opravila in dolžnosti, kakor nam veliki Galilejec naroča v govoru na gori: “Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 5,16). Zato nas spodbuja tudi apostol: “Nekdaj ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Kakor otroci luči hodite - sad luči je namreč v vsakršni dobroti in pravičnosti in resnici” (Ef 5,8-9).

Vsem iskreno voščim, naj betlehemska luč doseže vsa naša mesta in naselja, vse naše domove in družine, zlasti pa vsa naša utripajoča in čuteča srca, naj jih napolni s snopovjem svojih žarkov, da bo naš duhovni človek pogumno in veselo obračal svoj pogled v bližnjo in daljno prihodnost. Želim obilo lepih in prijetnih doživetij v prihodnjih svetih dneh in v prihajajočem novem letu.

Božična poslanica murskosoboškega škofa msgr. Petra Štumpfa - Jaslice na dveh križih

Jaslice – v katerih leži Novorojeni Mesija, sestavljata ob dveh straneh dva lesena križa. Nemalokrat takšna dva križa nosita težo miz in kar je na njih. Na dveh križih so včasih pripravljali drva in druga gospodarska ter gospodinjska opravila, vrtnarji na takšnih dveh križih postavljajo kole za oporo v rasti nekaterim vrstam zelenjave, zidarji in pleskarji pa desko, na kateri zidajo ali pa pleskajo hišo.

Na božič Mesija še kot Dete leži pod budnim očesom Jožefa in Marije ter mirno spi med enim in drugim križem jasli. Križa skupaj nosita njegovo težo. Leta pozneje bo križ zopet nosil vso njegovo težo, a takrat bo to odrasel mož z razpetimi rokami zmagoslavja. In kot slišimo ob hlevčku angele peti Slava Bogu na višavah, jih bomo spet slišali peti ob praznem grobu.

Zgodovina evropskih narodov je že mnoga stoletja naslonjena prav med ta dva križa. Božič in Velika noč še zmeraj nosita njihovo narodno telo. Očitno pa ta dva križa vse bolj popuščata pod težo brezbrižnosti in celo sovraštva do Božjega Novorojenca. Narodi so se spravili nadenj, da bi ga zadušili v njegovem joku, ki v nerojenih otrocih prosi za življenje. In kdor jih brani, ga pogosto preganjajo in mu nastavljajo zanke, da bi ga uničili.

Da bi Novorojenega Mesijo končno vrgli iz jaslic, vztrajno žagajo prvi ali božični križ. Namesto križa jaslice podlagajo s takšnimi sporočili o božiču, ki ne govorijo o Jezusu, Jožefu in Mariji, temveč ustvarjajo zgodbe o nakupovanjih, obdarovanjih in dopustovanjih. Mnogi več ne vedo, da je božič praznik rojstva Jezusa Kristusa, ki je kot Bog postal človek, da bi mi postali Božji.

Zavezniki, razširjevalci in branitelji nekrščanskega božiča žagajo tudi drugi ali velikonočni križ. Za njih ni pomembno, da se je Jezus Kristus rodil, da bi nas na križu rešil greha ter smrti in nas s vstajenjem od mrtvih pridružil svojemu vstajenju. Oni nočejo biti rešeni greha, ker živijo tudi od greha. Nočejo vstati od mrtvih v Kristusu, ker so si smrt izbrali za zaključek življenja brez smisla.

Na božičnem in velikonočnem križu še zmeraj sloni tudi naše slovensko narodno telo, čeprav moči pešajo. Tisti ki v srcu dobro mislimo in imamo radi svojo domovino in Cerkev ne moremo biti pasivni. Treba je garati, da ohranimo vero in narodnost. V soboški škofiji se pripravljamo na obhajanje 100-letnice priključitve prekmurskih Slovencev k matičnemu narodu, za katero so najbolj zaslužni prekmurski in prleški katoliški duhovniki (F. Ivanocy, J. Klekl st., M. Slavič, F. Kovačič, I. Jerič in še nekateri).

Leto 2019 bo torej za soboško škofijo nekakšno »sveto leto«, saj se bomo z molitvami, nedeljskimi premišljevanji, s slovesno sveto mašo vseh slovenskih škofov ter mnogih duhovnikov in z udeležbo vernikov (17. avgusta v Beltincih), znanstvenim simpozijem (13. novembra v Murski Soboti) in še z nekaterimi drugimi bogoslužji in dejavnostmi Bogu zahvalili za to, da v soboški škofiji Slovenci, Madžari, Romi in Hrvati vendarle živimo v medverskem in tudi narodnostnem dialogu in strpnosti. Ti darovi nikakor niso samoumevni, temveč smo sedaj mi odgovorni, da jih ohranimo v jaslicah svojega naroda, ki ga podpirata božični in velikonočni križ.

