AVDIO: Podnebno romanje: En narod, en cilj
Svet Petra Stopar
Podnebni romarji, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico »Hvaljen, moj Gospod«, so se podali peš iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra svetovna podnebna konferenca. Dva romarja smo gostili v petkovi oddaji Doživetja narave. Francozinja Louise Peltier in Filipinec AG Sano sta nam predstavila poziv za podnebno pravičnost svetovnim voditeljem, ki se bodo pod okriljem Združenih narodov decembra zbrali v Katovicah na Poljskem.
Pri mladinski sveti maši pri frančiškanih v Ljubljani ste se v minulo sredo spomnili obletnice tajfuna Hayian. Kakšen je bil odziv mladih na vaše romanje in na to, kar počnete?
AG: Nismo imeli veliko časa za pogovor z mladimi v cerkvi, ampak kar nekaj jih je prišlo na okroglo mizo, ki je sledila. Pohvalili so našo pobudo in se zelo zanimali za naše romanje ter za problematiko podnebnih sprememb.
Podnebna kriza vpliva na milijone ljudi po vsem svetu. Z romanjem pozivate politike k takojšnjemu ukrepanju. Kako jim nameravate predati to sporočilo v Katovicah?
Louise: Tam se bomo združili z romarskimi skupinami iz ostalih delov Evrope, kot na primer iz Velike Britanije in Nemčije, skupaj bomo 8. decembra v bližini kraja podnebnega vrha v Katovicah izvedli podnebni pohod, skušali pa se bomo tudi sestati z nekaterimi politiki in se predstaviti medijem.
Geslo vašega peš romanja je »En narod, en cilj«. Pridruži se vam lahko vsak, ne glede na vero ali karkoli drugega. Ljudi ste tudi povabili, naj vam posredujejo svoje molitve, ki ste jih zapisali na poseben molitveni trak in jih nosite s seboj na hrbtu. Kako vam lahko nekdo pošlje svojo molitev za podnebje?
Louise: Za to je na voljo več načinov. Molitve smo začeli zbirati že na srečanju družin na Irskem. Zdaj jih nosimo s seboj. Na svojem romanju smo dodali še več molitev drugih ljudi, mimoidočih, dodajamo pa tudi sporočila ljudi, ki jih osebno ne srečamo, ampak nam jih pošljejo preko spleta. Imamo jih že več sto.
Podnebno romanje je namenjeno tudi spominjanju žrtev največje nevihte v zgodovini – supertajfuna Hayian – ki je najbolj prizadel območje Filipinov. AG, lahko opišete razsežnosti in moč te nevihte?
AG: Vetrovi so dosegali do 350 kilometrov na uro. To je le pol manjša hitrost od letala boeing 747 na višini 9150 metrov. To moč je izkusilo na sto tisoče ljudi v osrednjih Filipinih. Jaz sem bil v majhni zgradbi blizu zaliva in molil, ko se je zgradba začela tresti. Tresla se je dve uri z vmesnimi premori. Bilo je, kot da sem ujet v zgradbi med potresom, pobegniti pa nisem mogel, saj je voda že preplavila mesto. Takrat sem samo molil, da bo družina po koncu nevihte našla moje truplo.
Kaj pa se je zgodilo z vašo družino?
AG: Moja stric in teta sta bila v drugi hiši. Bila sta na varnem, saj je bila tista hiša na višje ležečem predelu. Veliki valovi je niso dosegli. Kjer pa sem bil jaz, je bilo vse uničeno. Umrl je moj dobri prijatelj in njegova družina. Voda jih je dobesedno odnesla.
Kako Filipinci doživljate svetovno pravičnost ali solidarnost? Slovenija in druge evropske države tako hudih posledic podnebnih sprememb kot pri vas neposredno ne bo čutila. Menite, da ljudje razumejo, kaj se dogaja?
