Razstava o ruskih vojnih ujetnikih
V Parku vojaške zgodovine v Pivki so se prav tako pridružili dogodkom ob praznovanju stoletnice konca prve svetovne vojne. Minuli konec tedna so to storili s slovesnostjo in razstavo Življenje za c(es)arja. Sogovorniki na slovesnosti so se strinjali, da razstava o ruskih vojnih ujetnikih zapolnjuje vrzel v obeleževanju stoletnice velike vojne, saj govori o dokaj zapostavljenem poglavju naše zgodovine.
Življenje za c(es)arja - vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju skuša po besedah direktorja muzeja in avtorja razstave Janka Boštjančiča opozoriti na manj znano poglavje slovenske zgodovine - več deset tisoč vojnih ujetnikov armade carske Rusije na Slovenskem.
Kot je poudaril, so ruski vojni ujetniki, ki so jih avstro-ogrske oblasti pripeljale na slovensko nacionalno ozemlje, delali na veliko infrastrukturnih projektih za vojaške potrebe v zaledju soške fronte in v notranjosti dežele, zaradi splošnega pomanjkanja delovne sile pa so pomagali tudi na poljih, v gozdovih, delavnicah, tovarnah in rudnikih. Mnogi so pri tem umrli.
Obsežna razstava je prva celovita muzejska obdelava te zgodovinske teme, ki prek bogatega nabora fotografij, videomateriala in zapisov ter različnih umetniških predmetov, ki so jih ujetniki izdelovali v prostem času, obiskovalcem približa izseke iz življenja zajetih vojakov v zgodovinskem kontekstu prve svetovne vojne.
Kot je poudaril Boštjančič, mnogi poznajo predvsem zgodbo o Ruski kapelici in cesti čez Vršič, ki so jo gradili ruski vojni ujetniki. In ker kapelica predstavlja osrednji simbol trpljenja ruskih ujetnikov na Slovenskem, je na razstavi kot osrednji artefakt maketa, ki jo je v merilu 1:10 izdelal Franci Pogačar.
"Ko poudarjamo vojne ujetnike, zagovarjamo civilizacijsko normo spomina," je poudaril in dodal, da je "padlim v preteklosti treba dati čast spomina in zgodovine" ter jim povrniti dostojanstvo. Ob tem je predsednika Boruta Pahorja, ki je po slovesnosti razstavo odprl, pozval k postavitvi spomenikov sonarodnjakom, ki so se borili v tujih vojskah, saj, kot je dejal, še vedno velja maksima "vae victis" ali "gorje premaganim", ki tako ostajajo pozabljeni.