Petje angelov se nadaljuje v petju vseh ljudi, ki se veselijo izpolnitve Božje obljube, dane človeštvu že v raju. To je petje o zahvali Bogu, da nam je poslal svojega Sina. To je petje o prihodu Kneza miru, o svetosti in tišini te noči, kar s svojo presunljivo preprostostjo in globino še posebej slavnostno oznanja pesem Sveta noč, blažena noč. Prvič zapeta pri polnočnici 24. decembra 1818, torej pred 200 leti, v župniji Oberndorf, severno od Salzburga, v preprostem C-duru, se je zmožna dotakniti vsakega odprtega, preprostega srca: srca otroka in starca, bogatega in revnega, zdravega in bolnega, slavnega in pozabljenega. Njena največja moč je morda prav v tej njeni otroški preprostosti in iskrenosti - kot je to tudi sam božični praznik.

V veselju, da je Vsemogočni iz nebes prišel med nas kot otrok, vam voščim blagoslovljene in vesele božične praznike ter leto 2019, ki naj bo leto razvoja življenja med nami, miru, pravice in veselja v Svetemu Duhu!

Božično voščilo upravitelja celjske škofije Roka Metličarja

Vsak začetek je nadaljevanje najboljšega, kar nosimo s seboj. Preudarni ljudje so odkrili, da je skrivnost sreče v tem, ko najdeš radost v veselju drugega. Božični prazniki nas še močneje vodijo k čutenju z osebami, ki jim je življenjska sreča obrnila hrbet ali so zaradi drugih okoliščin najšibkejši člen družbe.

Kristjani, ki praznik Gospodovega rojstva obhajamo z obiskom polnočnice, slišimo pri bogoslužju besede angela: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« To naznanilo veselja, ki najprej želi odstraniti vsak strah, nas vodi k spoznanju, da se nam je Gospod približal kot krhko in nemočno dete in z Njegovo bližino nam daje srčnosti in poguma, s katerima se zmoremo dotikati krhkosti ran in nemoči drugih.

V mesecu decembru, v katerem je toliko temnih ur noči in tako malo dneva, skušamo vsak na svoj način in po svojih močeh preganjati temo, ohranjati upanje, prižigati luč in mnogo drugih svetil. Za človeka naše dobe bi težko rekli, da raje izbere temo kot luč, kot je zapisal evangelist Janez, da je bilo v začetku. Ali pa nam na milijone svetlikajočih se luči in razsvetljenih mest res razsvetljuje veličino prazničnih dni? Ali nam ta umetna svetloba preganja strah? Zakaj potem potrebujemo vse več varnostnikov, redarjev, zakonskih določil in predpisov?

Znamenje v plenice povitega deteta mladih staršev, brez prave strehe nad glavo, položenega celo v jasli, koder se hranijo živali, nam predstavi žalostno situacijo najšibkejših med šibkimi, zadnjega v vrsti med vsemi zadnjimi. Tja se je postavil Gospod, v te razmere je Bog posejal seme odrešenja. Kakšna mojstrovina je odrešenjski načrt! Najpreprostejše pastirje so nagovorili angeli, le njih srca so bila sposobna slišati in doumeti ter sprejeti najmočnejšo dramo in najlepšo lekcijo Božje ponižnosti in velikodušnosti. Zato svetloba mogočnih žarometov in milijone lučk, ki krasijo naša mesta, ne more osvetliti te Božje majhnosti in ponižnosti.

Z velikim navdušenjem, glasom betlehemskih pastirjev vam torej izrekam hvaležnega srca božično voščilo. Hvala vam, ker svoje vsakdanje delo ljubezni do bližnjih opravljate z veselim srcem, hvala ker živite srečo v srečanju z drugimi.

Hvala vsem, ki v ta svet prinašate tisti plamen svetlobe, ki tudi ogreje naša srca. Še tako drobna luč ljubezni in dobrote zmore zanetiti v srcu nov plamen. Ta prinaša blagoslov, ki preganja drugačno temo, drugače obriše solze in seme upanja vzklije v novo pomlad.

Želim vam miren božič in blagoslovljeno leto 2019.