AG: Menim, da se ljudje v resnici ne zavedajo razsežnosti tega problema, sicer bi veliko več ukrepali na področju zmanjševanja izpustov ogljikovega dioksida. Namesto tega se v zadnjih 24 letih ti izpusti nikoli niso zmanjšali, temperatura nikoli ni padla, ampak se le zvišuje, medtem pa so naravne katastrofe vse hujše. In ja, morda drugi deli sveta ali Evropa ne čutijo tako resnih posledic kot mi – vsaj ne še zdaj – ampak tu nastopi beseda pravičnost. Zakaj trpimo bolj kot drugi, ko pa smo ravno mi tisti, ki smo najmanj prispevali h globalnemu segrevanju. Tu torej nastopijo pojmi, kot so pravičnost, poštenost, enakopravnost …
Vaše potovanje je navdahnila papeževa okrožnica Laudato si, ki govori o podnebnih spremembah in okolju. Pravi, da je reševanje podnebja dejanje ljubezni. Kako skrbite za svojo kondicijo med romanjem – zdaj ste približno na polovici, čaka pa vas še kar dolga pot do Katovic. Ste že kaj utrujeni?
Louise: Kar zadeva mene, sem ena od dveh koordinatorjev za našo skupino, ki se izmenjujeta, danes zato jaz ne hodim, ker sem tukaj in skrbim za logistiko. Za zdaj utrujenosti ne čutim, saj sem se pridružila le nekaj dni nazaj. Tudi če se zdi 26 dni hoje veliko, se človek navadi, to je neverjetno potovanje. Med hojo najdeš veliko miru, veliko čase zase in za svojo dušo, temu pa sledi tudi telo. Vprašanje pa je, kako se počutijo tisti, ki so šli na pot že v Rimu.
Pravite, da tudi na splošno ne uporabljate prevoznih sredstev, ki prispevajo k podnebnim spremembam. Torej veliko hodite?
Louise: Uporabljam večinoma kolo. Res je, da se ne vozim z letalom. Menim, da bi bilo nekako kriminalno, če bi se z letalom peljala nekam na dopust. Slišali smo druge romarje, ki so povedali, da so po tajfunu pobrali na desetine trupel med ruševinami. Ljudje se preveč šalimo z načinom življenja. To je nekaj, česar ne morem dopustiti. Tudi Evropi ne bo prizaneseno, saj že kmetje veliko trpijo. V Franciji smo imeli poleti ogromno sušo, zima in pomlad nista več, kar sta bili. Težko se bomo prehranjevali. A teh posledic ljudje neposredno ne občutijo, zato tudi vlade držav ničesar ne ukrenejo. V naslednjih desetih letih pa se bodo te posledice odrazile na ceni hrane in pogonskih goriv. Mislim, da v Španiji 60 odstotkom ozemlja grozi, da v naslednjih dvajsetih letih postane puščava.
Ampak potovati z letalom na počitnice je lepo, veliko ljudi to počne in bo še naprej počelo.
Louise: To je razumljivo, zanimivo pa je, kako se navežemo na človekovo dojemanje sreče. Zakaj hočejo ljudje potovati tako daleč? Zaposleni smo s tolikimi stvarmi, da ko se odločimo za odmor, si želimo, da je res nekaj posebnega. Zasuti smo z oglasi o tem, kako lahko naredimo naše življenje izjemno. Niti ne pogledamo okrog sebe, na primer Evropo, ki je tako raznolika celina. Pojdite z vlakom po njej in videli boste toliko stvari. Kaj je tisto, kar definira srečo? Očitno je to, da če nekam odpotuješ z letalom, recimo na Filipine, zagotovilo za srečo. Toda, če bi ’biti srečen’ pomenilo razumeti okolje, ki te obkroža, videti naravo sosednjih držav ali gostiti ljudi iz teh držav, bi bilo tudi to del neke družbene pogodbe.
Kako bi povabili ljudi, ki bi se vam hoteli pridružiti na poti, četudi samo za nekaj kilometrov hoje po Sloveniji do avstrijske meje, ali pa celo do Poljske?
AG: Lahko se nam pridružite ali nas spremljate tudi preko spleta, na Facebook strani z naslovom The Climate Pilgrimage. Molitve lahko pošljete tudi preko posebne spletne strani z istim imenom.
Louise: Res je, obstaja spletna stran z naslovom Climate Pilgrimage. Romanje je podprlo svetovno podnebno gibanje. Na spletni strani lahko najdete tudi kontakte naših koordinatorjev, če se nam želite pridružiti na poti do Katovic. Tja bomo prišli 7. decembra, dan pred našim podnebnim shodom.
